Članki

  • ales@infomedia.si
  • 5. maj 2016
  • 579 ogledov

Kakšen je naš odnos do napak

Kakšen je naš odnos do napak?

Zaprite oči in pomislite na to, kako so vaši starši odreagirali takrat, ko ste naredili napako? So vpili na vas? So vas kaznovali? Sramotili? So bili morda tiho in ste imeli potem tihe dneve?

Kakšno prepričanje ste ob tem ustvarili o sebi? Ste se morda nezavedno odločili, da ste slaba oseba? Ali da ste nerodni, nezanesljivi ali brezupni? Ste  morda ustvarili prepričanje, da itak nikoli ne naredite ničesar v redu?

In kakšne posledice je to imelo na vas, ko ste odraščali? Ste morda odrasli v osebo, ki je začela ugajati drugim? Ali pa ste postali perfekcionist. Kajti, če vse naredim popolno, potem nihče ne bo imel možnosti, da me kaznuje, zasmehuje, ponižuje ali se norčuje iz mene. In ne bom se počutila, kot da je z mano nekaj hudo narobe.  Morda pa ste ugotovili, da je bolje, če napake prikrijete in naredite vse (ponavadi je potrebno lagati), da vas ne bi odkrili.

Ali pa morda krivdo zvalite na druge? Morda pa ste se naučili, da ni varno niti poskušati karkoli sploh narediti, morda tvegati napako in zato leta in leta ostajate v svoji coni udobja. Morda pa morate imeti vedno prav?  Kajti ni hujšega kot narediti napako in jo potem celo priznati.

Verjetno ste se v kakšnem od opisov prepoznali. Tudi jaz sem se. Sama sem razvila perfekcionizem, ki je bil moj obrambni mehanizem pred tem, da se počutim osramočeno. Kajti v otroštvu so se mi velikokrat smejali, me sramotili in kričali name, ko sem naredila kakšno napako.

Starši , učitelji in vzgojitelji to v odnosu do otrok še vedno pogosto počnejo in večinoma imajo dobre namene. Otroke želijo motivirati, da bi bili boljši kot so sedaj. Na tak način jim želijo sporočiti, da bi bilo dobro delati drugače.

Večina staršev še vedno vzgaja iz pozicije strahu. Strah jih je, da bodo njihovi otroci razvajeni, če jih ne bodo kaznovali, zasmehovali ali ignorirali. Strah jih je, da bodo njihovi otroci odrasli v ljudi, ki ne čutijo dovolj odgovornosti ali niso dovolj samostojni. Strah jih je, kaj bodo rekli sosedje, če ne bodo delali tako kot se od njih pričakuje v določenih situacijah (t.j. kaznujejo). Velikokrat pa niti ne vedo, kako bi lahko ravnali drugače.

Ne zavedajo pa se, kakšno škodo naredijo s tem otroku in njegovemu samospoštovanju. Ne zavedajo se, da se otrok ob tem počuti osramočenega, žalostnega, jeznega. Ne zavedajo se, da otroci o sebi v takšnih trenutkih gradijo prepričanja o sebi, ki jih v nadaljnem življenju ne podpirajo. Ne zavedajo se tudi tega, da s takšnim ravnanjem rušijo odnos med njima. Dober odnos, povezanost in občutek varnosti pa so ključni pri tem, ali nam bo otrok zaupal ali ne.

Povezan otrok, ki se počuti ljubljenega, varnega in sprejetega točno takšnega, kakršen je, in to v vseh situacjah, bo s starši lažje sodeloval in jim sledil. Lažje se bo učil. Tudi iz svojih napak. Kajti odnos do napak na splošno, v veliki meri določa ali se bomo iz napake kaj naučili ali ne. Če napako priznamo in sprejmemo odgovornost za njo, lahko šele takrat naredimo korak naprej in se iz nje nekaj naučimo. Če napake iz kakršnegkoli zgoraj naštetega razloga ne priznamo, ne more steči proces učenja in vrtimo se na istem mestu, namesto da bi osebnostno rasli in se razvijali. Saj veste...tudi Thomas Edison se je 1000 krat zmotil, preden je naredil žarnico.

Sama sem dolga leta imela podoben odnos do napak kot večina staršev. Še sedaj se večkrat ujamem v to past. Se pa učim drugače. Spoznala sem, da je največja napaka ne priznati napake. In je ne sprejeti pri svojem otroku. Jo kaznovati, zasmehovati ali otroka ignorirati.  Učim se v takšnih trenutkih ostati sočutna in namesto graje in kazni, dopuščam možnost naravnih posledic. Če moj otrok polije sok, mu dam krpo (ali si jo gre iskat sam) in pobriše polito. Če se popacka po majčki, ker je bil nepreviden, ve kje je koš za perilo in ve, kje so sveže majčke. Skupaj ugotoviva tudi, da je morda bolje, da sedi čisto pri mizi, namesto oddaljen od nje 15 centimetrov. Če kaj ponesreči polomi, skupaj pogledava, če se da stvar kako popraviti. Ugotoviva tudi, da se stvari polomijo, če smo grobi ali če z njimi udarjamo  po tleh. Če kriči na sestrico, mu pomagam da se umiri in potem poiščeva način, da popravi škodo (prizadetost sestrice). Morda se ji opraviči, če tako čuti, morda jo objame, morda ji prinese nekaj, kar misli, da jo bo potolažilo...

Zvečer smo uvedli tudi rutino, da vsak pove eno svojo napako tistega dne in pove, kaj se je iz nje naučil. Včasih se iz vsega skupaj razvije dolg pogovor, včasih se vsi skupaj nasmejimo in ugotovimo, da je bila situacija zabavna. Velikokrat skupaj najdemo rešitve in kako lahko naslednjič ravnamo drugače.

Na ta način počasi zdravim svoj perfekcionizem in občutke toksičnega sramu, ter potrebo po imeti vedno prav, otroka pa se učita, da so napake del življenja. Hvaležna sem, da se moj odnos do napak spreminja in da vsakodnevno poglabljam svoj odnos z otrokoma ter jima tako dajem dobro popotnico za življenje.


Sorodni članki

Zakaj je agresivnost do otrok vzrok za vojne pos vetu (in zakaj je strah glavni krivec za agresivnost)

Že kar nekaj let me je izredno strah vojne. Predvsem vojne svetovnih razsežnosti. Vsake toliko časa doživim prav panični napad, ki izgleda tako,...

V tvojem nabir@lniku

Brezplačna e-knjiga - Pet konkretnih rešitev za drastično izboljšanje vajine zveze.

Želim knjigo!

Sočutno starševstvo Sočutno partnerstvo

Delavnice

«februar 2018»
pontorsrečetpetsobned
2930311234
567891011
12131415161718
19202122232425
2627281234
567891011

Priporočamo