Članki

  • ales@infomedia.si
  • 8. marec 2016
  • 574 ogledov

Moraš ali želiš

To, da se mora samo umreti, smo že vsi kdaj slišali, kajne? Koliko pa verjamete, da je resnice v tem? In če verjamete v to, koliko to zares tudi živite? 

Sama sem še pred nedavnim imela v svojem besednjaku močno zakoreninjeno in vseprisotno besedo MORAM. Moram oprati perilo, moram iti v službo, moram začet hujšat, moram izboljšati svoj odnos s svojimi otroki, moram v trgovino, moram spat, moram, moram, moram...

Sploh se nisem zavedala, kako je ta beseda prisotna v mojem življenju in kakšno škodo mi dela. Pravzaprav, kakšno škodo si delam jaz sama z njo (da ne prelagam odgovornosti iz sebe na besedo-saj se vsi strinjamo, da beseda sama ni odgovorna za to, da je v mojem besednjaku, kajne?;). 
Kakšno škodo pa, se boste vprašali nekateri od vas (kar je super, ker to pomeni, da se sprašujete in razmišljate. Ljudje pa se čisto premalo sprašujemo in razmišljamo)? 

Beseda moram je v nevrolingvističnem programiranju (NLP) klasificirana kot stresna beseda. Ko jo izgovorimo (lahko tudi samo v mislih ali jo doživimo samo kot občutek), si avtomatsko sami sebi zapremo možnost odločanja. Nič več nimamo stvari na izbiro, ampak nekaj moramo. V telesu se sproži stresni odziv in zanimivo, velikokrat avtomatski upor do te iste stvari. Zakaj? Ker so nas v otroštvu velikokrat vzgajali tako, da smo večino stvari enostavno morali, če ne smo čutili posledice. V takih trenutkih se formira Uporniški otrok. Notranja osebnostna struktura, ki se upira avtoriteti, ker nima možnosti izbire. Nekakšen obrambni mehanizem pred tem, da izgubimo sebe. Torej, ko imamo občutek, da nekaj moramo, se oglasi naš Uporniški otrok in nezavedno se upremo temu 'moram' pa čeprav je stvar, katero 'moramo'  morda za nas čisto v redu ali celo zdrava. 

Verjetno imate tudi sami izkušnjo, ko vam je nekdo rekel, da nekaj morate, vam pa se je avtomatsko oglasil občutek, da tega ne želite narediti. Velikokrat ravno zato pride do konflikta, ker se ljudje upremo in zahtevane ali potihem pričakovane  stvari ne naredimo, če pa jo že naredimo, je to zato, da zadovoljimo pričakovanja drugega. V tem trenutku izgubimo sebe, saj smo sebi rekli NE, zato da smo lahko drugemu rekli DA.
 Delovali smo iz občutka dolžnosti in ne iz občutka, da si nekaj želimo.  Vendar je odgovornost za delovanje iz občutka dolžnosti še vedno naša. Sami imamo v vsakem trenutku možnost izbire. In samo naša odgovornost je, če bomo popustili pod pritiskom navidezne prisile. 
Poleg tega, da že sam občutek, da nekaj moramo, ustvarja stres v telesu, stres ustvarja tudi nezmožnost postavljanja prioritet. Ljudje, ki veliko stvari morajo, imajo veliko povsem nepotrebnih stvari v rdeči datoteki, na kateri piše NUJNO. Predstavljajte si življenje človeka, ki ima rdečo datoteko zabasano z mapami, rumena datoteka je na pol prazna, v zeleni pa se najde komaj kakšna mapa. 

 Seveda za vsak izziv obstaja rešitev in tako je tudi tokrat. 
Sama sem skozi opazovanje same sebe ugotovila, da imam večino časa občutek, da so stvari v mojem življenju nujne. Nujnost s sabo, poleg stresa in hitenja (ki je že stres sam po sebi), prinese tudi veliko občutkov krivde, če te nujne stvari ne naredim. 

