Verjetno je cilj marsikaterega starša, da se ga njegov otrok ne boji, ga pa vseeno spoštuje.
V praksi pa vidim (pri sebi in drugih starših) to ni tako lahko izvedljivo.
Spoštovanja in zaupanja se namreč ne da izsiliti, vse prevečkrat pa počnemo ravno to, posebej v trenutkih, ko odpove naše vodenje in nas otroci ne upoštevajo, se nam smejijo v obraz, nam odgovarjajo, itd.
Predvsem se mi zdi pomembno vedeti, da avtoriteto izražamo s tem, KDO smo kot osebe in ne toliko s tem, KAJ GOVORIMO, zato je izrednega pomena, da gradimo sebe kot osebo in posledično nas bodo otroci spoštovali in nam sledili brez, da to od njih zahtevamo.
Verjetno ste kdaj imeli v šoli kakšnega učitelja, ki ste ga spoštovali (vendar se ga niste bali), ste bili pri njem umirjeni in ste sodelovali, ste ga jemali resno in ste tudi jasno vedeli, kdaj ste nekaj naredili narobe (vendar zaradi tega niste čutili sramu in ponižanja, ampak ste samo enostavno dojeli lekcijo). Ta učitelj je več ali manj vse znal in zmogel doseči brez groženj in kazni. O takšni avtoriteti govorim v spletnem seminarju, ki je pred vami. 🙂
