Tudi pri nas smo imeli izzive glede tega: šole in moje 8-letnice, ki se je vsak dan obotavljala naresti nalogo ali se pripravitiza šolo, itd. Vsakič sem jo morala spomniti, ji težiti, da je šla in še potem, ko jo je delala, je zavlačevala, sanjala po svoje, pol ure pisala en stavek, itd. Verjetno se marsikomu zdi tole znano, ane? Skratka bolj kot sem pritiskala nanjo, bolj se je ona umikala, oziroma je bilo njeno zavlačevanje še bolj očitno…
Potem pa mi je nekega dne preprosto kliknilo. Enostavno sem začutila, da je čas, da predam njeno odgovornost nazaj njej.
Ko sva bili obe dobre volje in umirjena (pomembno pred vsakim resnim pogovorom!), sem jo vprašala, kako se počuti, ko jo takole priganjam k nalogi in šolskim obveznostim. Povedala mi je, da čuti velik pritisk, zaradi katerega se zmede in potem sploh ne ve, kaj mora narediti in potem sem jaz še bolj nestrpna in jezna nanjo, kar jo še bolj zmede, itd. Logično, sem si mislila…Tudi mene zelo moti in se ne morem skoncentrirati, če čutim prevelik pritisk iz okolice. Enostavno ne morem razmišljati.
Povedala sem ji, da sem razmišljala in prišla do zaključka, da me vsa situacija zelo utruja. Ni mi všeč, da ji stojim za petami in ji morim ter da sem potem nestrpna do nje. Da čutim, da bi rada naredila drugače. Da bom od sedaj naprej šolo, naloge in vse šolske obveznosti prepustila njej. Ne bom je več priganjala, da naj gre delat nalogo, ne bom je več opominjala, ji težila, ne bom je niti več vprašala, kaj ima za nalogo in če sploh kaj ima. Ne zato, ker jo imam poln kufer, ampak zato, ker ji ZAUPAM, da ona zmore prevzet to odgovornost (velika razlika med tem, če obupamo nad njimi in jih hočemo na trdo naučiti lekcije, ali pa če jim začnemo zaupati in spoštljivo predamo odgovornost njim!-pri prvem načinu se otrok počuti slabo in tvegamo, da se bo zaradi vsega skupaj počutil kot da je z njim nekaj narobe, pri drugem ohranimo njegovo integriteto in mu izkažemo spoštovanje). Zaupam ji, da se bo od tega trenutka naprej sama spomnila na nalogo in jo potem tudi naredila. Zaupam ji, da bo pripravila torbo, da se bo pripravila na preverjanje, itd.
Pogovarjali (to je dejansko bil pogovor, ne monolog in pridiga z moje strani, kar je zelo pomembno) sva se tudi o tem, da če tega ne bo delala, da se bo pač primorana soočiti s posledicami, kar pomeni, da pač ne bo imela delovnih navad (povedala sem ji zgodbo o tem, kako mene slabe delovne navade ovirajo pred tem, da zares uspem v življenju…-no to se sedaj počasi popravlja, ampak še vedno mi to predstavlja izziv), da ne bo odnesla znanja, ki bi ga lahko, da se bo morala zagovarjati pred učiteljico, zakaj ni naredila naloge (glede na to, da sem načeloma proti vsem silnim domačim nalogam, je pač to ena od posledic, s katerimi se sicer ne strinjam, ampak danes je še vedno tako in se je načeloma pač potrebno prilagoditi), itd.
Povedala sem ji tudi, da vse to sedaj ne pomeni, da me ne sme prosti za pomoč, če jo potrebuje. Še vedno me lahko vsak trenutek kaj vpraša, če nečesa ne ve ali če čuti, da nečesa ne zmore, da je preveč.
Pomembno spoznanje pri vsem tem mi je bilo, da sem nezavedno njeno odgovornost za šolo prevzemala jaz in se istočasno čudila, zakaj je sama ne sprejema. Pa saj ji nisem pustila jaz! Vse to izvajanje pritiska, nadzorovanje, teženje in sekiranje za šolski uspeh otroka JE prevzmanje odgovornosti za šolo nase. Ko sem bila sposobna spustiti kontrolo nad tem, kaj se bo ali se ne bo zgodilo, če ne bom zatežena mati, sem bila sposobna prenesti tudi odgovornost nazaj, kamor spada-na hčerko.
Kar je pa še najbolj zanimivo in fascinantno pri celotni zgodbi je pa to, da je hčerka od tistega dneva naprej odgovorno začela delati naloge, pripravljati torbo in celo pospravljat svojo pisalno mizo…In to brez ene moje besede. Občasno se seveda še dogaja, da obe padeva v stare vzorce, vendar občutno manj, kot prej.
Da ne govorim o tem, kakšno breme je padlo iz mojih bremen, ker ni vsakodnevnega popoldanskega ‘nategovanja’.
Še najbolj pomembno od vsega pa se mi zdi, da sem ji pokazala, kaj pomeni nekomu zaupati, da zmore. In da sva se zato povezali med sabo še na globlji ravni. Jaz bolj zaupam njej, ona zato tudi bolj meni.