Blog – Jok ni nikoli “brezvezen”

Danes poberem oba otroka iz šole. Mudi se, moram ju odpeljat k moji mami, ker greva midva z dragim na romantični vikend. (no, ko tole pišem, še kar nisva šla od doma 😀 ).

Jonas pride v avto in joče. Preden je šel v avto, je padel. Joče do doma in še pred blokom…Pa ne zaradi padca, ampak zaradi novih čevljev, ki jih je pri padcu podrsal.

Globoko vdihnem, ker čutim, da gre za nekaj globljega (ponavadi ne joče zaradi takih stvari)….in spustim potrebo po hitenju. On je bolj pomemben, ker vidim, da mu je težko.

Joče zaradi čevljev, hoče, da kupiva nove, vmes hoče Doris mimo njega (pakirala sem preblizu stene) iz avta se spakirat za k babici. Se skoraj stepeta, ker se ji noče umaknit. Diham…

Še kar joče…