Pa sem ugotovila, da je enostavna rešitev ta, da se v trenutku, ko imam občutek, da nekaj moram, ustavim in se vprašam: Moram ali želim? Na tak način si avtomatsko odprem možnost svobodne izbire, ki se je še pred nekaj trenutki zdela nemogoča. Pa nadaljujmo...Sprašujete se, kaj pa če si tega ne želim?  Bravo, v tem trenutku ste se vprašali ključno vprašanje. Ugotovili ste namreč, da imate sedaj na voljo še več možnosti. Poleg, še pred kratkim edinega 'moram', se je vam je ponudila možnost izbrati med 'želim si' in 'ne želim si'. In od tukaj naprej je stik s sabo veliko lažji. Priganjalec 'moram' sedaj nima več moči nad nami. Postavlja pa se vprašanje: Kaj si v resnici želim v tem trenutku? 

Beseda želim si torej postane tudi polje, kjer lažje postavljam svoje osebne meje. Lažje rečem nekomu (svojim otrokom, šefu, partnerju, tašči, prijateljici) NE, če vem, da imam glede zahtevane stvari dejansko izbiro. Ne, ne želim si. Nočem. Ne maram, da...
Če pa mislim, da nujno moram......Ne rabite ugibati, kajne? 
Da ne govorimo o občutku jeze do te osebe, ki se kopiči v nas, ker (spet) nismo bili zmožni reči NE. 

Poleg tega, da se nam na tak način izkristalizira občutek za samega sebe in za to, kaj si v resnici želimo in kaj ne, lahko s spremembo perspektive (iz moram v želim si) začnemo delati tudi tiste stvari, za katere vemo, da so dobre za nas pa jih nekako nezavedno odrivamo od sebe, saj smo se (prav tako nezavedno) uprli pritisku, ki ga izvajamo sami nad sabo (sedaj že veste s katero besedo, ane?;). 

Če si želim shujšati, ali mi to ne da motivacije, da z večjim veseljem naredim nekaj  v tej smeri? Če si želim izboljšati svoj odnos z otroki, ali se ne bom v tej smeri trudila z veliko večjim veseljem, kot pa če moram izboljšati svoj odnos z otroki (ali partnerjem)? Če si želim jesti bolj zdravo hrano, ali ne bom raje dejansko posegala po zdravi hrani kot pa če vem, da moram jesti zdravo? Ali moji možgani ne bodo prepoznali morda celo nekaj veselja v telovadbi, ki se mi je še pred kratkim zdela pravo mučenje in to samo zato, ker sem spremenila eno samo samcato besedo v svojem besednjaku?

Tudi stvari, ki zares spadajo v rdečo datoteko, si lahko olajšamo s tem, da spremenimo perspektivo. Če si kar naenkrat želim hoditi v službo, ali ne bom šla veliko raje kot pa še pred trenutkom, ko sem morala? Če si želim peljati psa na sprehod ob nemogočih jutranjih urah, ker se bo drugače onečedil v stanovanju, ali si nisem tako močno olajšala opravila, ki ga sicer naredim z muko, ker pač moram? 

Pa še nekaj na hitro o možganih. Ko si končno damo možnost izbire (želim si), se naši možgani avtomatsko začnejo osredotočati na pozitivne stvari. Ko si želimo oprati perilo, se začnemo namesto na to, da se moramo dvigniti izpred televizije, osredotočati na to, kako bomo lahko spet oblekli tisto lepo majčko (ali pa da smo se rešili enega opravila, ki nam visi nad glavo). Ko si želimo piti več vode, se možgani namesto mučne slike o nalivanju z vodo,  začnejo osredotočati na to, kako bo naše telo lažje odplavljajo toksine iz telesa in kako se bomo zaradi tega dobro počutili. Tudi sprehod psa postane veliko lepši, če se osredotočimo na to, kako se bo pes dobro počutil po sprehodu pa še mi se bomo razgibali. Če pa mislimo, da psa moramo peljati na sprehod pa vidimo samo tisto jutranje vstajanje in po glavi nam roji vprašanje: Pa zakaaaaaaj?  

Če mi po vsem napisanem ne verjamete, da se je moje življenje drastično spremenilo (na bolje, seveda), odkar sem začela uporabljati  ŽELIM SI namesto moram, potem vas lahko prepriča samo to, da poizkusite tudi sami. 

Torej: Morate ali SI ŽELITE? ;)

 

V tvojem nabir@lniku

Brezplačna e-knjiga - Pet konkretnih rešitev za drastično izboljšanje vajine zveze.

Želim knjigo!

Sočutno starševstvo Sočutno partnerstvo

Delavnice

«februar 2018»
pontorsrečetpetsobned
2930311234
567891011
12131415161718
19202122232425
2627281234
567891011

Priporočamo