Članki

  • ales@infomedia.si
  • 9. maj 2016
  • 750 ogledov

Najina ljubezen

Pred kratkim sva z možem praznovala 14 . obletnico. Tako kot vsaka dolgotrajna zveza, je tudi najina preživela vzpone in padce in danes bi rada z vami delila spoznanja, ki sem jih na tem 14-letnem potovanju ponotranjila tako, da je danes najina zveza trdna in osrečujoča, bolj kot kdajkoli prej. 

Najina ljubezen se je začela tako kot skoraj vsaka...Spoznala sva se, zaljubila in preživljala skupaj vse dneve in noči. Po dveh letih pa se je nekaj premaknilo. Še sama nisva vedela kaj. Začela sva se prepirati, iskati drug pri drugem napake, se spraševati, kaj se je zgodilo, da sva se tako spremenila in seveda krivila za nastalo situacijo drug drugega...Znašla sva se na razpotju, kjer sva se odločala, ali bova ostala skupaj in nekaj spremenila, ali pa greva narazen.

Odločila sva se, da bova nekaj spremenila, ker sva čutila, da si želiva ostati skupaj, vendar nama neka nevidna sila preprečuje, da bi to tudi uresničila. Kmalu po najini odločitvi sva v roke dobila knjigo Najina ljubezen, avtorja dr.Harville Hendrix in mag.Helen Hunt. Odprlo se nama je popolnoma novo poglavje v najinih življenjih in začela sva spoznavati, kdo v resnici sva, zakaj sva se zaljubila in zakaj zavraga se sedaj dogaja vsa ta zmeda. Ter seveda kaj lahko narediva, da ponovno najdeva občutek varnosti in ljubljenosti. 

Prebrala sva še nekaj drugih knjig in se vključila v psihoterapevtski proces, ki nama je pomagal, da sva začela ozaveščati škodljive vzorce, ki nama stojijo na najini poti. Spoznala sva, da se dva človeka vedno zaljubita drug v drugega zato, ker drug v drugem vidita  negativne (in pozitivne) lastnosti svojih staršev (oziroma skrbnikov). Najdemo se zato, da drug drugemu pomagamo zaceliti rane, ki so nam jih nehote in nevede povzročili naši starši v obdobju odraščanja.

Dejanja, ki jih počne naš partner in ki nas tako zelo jezijo, prizadanejo in razočarajo, so v bistvu samo ogledalo tistega, kar se skriva v nas samih. Spoznala sem, da je moj mož s svojim dejanjem samo pritisnil na bolečo točko, ki je še nisem zacelila. Prav tako sem spoznala (pa vendar še vedno včasih popolnoma pozabim na to), da naš partner večine stvari ne počne zato, da bi nas prizadel ali ranil, ampak zato, ker pač živi svoje življenje tako kot ve in zna. Prav tako kot mi ne počnemo cele dneve nekaterih stvari samo zato, da bi prizadeli partnerja, ki ga ljubimo.

Ko začnemo gledati na stvari s tega zornega kota, ugotovimo, da je partner pravzaprav naš učitelj, ki nam pomaga spoznati, katero področje v našem življenju je tisto, ki še potrebuje našo ljubezen. To spoznanje je bilo za naju ključnega pomena. Nisva sovražnika! Nehala sva obtoževati drug drugega za nastalo situacijo in se obrnila vase. Ugotovila sva, da sva v odnos vstopila nezavedno in sva tako tudi delovala v vsakodnevnem življenju.

Naučila sva se, kako bolj učinkovito komunicirati. Ah, ta komunikacija...Vsi vemo, kako zelo je pomembna na vseh področjih našega življenja, veliko manj je tistih, ki se zavedajo, kaj to v resnici pomeni (dobro komunicirati), še manj tistih, ki to zares živijo v vsakdanjih življenjih. Tudi midva se še vedno vsakodnevno učiva, kako povedati neko stvar tako, da po nepotrebnem ne raniva drug drugega. Kako povedati in izraziti svoje potrebe in želje, brez da se partner postavi v obrambo. 

Sama sem ugotovila, da je za uspešno komunikacijo še bolj od tega, kako povedati, pomembno to, da znam poslušati. Da znam preseči svojo potrebo po tem, da sem slišana (kar vodi v dopovedovanje, vpitje in kritiziranje) in enostavno poslušati svojega moža. In skušati slišati, kako se počuti, zakaj se tako počuti in kaj potrebuje. Šele ko zares slišim, lahko tudi razumem. In ko končno razumem in sprejmem, šele takrat se lahko približava drug drugemu in najdeva rešitev, s katero bova zadovoljna oba. 

Ena od najpomembnejših veščin komunikacije, ki se jo še vedno učiva (ker je tako zelo drugačna od vsakdanjega komuniciranja, ki smo se ga naučili), je zrcaljenje, oziroma povzemanje. Ko želim moža resnično razumeti, povzemam njegove besede: Če te prav razumem, mi hočeš povedati, da...

Tako se prepričam, da sem ga res dobro razumela in da si nisem ustvarila svoje slike. Ugotovila sem, da so prehitri zaključki, ki jih ne preverim na nasprotni strani, pogosto vzrok za nadaljevanje prepira in še dodatno razplamtevanje ognja, ki bi ga lahko s pravilno komunikacijo preprosto pogasila. Ko povzemam njegove besede se namreč velikokrat izkaže, da sem ga popolnoma napačno razumela in da je s svojimi besedami mislil povedati nekaj popolnoma drugega. 

