Sočutno partnerstvo

Temelji na tem, da zmoremo najti stik s sabo in s partnerjem, ter se zavedati obrambnih mehanizmov in naših osnovnih različnosti. Npr.: da imamo ženske v konfliktih organsko potrebo po povezanosti, čustvenih pogovorih, globini in da tako pokažemo ljubezen, moški pa v konfliktni situacijah pogosto potrebujejo svoj prostor in čas, ljubezen pa ne izražajo toliko v besedah, kot v dejanjih. V partnerskih terapijah se tako učimo, da moramo konflikte prepoznati kot vir možnih sprememb, ne pa vir trpljenja.

Zaljubljenost se navadno prične živahno, ko nimamo občutka za prostor in čas, to so trenutki, ki so precej intenzivni. Takrat razbija srce, marsikdo to stanje opiše kot “metuljčke v želodcu“, močno privlačnost in željo po zbližanju z drugim, z objektom zagledanosti. Ob tem se sproža ogromno hormonov, ki povzročijo, da partnerji ne opazijo medsebojnih razlik, le skupne točke. Pari rečejo, da so si enaki, ker prihaja do močnih občutkov simbioze. Teorija relacijske družinske terapije gradi na tem, da se zaljubimo na podlagi somatskega (telesnega) spomina, skritih občutij, ki smo jih doživljali prva leta v primarnem odnosu (mama – otrok), ko še ni bilo občutka za prostor in čas, ko še ni bilo občutka ločenosti, ko je bilo polno nežnosti, topline, odzivnosti. Zaljubili naj bi se na podlagi valentnosti, skladnosti teh vzdušij primarnega odnosa.

Tako stanje lahko traja tudi do nekaj let. Ko prvotno stanje mine, se začnejo se spremembe, ki pa so normalne in nujne, da partnerji preidejo v odnos, ki je varen. Da lahko ljubijo, morajo prenehati »biti zaljubljeni« (Bruce Muzik). Gre za naravno spremembo in šele te faze omogočajo napredek in pravo povezanost, ki ni zgolj hormonska, ampak poteka na več nivojih: čustvenem, intelektualnem, duhovnem in drugih. Ko zaljubljenost mine, se odnos šele začne. Odnos in zavestno sočutno partnerstvo

Sočutno partnerstvo poudarja, da je partnerski odnos odločitev (Gostečnik), da bomo raziskovali in se učili o sebi ter partnerju. Gre za kontinuiran pojem čuječnosti: ozaveščanje trenutnega časa in počutja, ter stanja partnerstva. Raziskovanje sebe in sprejemajoče zavedanje nam omogoča, da postopno rastemo, spoznavamo sebe ter partnerja in prihajamo do novih in novih spoznanj. Partnerski cilj je soustvariti partnerski odnos, ki ga oba čutita kot najbolj varen prostor pod soncem. Prostor, kjer sta lahko to, kar sta.

  Vsak od partnerjev nosi prtljago iz otroštva. V partnerski odnos pari vstopajo z nekom, ki nosi kompatibilno, podobno prtljago. Bistven pokazatelj uspeha partnerstva je, ali bo partner pripravljen pomagati razpakirati to umazano in težko prtljago. In ali bo zmogel sam storiti enako, pokazati globljo stopnjo ranljivosti. Sočutno partnerstvo poleg osnovne ranljivosti spodbuja povezanost v partnerskem odnosu, tudi ko ni lahko. Povezanost je otežena, kadar se v enem od partnerjev zbudi ranjen notranji otrok, ki je v primarni družini potreboval stik in bližino, pa ju ni dobil. Rešitev oteženih situacij omogoča čuječnost: ko se posameznik zave, da vsa trenutna burna doživetja ob partnerju ustrezajo doživljanju v lastnem otroštvu, v primarni družini, partner pa jih kot objekt navezanosti preko projekcijske identifikacije samo prebuja.

Bistven vidik sočutnega partnerstva je sprejemanje čustvene odgovornosti: da je za vse trenutne čustvene situacije odgovoren vsak sam. Gre za proces osebnostne rasti ob partnerju. Sočutno (zavestno) partnerstvo nam omogoča, da (Majerle): – osebnostno rastemo – spoznavamo sami sebe in partnerja – se soočamo z našo zgodovino – vidimo povezavo med našimi preteklimi izkušnjami in sedanjim delovanjem – lažje opazimo vzorce iz naše primarne družine, ki jih, (ne)hote, ponavljamo v sekundarni družini – zmanjšamo čustveno preplavljanje (stanje hipervzburjenja) in večamo zdravo čustveno odzivnost – krepimo občutek, da smo v zvezi res prisotni – se odločamo v skladu z našim avtentičnim jazom – sprejemamo odločitve, ki so za nas dolgoročno najboljše – dvigujemo kvaliteto partnerstva in večamo zadovoljstvo s partnerstvom.

Značilnosti sočutnega partnerstva so:

• čuječnost (stik s sabo in z drugim),
  
• ranljivost (drzniti si raziskovati sebe in pomagati drugemu pri tem),
  
• čustvena odgovornost (sprejemanje svojih individualnih ran)
  
• zavedanje partnerjev, da so na organsko podobnih ravneh zrelosti in npr. nivojev hormona dopamina (Fisher)
  
• povezanost (bližina kot odsev varne navezanosti)
  
• varnost zaupanja: ko sem v stiski (ko si ti v stiski) se lahko obrnem nate (in ti name).