Sočutno starševstvo je poleg avtoritarne in permisvne vzgoje, tretji način starševstva, ki je marsikateremu staršu nepoznan. Glavni vzrok je v tem, da sami kot otroci nismo bili vzgajani po načelih Sočutnega starševstva, ampak avtoritarno (torej preveč strogo, rigidno, kaznovalno) ali pa permisivno (torej s premalo mejami, preveč materialnih stvari, premalo pa odnosa…). Največkrat pa je bila naša vzgoja kombinacija obeh načinov, ki so jih starši uporabljaji izmenjaje.
Sočutnost v besedni zvezi Sočutno starševstvo pomeni, da smo sočutni do otroka IN do sebe. Torej iščemo takšne poti, da smo zadovoljni vsi- otroci in mi kot starši.  Nikakor pa se ne odpovedujemo samemu sebi zaradi dobrega počutja otrok. Eno glavnih načel Sočutnega starševstva je, da morajo starši najprej poskrbeti zase (predvsem v čustvenem smislu), si vzeti čas zase in za partnerja, da lahko nato dobro poskrbijo za otroka. Vsekakor izziv za mnoge starše, predvsem mamice.

GLAVNI ELEMENTI SOČUTNEGA STARŠEVSTVA:

Osebna rast:

Temelj Sočutnega starševstva je starševa osebna rast. Kot otroci smo namreč v procesu odraščanja utrpeli mnogo poškodb in zgradili mnogo obrambnih mehanizmov, ki so nas zaščitili pred novimi poškodbami. Vse to smo prinesli s sabo v odraslo dobo, v vse naše odnose in tako tudi v odnos z našim otrokom.
Ena od glavnih predpostavk v Sočutnem starševstvu je, da je naš otrok naše ogledalo. To pomeni, da je otrokovo neprimerno obnašanje ter otrokova nesposobnost spopadanja z najrazličnejšimi izzivi različnih razvojnih obdobij, pravzaprav odraz starševega nezavednega in nerazrešenega vzorca, ki ga nosi s seboj. Otrokovo obnašanje ali njegove težave v nas starših tako sprožajo izjemno neprijetna čustva, ki so pravzaprav potencialne točke rasti, če jih zmoremo ugledati v tej luči. Ko starš razreši svoj vzorec iz otroštva, se otrokovo obnašanje umriri samo od sebe. Od tod izhaja tudi rek, da so otroci naši največji učitelji.
Naši vzorci iz otroštva so shranjeni v intrapsihični strukturi Notranjega otroka in šele v trenutku, ko smo zmožni priti v stik s tem svojim Notranjim otrokom, z malo punčko ali fantkom v nas, ko smo sposobni začutitti njegovo bolečino, šele takrat smo lahko sočutni najprej do sebe in šele nato do otroka, ki stoji poleg nas. Sočutje do otroka torej nujno zahteva najprej sočutje do sebe (oz.do svojega Notranjega otroka). Zdravljenje ran iz otroštva pomeni, da postanemo sami sebi takšen Starš, kot smo ga potrebovali v otroštvu pa ga nismo imeli. Delo z Notranjim otrokom je torej ključnega pomena pri takšnem načinu starševstva.
Prav tako je kot del osebne rasti pomembno zavedanje, da je najboljša vzgoja zgled. Zato  starši, ki vzgajamo sočutno, na prvo mesto postavljamo sebe kot prvi in najpomembnejši zgled. Zavedamo se, da so zaman vse besede in vsi dobronamerni nasveti, če niso podprti s starševskim zgledom.  
Osebna rast posameznega starša je tudi podlaga za:

Zavestno partnerstvo:

Trdno, srečno in izpolnjujoče partnerstvo je eden glavnih temeljev dobre vzgoje. Moški in ženska, sta namreč najprej partnerja, šele nato oče in mama. Ob takšnem partnerstvu otrok dobi občutek varnosti in stabilnosti. Tadva občutka pa sta ključni sestavini za zdrav otrokov razvoj. Oče in mama z njunim medsebojnim odnosom določata, kakšno bo vzdušje v družini. Bo sproščeno, ljubeče in razumevajoče ali bo konfliktno, sovražno in napeto? Otrok srka vase tako verbalno kot neverbalno komunikacijo med staršema in velika verjetnost je, da jih bo nezavedno prenesel na svoje partnerske zveze kot odrasla oseba.

