Uh…ponovno vikend poln spoznanj. Naj delim najpomembnejše z vami.

Torej…na FB slučajno (?) naletim na tale link: https://brainhighways.com/
Začnem brati in ugotovim, da je zelo zanimivo branje in me potegne noter. Gre za program (v bistvu vaje), ki pomagajo našim možganom, da se ponovno organizirajo (ne vem, če je pravi prevod). Da imamo/imajo nekateri ljudje izrazito neorganizirane in nezadostno razvite primitivne možgane, ki nam potem delajo težave- agresivnost, menjava razpoloženja, neprimerno vedenje, zasvojenosti, zmedenost, itd. Govori v bistvu za otroke in odrasle. Skratka, navdušena…Že gledam, kako se bom vpisala v program…še prej pa pobrskam…

Vpišem v google ‘disorganized brain’ in mi vrže ven stvari o ADD/ADHD:  http://www.helpguide.org/…/adult-adhd-attention-deficit-dis…
In berem, berem…in naletim na ADD/ADHD v odrasli dobi. In berem, da imajo takšni odrasli slabo organizacijo, slab spomin, motnje  pozornosti, so razpršeni, lahko mentalno izredno aktivni (se težko umirijo), misli jim begajo sto na uro, radi zamujajo, imajo nepospravljeno stanovanje/avto/pisalno mizo, so nagnjeni k odvisnostim, hitro menjavajo razpoloženja, so občutljivi za kritiko, se med pogovorom lahko kar izklopijo, včasih težko sledijo navodilom, težko prenesejo naprej kakšno sporočilo, ker vmes pozabijo, imajo en kup nedokončanih projektov, se hitro nad nečim navdušijo in hitro obupajo (ko naletijo na prvo oviro), imajo težave z osredotočanjem, lahko celo obratno-nekatere stvari jih tako potegnejo noter, da popolnoma pozabijo na čas (torej motnja pozornosti v obe smeri), težko poslušajo, skačejo v besedo (velikokrat zato, ker se nezavedno bojijo, da bodo pozabili, kar hočejo povedati), odlašajo, pozabljajo na sestanke/srečanja/zdravnika…, se težko kotrolirajo pri nečem, so hitro eksplozivni, imajo občutek, da niso dovolj dobri, da ne zmorejo doseči zastavljenih ciljev…in še in še…

Bolj kot sem brala, bolj sem našla sebe v opisu…O moj bog! Jst imam (skor sigurno) ADD! Zdaj mi je jasno, kaj se z mano dogaja že celo življenje! ( preberem celo, da je to tipičen odziv ljudi, ko ugotovijo, da ustrezajo opisu osebe z motnjo pozornosti)! Saj ne morem verjeti! Olajšanje, razburjenje in groza hkrati.

Olajšanje zato, ker sem končno spoznala, da nisem neumna, ker si ne morem zapomnit nekih stvari (posebej tistih, ki me zelo, zelo ne zanimajo, to je pa polovica stvari). To sem v bistvu nekje globoko o sebi celo življenje verjela. Da sem neumna. Ali vsaj, da nisem dovolj pametna. Zato nisem šla na faks, ker si nisem predstavljala, da bi si jaz lahko zapomnila toliko stvari…

V resnici pa imam težave z možganskimi avtocestami (povezavami). In ker verjamem gospodu dr. Mate Gaborju(http://drgabormate.com/topic/adhd/), ki pravi, da je add/adhd motnja, ki prizadane možgane predsem zaradi stresa, ki ga doživlja otrok v prvih letih življenja (zato telo proizvaja veliko stresnih hormonov, ki ovirajo razvoj možganov), sem si predvsem oddahnila. Kajti dobila sem potrditev, da ne pretiravam, ko pravim svojim kolegicam, da imam težave s spominom…Ali pa ko se trudim biti organizirana in mi ne uspeva najbolje…pa ko kar odlašam in odlašam in se kar ne zmorem pripraviti k projektu, ki je pomemben zame…

V bistvu, ne me narobe razumet…nočem, da je to moj izgovor za to, da ne rabim nič narediti za to. Prav nasprotno. Zdaj imam neko osnovo, na kateri lahko gradim in zdaj vem, kaj v bistvu lahko naredim, da bo bolje. Veliko je že znanega na tem področju, samo literaturo moram vzeti v roke.

Poleg vsega je pa zanimivo še nekaj…Kako sem sploh (po moje) odprla tole pandorino skrinjico? Hčerka velikokrat sanja, ko dela nalogo, ko pripravlja stvari za šolo… In me to zelo jezi. Prav pritisne mi na moje gumbe. Sva se o tem že pogovarjali pred nekaj tedni in je rekla, da si ne more pomagati. In nisem razumela. Sem se pa trudila in sem tudi takrat ugotovila, da me v bistvu jezi točno tisto, kar zaznavam pri sebi. Nisem pa takrat še vedela, kaj vse bo prišlo ven…

Danes pa sem prvič dojela, da ne zmore!!! Ker ima očitno iste težave kot jaz. In sem se umaknila in se zjokala. Ker sem našla sebe v vsem skupaj…Ker sem občutila vso razočaranje svojih staršev, ko nisem mogla zadostit njihovim zahtevam in njihovemu tempu…In potem mi je odleglo.

Uh…mislim, da je tole eno pomembnejših odkritij v mojem življenju. Hvala, ker ste prebrali…

Janja Urbančič

Sem vodja Sočutne akademije. Moje poslanstvo je pomagati čimveč ljudem priti v stik s samim seboj, svojimi občutki in svojimi globinami tako, da lahko postanejo še boljši starši, vzgojitelji, učitelji in nasploh ljudje.