Takšno povzemanje je najbolj pomembno takrat, ko so čustva najbolj razgreta, istočasno pa je takrat najtežje, ker je vsak od partnerjev v svojih obrambnih mehanizmih in je težko preseči svoj ego.  Naslednja pomembna stvar, do katere sva se dokopala v teh skupnih letih je, da sta, v nasprotju s splošnim prepričanjem, za dober odnos potrebni dve celoti. Dve zreli osebi, ki gledata v isto smer in pomagata drug drugemu rasti. Veliko ljudi je prepričanih, da je ljubezen to, da najdeš svojo manjkajočo polovico in skupaj tvoriš celoto. Ko živiš s tem prepričanjem, od partnerja pričakuješ, da bo izpolnil tvoje potrebe, da bo znal brati tvoje misli, da bo skratka tvoja druga polovica, ki je ti sam nimaš, oziroma si jo v procesu odraščanja moral potlačiti, odrezati od sebe. 

To je velikokrat vzrok naše bolečine v odnosih. Naša (tiha) neizpolnjena pričakovanja so vzrok, da se ne počutimo varne in ljubljene in velikokrat smo mnenja, da nam partner zanalašč odteguje ljubezen in pozornost, ki ju tako zelo ptrebujemo. V resnici pa niti ne ve, kaj si želimo. Ko se naučimo svoja pričakovanja spoštljivo in prijazno deliti na drugo stran, se zgodi čudež. To pomeni, da povemo, kako se počutimo, kaj si želimo in potem prosimo, če lahko partner to upošteva, ker nam to veliko pomeni. Deljenje pa ne bo naletelo na plodna tla, če bomo kritizirali, obtoževali in zahtevali.

Kaj pa pravzaprav pomeni, da postanem celota? Postati celota pomeni zaceliti svoje otroške rane, prevzeti odgovornost za svoje življenje in začeti tudi samemu sebi dajati to, kar pričakujem od partnerja. Začeti samemu sebi dajati ljubezen. Ljubiti samega sebe. Ko se naučim izpolnjevati sama svoje potrebe, ko se notranje umirim, ko sama sebi dam to, česar mi moji starši niso zmogli dati, potem partnerstvo postane izbira in ne več potreba. S svojim možem sem zato, ker sem tako izbrala in ker si tako želim in ne zato, ker ga potrebujem. 

Še ena knjiga nama je prišla na pot. 5 jezikov ljubezni. Z njeno pomočjo sva spoznala, da ima vsak človek svoj jezik ljubezni.  Lahko se še tako trudimo izražati ljubezen v svojem jeziku ljubezni, nas partner ne bo razumel, če je ne bomo izražali v njegovem jeziku. Na videz tako preprosto spoznanje in hkrati tako globoko, da je še bolj poglobilo najin odnos. 

Spoznala sva tudi, da je televizija tihi ubijalec odnosov. Bognedaj, da bi crknil televizor, poje Adi..., sama pa dodajam še: mobitel, tablica in računalnik. V bistvu je vsa ta pretirana uporaba tehnologije samo pokazatelj naše odtujenosti od samega sebe. In posledično od drugih. 

Samadva poskušava zavestno zvečer ugasniti vse te odtujevalce in se posvetiti drug drugemu. Ker nama čez dan zmanjka časa, si ga morava vzeti zvečer, ko gresta otroka spat. Morava, če želiva, da bo najina zveza ostajala trdna. Brez skupnega preživljanja kvalitetnega časa zveza začne umirati. In še preden se zavemo, smo tako močno odtujeni, da je pot nazaj strma in dolga. 

Najina motivacija za trud, sta poleg naju samih in najine želje biti izpolnjena in srečna, tudi najina otroka. Poskušava se zavedati, kako najin odnos močno vpliva na njiju in kako močno ju bo zaznamoval v njunih življenjih. Če je vsak od naju v sebi umirjen in srečen, če imava sama sebe rada, potem sva ljubeča tudi drug do drugega. Potem čutiva bližino, najina komunikacija je dobra in v družbi drug drugega sva sproščena. Vse to čutita najina otroka in nama nastavljata ogledalo-sproščenost, prijaznost, umirjenost. 

Ko pa imam sama s sabo nerešene težave, potem to odsevam na moža (in mož name), najin odnos ne funkcionira in otroka to zelo čutita. Predvsem čutita stvari, o katerih se ne zmoreva pogovarjati, jih deliti na drugo stran. 

Poleg tega sva jima prvi in najmočnejši zgled, kaj pomeni biti ženska/moški, kaj pomeni imeti dober/slab odnos. Od naju dveh je odvisno zelo veliko, če bosta najina otroka, ko bosta odrasla, izbirala partnerje, ki bodo ljubeči, ki ju bodo podpirali in s katerimi bosta imela dobro komunikacijo. 

Z možem se vsakodnevno odločiva, da jima bova dala dobro popotnico za življenje.  Veva sicer, da je prostora za izboljšave še veliko in da bova sigurno pustila tudi njima še veliko dela. Pa vendar...trud, volja in pogum so tisti, ki nama pomagajo pri tem, da bo tega dela veliko manj, kot ga imava midva.


V tvojem nabir@lniku

Brezplačna e-knjiga - Pet konkretnih rešitev za drastično izboljšanje vajine zveze.

Želim knjigo!

Sočutno starševstvo Sočutno partnerstvo

Delavnice

«maj 2018»
pontorsrečetpetsobned
30123456
78910111213
14151617181920
21222324252627
28293031123
45678910

Priporočamo