Danes razmišljam o svojem odnosu do tašče.
Katerih stvari se zavedate, da bi jih v odnosu do tastov, tašč, mam in očetov, lahko naredile boljše? Ali odreagirale drugače?
Sama se zavedam, da sem bila na začetku do tašče zelo nestrpna. Vsako stvar, ki mi jo je rekla, sem bila užaljena in ji po možnosti še kaj zabrusla nazaj. Za vsako stvar sem se počutila napadeno. Zdelo se mi je, da se non stop vtika v mojo vzgojo. Zdelo se mi je, da moram nujno na vse reagirati (mimogrede, mama se je velikokrat obnašala isto, vendar nisem čutila toliko sovražnih čustev do nje).
Nakar sem počasi začela spoznavati, da sem za najin slab odnos deloma odgovorna tudi sama. Ko sem se začela zavedati, da sem tako zelo občutljiva na njene pripombe zato, ker imam slabo samopodobo, sem se začela spreminjati. Ugotovila sem, da se ob njenih pripombah večkrat počutim kot slaba mama, zato sem imela občutek, da se moram braniti. In branila sem se z napadom ali pa sama pri sebi (ali pa pri kolegici) z zasmehovanjem in poniževanjem (oh, kolk je neumna).
Ko sem si malo popravila samopodobo, sem ugotovila, da njeni (včasih res čudaški) nasveti niso namenjeni meni kot mami, ampak da hoče s tem pomagati…ker jo skrbi za otroka, ker je to, kar jaz delam tako zelo drugače kot pa to, kar so delali včasih, da si ne zna pomagati in mora nekaj reči ali pa enostavno zato, ker pač hoče bit morda pametna (katera od nas še ni dala nasveta, za katerega nas ni nihče prosil?). Ali pa je imela sama s sabo neke nerazčiščene stvari (spet nima nobene zveze z mano kot mamo).
Torej, ko sem to razčistila pri sebi, sem lažje postavila meje tam, kjer je bilo res potrebno (pri avto sedežu npr.), ne pa za vsako malenkost in se nisem več toliko obremenjevala za stvari, ki res niso tako zelooooo pomembne.
In kar je bilo najbolj pomembno. Ugotovila sem, da sem bila zaradi tega jaz bolj umirjena. In ker sem bila bolj umirjena, so bili mož in otroci manj na tapeti.
Tašči sem se celo opravičila, ker sem bila tako napadalna do nje…in zdaj imava veliko boljši odnos.
Zdaj sem ji celo hvaležna, ker mi je bila ogledalo. Ogledalo za to, kaj se je skrivalo (in se občasno še skriva) v meni. En kup enih negativnih občutkov o sami sebi. Ona mi je samo pomagala, da sem jih začutila. In ker sem se tega začela zavedati, sem jih lahko prav zaradi tega sprejela in spremenila.
In kar je najbolj zanimivo – tašča je več ali manj nehala z nasveti…začela me je celo upoštevati pri tem, kakšna oblačila naj kupi otrokoma (prej je kupovala vedno poceni sintetiko, načičkano do konca, sedaj se velikokrat začudim nad tem, kako lepa in kvalitetna oblačila kupi otroka za rojstni dan).
Moje največje spoznanje v zvezi z odnosom do tašče je bil, da ko se jaz spremenim, ko spremenim in sprejmem sebe, takrat se tudi ljudje okrog mene ponavadi spremenijo. 🙂
Poleg tega pa sem ponovno ozavestila, da ne moremo spremeniti nikogar, razen sebe.
Kljub temu pa vem, da se nekateri ljudje ne zmorejo spremeniti, kljub temu, da smo mi spremenili odnos do njih. Takrat nam verjetno ostane lekcija, da je potrebno postaviti meje. Zelo verjetno mora to najprej storiti vaš partner, njen sin.
V branje priporočam knjigo Strupeni tasti in strupene tašče https://www.emka.si/strupeni-tasti-in-strupene-tasce/PR/1427295
ali si ogledate moj spletni seminar s Petrom Topičem