Grajenje odnosa:

Sočutno starševstvo temelji na grajenju odnosa. To pomeni, da niso toliko pomembne same metode vzgajanja, kot je pomemben odnos med nami in otrokom. Iskanje nenehnega stika, bližine. Ena od temeljnih predpostavk takšnega načina vzgajanja je, da se (med drugim) otrok neprimerno obnaša takrat, ko ne čuti stika med nami in njim samim. Takoj, ko najdemo način, da začutimo drug drugega, ko otrok ponovno začuti varnost, sprejetost in ljubljenost, se otrokovo obnašanje umiri in   ponovno je pripravljen na sodelovanje.
Grajenje odnosa z otrokom pa vključuje iskanje skupnih trenutkov (pomebna je tako kvaliteta kot kvantiteta), veliko iskrenega pogovora (ne pridiganja), zavestnega vzpostavljanja očesnega stika, objemov in besednih izrazov ljubezni, skupnega smejanja, igranja in ravsanja…Humor, sproščenost in spontanost v  Sočutnem starševstvu pomembno prispevajo k sproščeni družinski klimi.
Pravzaprav celoten koncept Sočutnega starševstva temelji na vzpostavljanju bližine že od rojstva naprej. Temelj Sočutnega starševstva je torej Povezovalno starševstvo, ki vzpodbuja odzivanje na otrokove potrebe (ki jih dojenček izraža z jokom-torej jok nikakor ni izsiljevanje, razvajenost, ampak osnovno sredstvo komunikacije, ki omogoča preživetje), vzpodbuja dojenje, nošenje otroka (s tem otrok čuti starševo bližino, je bolj umirjen, lažje sprejema informacije iz okolice...), predvsem pa Povezovalno starševstvo uči mamice poslušati same sebe in svoje občutke! Knjige, nasveti prijateljic, internet, itd., so nam lahko v pomoč, glavno vodilo pri vzgoji otrok pa je naša intuicija.

Izražanje čustev:

Še ena pomembna značilnost Sočutnega starševstva je, da otroku (in sebi ter ostalim družinskim članom) dovolimo čutiti in izražati vsa čustva, ki se porajajo v njem. Če otrok čuti žalost, razočaranje, se počuti kakorkoli prizadetega, mu dovolimo, da ta čustva izrazi, ponavadi skozi jok. Joka ne zatiramo, ampak ga dovoljujemo, ga celo vzpodbujamo, saj otrok (prav tako kot odrasli, ko se 'nam nabere') skozi jokanje čisti svoje boleče občutke in jih ravno iz tega razloga ne tlači. Tlačenej čustev je izredno škodljiv mehanizem in ravno jok je obrambni mehanizem pred potlačenjem.

Prav tako dovoljujemo izražanje jeze (skozi kričanje, cepetanje, itd.). Ne dopuščamo pa nasilja v smislu tepeža, grizenja, pljuvanja, itd. Taksno vedenje takoj ustavimo, istočasno pa se sprašujemo po vzrokih za takšno obnašanje. Kajti za vsakim takšnim 'neprimernim' otrokovim obnašanjem stoji razlog. Neprimerno obnašanje je torej simptom. Otroci se namreč grdo vedejo, ker nimajo zadovoljenih osnovnih potreb: fizičnih (lakota, žeja, spanje, toplota...) ali psihičnih ( varnost, ljubljenost, povezanost, moč, samostojnost). Otroci se neprimerno vedejo tudi takrat, ko čutijo strah, žalost, sram, nemoč, jezo,... Ko nagovorimo, ubesedimo in pomirimo njihove občutke, se samodejno umiri tudi njihovo vedenje.< /p>

Včasih pa otroci iztirijo v svojem vedenju tudi zato, ker starši ne zmorejo držati svojih (osebnih) meja, otroci pa zaradi tega ne čutijo dovolj varnosti v odnosu.

