Zadnjič me je neka mamica spraševala o tem, ali je preusmerjanje pozornosti ob otrokovem jokanju v skladu s Sočutnim starševstvom ali ne. Odgovorila sem ji takole:
Odvracanje pozornosti deluje. To je res. Ampak s tem otroku sporočaš, da ne zmoreš zdržati njegovih težkih občutkov. In otrok na tak način potlači svoje občutke. Jst sem se o zdravilnosti in pomenu joka ob sočutnem staršu (!) naučila veliko od Patty Wipfler (Hand in hand parenting).
Na tak način otrok očisti in odloži svoja čustvena bremena. Dr. Laura Merkham govori celo o ‘sheduled meltdown’, kjer načrtno čakamo priliko, da otrok začne jokati in ga k temu celo vzpodbujamo.
Tako sva midve s hčerko razrešili travmo, ko je padla s kolesom in si razbila cel obraz. Pristali sva na urgenci in potem se je nekaj časa močno bala voziti s kolesom. Nato sem jo vsakič, ko je začela o tem govoriti in skoraj jokati, vzpodbujala, da naj kar joka in da naj da ven vse, kar jo teži in česar jo je strah. S tem načinom sva razrešili to travmo v roku dveh tednov. Nato se je čist normalo začela voziti s kolesom, kot da ni bilo nič…
Tako se lahko rešujejo in zdravijo tut zelo hude travme- s tem, da izjokamo svojo bolečino. Jo odklenemo. Ker je zaklenjena v telesu in možganih. Jok ob sočutni osebi vse to odklene, očisti in potem ne povzroča več težav. Dokler pa so čustva potlačena pa zaradi njih ne zmoremo čez izzive, čutimo blokade, strahove, žalost, jezo…
Ponavadi je nam vsem zelo težko prenašati otrokov jok, ker ob sebi ponavadi nismo imeli sočutnih odraslih, ki bi znali ta jok zdržati.
Ko sem sama kot mama začela delovati na tak način, je bilo nekaj časa zelo hudo. Otroka sta kar naenkrat začela veliko več jokati. Ker sta končno imela dovoljenje. In sta jokala za vse nazaj. Par mesecev se mi je zdelo, da se mi bo na trenutke kar zmešalo. Tudi in predvsem zato, ker je njun jok v meni vzbujal težka čustva, ki sem jih jaz potlačila pri sebi. Tudi sama sem začela veliko več jokati.
Mož je to še precej težje prenašal kot jaz, saj je imel popolno prepoved na jok, ko je bil še otrok.
Ampak po parih mesecih se je zadeva neprimerno izboljšala in stanje se je začelo umirjati. Zdej smo na normalnih količinah jokanja in ponavadi se hitro neha. Ker zdaj jokata večinoma za sproti in nič več za nazaj. Hčerka je sicer še vedno zelo senzitivna, vendar sem ugotovila, da je takšna po karakterju (precej podobna meni).
Pa še nekaj vprašanj za vaše samoizpraševanje:
Ali dovolite jokati svojim otrokom? Jih morda zmorete kdaj vzpodbujati pri tem, ker veste, da se v tistem trenutku tako čistijo čustvenih bremen? Jok težko ali lahko prenašate? Kakšna čustva vzbuja pri vas jokajoč otrok?
Tako kot pri vseh stvareh, je tudi pri tej tako: Če otrokov jok v vas sproža močne čustvene odzive, potem ste lahko prepričani o tem, da v sebi nosite preteklo bolečino, povezano z jokanjem. Morda je prišel čas, da jo očistite tudi vi?