Blog

  • ales@infomedia.si
  • 9. maj 2016
  • 1411 ogledov

Konflikt

Kako se je spremenil moj odnos do konflikta, odkar prakticiram Sočutno starševstvo?
Prej sem imela občutek, da je konflikt nekaj slabega. Da se ga je treba izogibati za vsako ceno. Tudi ravnala sem po starem vzorcu iz družine...poskušala sem stvari pomesti pod preprogo, ker so bile stvari, ki pridejo ven v konfliktih, preveč boleče. 

Odkar prakticiram Sočutno starševstvo, sem se naučila, da so konflikti priložnost za rast. Preko konfliktov spoznavam samo sebe. Tisto, kar me pri partnerju moti, tisto je moja rana. Tukaj se skriva ključ do moje rešitve. In če sem sposobna zdržati to bolečino, ki pride ven in stati sama sebi takrat ob strani (prvič v življenju), potem pride obdobje, ko lahko dejansko prvič samo sebe vidim kot da sem res ok (tisto, ko se delamo sami pred sabo, da smo ok, ne šteje). 

S pomočjo konceptov Sočutnega starševstva sem začela spreminjati samo sebe. Ker sem začela veliko bolj pogosto dajati brezpogojno ljubezen svoji hčerki in sinu, sem začela to čutiti tudi do sebe. Ko lahko otroku ob težkih trenutkih zares stojim ob strani (brez da bi mu zabičala, da naj že neha jokati, brez da bi zavijala z očmi, ali višala svoj ton, ali začutila, da ne morem dihati, ali začela kričati, se posmehovati, ignorirati, brez da bi se obrnila in odkorakala in svojega otroka pustil samega s svojo bolečino, brez da bi ga tolažila, da bo že bolje, da pa ni tako hudo, mu preusmerjati pozornosti od svojih občutkov, ga pretirano ščititi pred bolečino...) in mu pomagaš, da se umiri. Ker otroci, če se morajo pomiriti sami (sploh do starosti 7 let), začnejo izdelovati svoje  obrambne mehanizme, da se lahko tako zaščitijo pred bolečino. 

Zelo pomembno za prehod iz permisivno-avtoritarnega načina vzgajanja je bilo pri meni zrcaljenje njunih čustev. Ko sem namesto vseh zgoraj opisanih primerov izbrala (ja, izbrala-tudi to se da naučiti), da bom brez sodbe povzemala, kaj se dogaja, takrat sem jima šele začela dovoliti biti to, kar sta. 

Začela sem jima postavljati vprašanja...Vidim, da si jezna. Jonas te je udaril, ane? In to ti ni blo všeč, kaj? Te je prizadelo, ko te je udaril?  Kako pa misliš, da se je on počutil? Zakaj misliš, da te je udaril? Bi šla do njega pa bi mu to povedala, kar si sedaj meni, namesto, da se držita eden na drugega? (Včasih tudi povabim zraven Jonasa, če je pripravljen... in obratno, seveda)
Začela sem ju opažati. Nisem več na prvo žogo kričala ali počela vse že prej našteto, ampak sem se začela ustavljati in ju poslušati. Hm...kaj mi hočeta povedat s tem? Kaj se lahko naučim od njiju? Kako naj tukaj postavim mejo? Kako se lahko dogovorimo, da bomo vsi zadovoljni? Zakaj bi bili samo oni ali samo jaz, če smo lahko oboji-včasih me je takšno razmišljanje ogorožalo in bala sem se, da bom izgubila avtoriteto, sedaj vem, da otroka šele sedaj sodelujeta z mano, ker me spoštujeta kot osebo in ne zato, ker se me bojita.

Potem sem se naučila, da je velik del starševstva namenjen mejam. Našim osebnim, namreč. Ko se naučimo postaviti meje sebi in okolici, potem jih znamo tudi otroku. Pride avtomatsko. Tole je del, ki se ga še učim. Moje otroštvo je bilo namreč mešanica prestopanja meja meni in mene drugim. Nikoli nisem bila v okolju, kjer so ljudje zdravo postavljali meje. V bistvu menim, da so redki med nami odraščali v takem zdravem okolju, zato imamo več ali manj vsi toliko težav sami s sabo in/ali okolico ter asertivnim postavljanjem meja. 

Uh...mnogo sem se naučila...Pa še mnogo, mnogo več se lahko naučim. Se želim naučiti. Ogromno je še manevrskega prostora, tega se zavedam. Zato berem knjige in članke o Sočutnem/zavestnem starševstvu, zadnje čase tudi veliko pišem (kot bi pisala dnevnik, samo da gre namesto v zvezek, veliko na Fb...;)), obiskujem predavanja nevrolingvističnega programiranja, sem aktivno udeležena v psihoterapevtskem procesu, se veliko pogovarjam z drugimi (tistimi, ki so še bolj ozaveščeni od mene), itd. 

Sočutnost/zavestnost zame nista več občasno reševanje težav, ko res postane težko, ampak način življenja. Zavedam se namreč, da bolj ko bom ozavestila sebe, bolj izpolnjeno življenje lahko imam. Bolj sem umirjena, manj drame je v mojem življenju, več obilja imam na vseh področjih svojega življenja, boljše odnose imam z ljudmi, predvsem z bližnjimi...

Treba je samo premagati strah pred bolečino, ki pride ven v konfliktih, notranjih ali zunanjih. In biti sam sebi Priča (nekdo, ki ne obsoja, ampak samo posluša), kot pravi Taja Albolena. 

Kako pa vi mame in očetje gledate na konflikte? So vam grožnja in se jih izogibate (ali se pretirano zapletate vanje), ali ste se jih naučili sprejeti kot del življenja in kot priložnost za rast?


Sočutno starševstvo Sočutno partnerstvo

Brezplačna e-knjiga

Brezplačna e-knjiga - Pet konkretnih rešitev za drastično izboljšanje vajine zveze.

Želim knjigo!

Delavnice

«julij 2018»
pontorsrečetpetsobned
2526272829301
2345678
9101112131415
16171819202122
23242526272829
303112345

Priporočamo