Neprimerno vedenje je torej vedno simptom oz.znak nečesa globljega in zgolj zatiranje takšnega vedenja otroku (in odnosu otrok-starš) škoduje.

Konstruktivno izražanje jeze lahko vzpodbujamo tako, da tolče z rokami v blazino, kriči vanjo, ploska, skače, pleše na živahno glasbo. Tako ga naučimo, da je jeza zdravo čustvo, ki ima sicer rušilne posledice, vendar, če jo izrazimo tako, da ne prizadanemo ali poškodujemo drugih, jo je koristno izraziti, namesto potlačiti.  

Če ga je strah, ga stisnemo k sebi in mu zagotovimo, da je varen, saj smo ob njem. Tukaj sem....Vse je vredu...Varen si...so besede, s katerimi pomirjamo svojega otroka.
Nikakor pa ne zmanjšujemo pomena njegovega strahu.

Dovoljujemo torej izražanje vseh čustev. Najbolj pomembno pri tem pa je, da otroku stojimo v takšnih trenutkih ob strani. To ne pomeni, da mu govorimo Ah, saj bo bolje…Kar pomiri se…Saj ni tako hudo…itd.), ampak ga vzpodbujamo in izražamo razumevanje z besedami: Kar daj ven vse, kar te teži…Kar zjokaj se, potem ti bo bolje…Hudo ti je, kaj?..To te je pa res prizadelo…Uh…si pa res jezen, kaj?…Tukaj sem…Varen si…

Komunikacija:

Pri komunikaciji z otrokom je pomembno, da se izražamo v osebni govorici. Da govorimo iz sebe, česa si želimo, česa ne maramo, kaj potrebujemo...Poskušamo čim manj komunicirati iz značilne starševske pozicije, ki pridiga, svetuje, zapoveduje, podučuje, ukazuje, nerga, manipulira, preusmerja pozornost, itd.
Otrok ob sebi potrebuje avtentičnega, resničnega starša z resničnimi čustvi...celotno paleto vseh čustev. Ljudje nikakor nismo samo pozitivni, srečni, veseli, nasmejani, ampak doživljamo tudi žalost, skrbi, strahove, jezo, nemoč, obup...

Če bomo svojim otrokom sposobni priznati te občutke, jim bomo tako sporočili, da so ti občutki normalen del življenja...prav tako pa bodo otroci dobili občutek, da pred njimi stoji prava oseba iz mesa in krvi...z vsemi svojimi nepopolnostmi vred in ne neka oddaljena, popolna starševska figura.

Ko postanemo sočutni starši, se zavedamo, da je poslušanje otroka veliko pomembnejša veščina kot pa pridiganje, kajti ko otroku zares prisluhnemo, posebej v težkih trenutkih, otrok začuti, da nam lahko zaupa. Zaupanje pa je eden ključnih elementov za dober odnos med nami in otrokom. Če pa nam otrok zaupa, se bo v težavah zatekel k nam, namesto stran od nas (k vrstnikom, drogam, alkoholu,...).

Meje in disciplina:

Disciplina v Sočutnem starševstvu ne pomeni kaznovanja in podrejanja otroka. Pomeni pa učenje. Učenje z ljubečim vodstvom. Učenje na lastnih napakah (s pomočjo naravnih posledic). S podporo starša v težkih trenutkih. Če otroka vidimo kot bitje, ki se principov življenja šele uči, smo veliko lažje v poziciji učitelja/coacha in manj v poziciji moralizatorja ter sodnika.

Postavljamo jasne osebne meje: Ne maram, da me tepeš. Nehaj! Nočem, da se tako pogovarjaš z mano. To me prizadane. Skrbi me, da se boš resno poškodoval, če plezaš po tej ograji, zato hočem, da greš dol.
Vzgajamo brez kazni in nagrad -kar ni enako permisivni vzgoji, saj je tukaj pomembno sočutno, vednar trdno in jasno postavljanje zdravih meja. Vzgoja brez kazni in nagrad je koncept, ki je najbolj tuj večini staršev in ki ga večina staršev najtežje sprejme, saj je kaznovanje in nagrajevanje tako zakoreninjeno v naši družbi, da si uspešne vzgoje brez tega kratko malo ne znamo predstavljati.

V Sočutnem starševstvu pa sprejemamo naravne posledice otrokovih dejanj in ga pred njimi ne ščitimo (to bi pomenilo, da vzgajamo permisivno).
Postavljamo jasna pravila in otroka ustavljamo pri neprimernem vedenju (prestopanju meja drugim). Vendar se zavedamo, da je ustavitev neprimernega vedeneja dovolj.

Zato se lahko takoj po tem,  ko otroka ustavimo in pomirimo njegova čustva (se povežemo z njim) premaknemo v učenje. Kar pomeni, da ne čutimo potrebe po kazni, tudi ne grozimo s kaznijo, ne ponižujemo otroka, ga ne zmerjamo, se izogibamo besednih zvez nikoli in vedno, ne pridigamo, moraliziramo, se posmehujemo, omalovažujemo, itd.

 Poskušamo iskati rešitve, s katero sta zadovoljna oba- starš in otrok. K iskanju rešitve vpodbujamo najprej otroka, saj s tem povečamo verjetnost, da se bo dogovora držal, obenem pa vzpodujamo pri njem kreativno rešeanje problemov oziroma izzivov.

Nevroznanost:

Na področju nevroznanosti in vzgoje je v zadnjih letih narejnih ogromno raziskav. Znanstveniki so ugotovili, da je jok ob osebi, ki ji otrok zaupa, zdravilen. In nasprotno-ko otrok joka sam, takšen jok pušča posledice na otrokovih možganih, ki dobesedno spremenijo strukturo. Otrok, ki je odraščal z malo telesnega stika, očesnega kontakta, ljubeče podpore in z veliko telesnega kaznovanja, kričanja, kaznovanja tako ali drugače, ipd., ima v primerjavi z otrokom, ki je bil vzgajan v ljubečem okolju, manjše možgane. In kar je najpomembnejše-vzpostavljene so bile popolnoma drugačne možganske povezave. Pri otroku, ki doživlja veliko strahu, zapuščanja, neljubljenosti, ipd., je močno aktiven del v možganih, ki je zadolžen za boj ali beg, kar pomeni, da bo takšen otrok zelo hitro vznemirjen, prestrašen ali nasilen ('najboljša obramba je napad')...

Otrok, ki se počuti varnega, ljubljenega in sprejetega pa je spontan, razigran, zaupljiv, odprt, nasmejan in se hitro ter z lahkoto uči življenjskih veščin.
Življenjske izkušnje v prvih letih otrokovega življenja torej markantno vplivajo na strukturo njegovih možganov.

Sočutno starševstvo je torej proces, ki traja. Zahteva veliko mero potrpežljivosti (predvsem s samim sabo), umirjenosti, volje, motivacije in pripravljenosti na učenje. Učenje novih veščin in drugačnih reakcij. Zahteva pripravljenost spoznavati sebe in spoznavati točno tega otroka, ki stoji pred tabo. Predvsem pa zahteva celega človeka in nikakor ni metoda, ki jo apliciraš na otroka, ampak je način življenja. In ravno zato je hkrati najtežja, vendar tudi najlepša pot izmed vseh.

Sočutno starševstvo Sočutno partnerstvo

V tvojem nabir@lniku

Brezplačna e-knjiga - Pet konkretnih rešitev za drastično izboljšanje vajine zveze.

Želim knjigo!

Delavnice

«februar 2018»
pontorsrečetpetsobned
2930311234
567891011
12131415161718
19202122232425
2627281234
567891011

Priporočamo