Zakaj v sočutni vzgoji ne uporabljamo KAZNOVANJA?
To je dejansko tema, s katero ima res ogromno staršev izzive. Sprejmejo marsikaj v zvezi s sočutnim starševstvom, vendar kaznovanja velikokrat niso pripravljeni opustiti, predvsem zaradi velike bojazni, da bo njihov otrok razvajen, da ne bo poznal odgovornosti, da se ne bo zavedal posledic svojih dejanj, da ne bo samostojen, itd. In realna nevarnost v bistvu obstaja. Če SAMO prenehamo kaznovati, ne naredimo pa nič drugega, potem dejansko postanemo permisivni. Zato bom v naslednjem prispevku napisala tudi, kaj lahko naredimo namesto kaznovanja, za danes pa menim, da bo tale prispevek več kot obširen.
Izzivi nastanejo tudi zato, ker večina staršev še vedno ni presegla stare paradigme – bodisi permisivne bodisi avtoritarne. Morda se zavedajo, da obstaja še tretja pot, vendar je v glavi, predvsem pa v srcu, res težko narediti premik, da je možno postavljati meje brez kaznovanja IN da je to (poleg še nekaterih drugih stvari) popolnoma dovolj za to, da se otrok nečesa nauči.
Poleg tega je po mojem mnenju izziv naslednjih generacij staršev ta, da stopijo iz paradigme ubogljivosti v paradigmo osebne odgovornosti.
Torej cilj vzgoje ni ubogljivost (poglejte, kam nas je ubogljivost brez razmišljanja z lastno glavo pripeljala kot narod, pravzaprav kot raso!), ampak to, da vsak pozna in deluje v skladu z osebno odgovornostjo in počne neke stvari zato, ker je tako prav in moralno odgovorno, in ne zato, ker se boji avtoritete, kazni itd.
Naj osvetlim še nekaj razlogov, zakaj kazen ni učinkovita in je celo kontraproduktivna. Naslednjič napišem več o tem, kaj lahko naredimo namesto kaznovanja.
Zapis bo dolg, zato predlagam, da si vzamete nekaj časa, saj gre za pomembno temo.
Torej, zakaj NE kazen?
- S kaznovanjem ne rešimo izvora težave. Izvor je v nezadovoljenih osnovnih potrebah: potreba po varnosti (tudi meje so varnost), ljubljenosti, biti viden, slišan, sprejet …Torej ko zadovoljimo otrokovo potrebo, ki leži pod njegovim neprimernim obnašanjem, se vedenje velikokrat samodejno umiri.
Pogosto je razlog za obnašanje, ki moti okolico, tudi v tem, da nam otrok s svojim neprimernim vedenjem budi naša nepredelana občutja, ki jih kot starš/vzgojitelj/učitelj nismo predelali, torej je to vsekakor potencialna točka rasti, če seveda zmoremo iskreno pogledati vase. - Pravzaprav kazen še doda občutke neljubljenosti, nesprejetosti, nerazumljenosti, nevidenosti in tako še poglobi občutek, da je otrok slab, da je z njim nekaj narobe itd., zato se vedenje ob pogostem kaznovanju velikokrat še stopnjuje. To velja zlasti pri neuklonljivih otrocih, ki imajo dober občutek zase in za svojo integriteto. Prilagodljivi otroci pa lahko postanejo še bolj prilagodljivi, kar povzroči izgubo občutka zase in posledično pretirano ugajanje drugim, kar se lahko nadaljuje skozi celotno življenje – posebej je to značilno za mirne in senzitivne deklice.
- Ker se otrok zaradi kazni namesto na to, kaj je naredil narobe in kaj lahko naslednjič naredi drugače, osredotoči predvsem na občutke pomilovanja sebe (»ubogi jaz«), kako mu je hudo, ker je kaznovan, lahko občuti tudi sovraštvo/jezo/maščevanje do odraslega ipd. Posebej škodljiva sta krivda in toksični sram, ki globoko zaznamujeta njegovo življenje.
Kaznovanje torej, namesto h krepitvi občutka osebne odgovornosti, pelje v samopomilovanje in v egocentrizem – namesto na drugega, se otrok osredotoča predvsem nase. - Poleg tega otroci, ki vedo, da bodo kaznovani, večkrat prevalijo krivdo na drugega.
- Otroci si včasih tudi mislijo, da so odslužili svojo kazen in je zdaj vse v redu, da je zadeva pozabljena, popravljena itd. S tem jim odvzamemo priložnost za iskreno obžalovanje in hkrati tudi za zaznavanje občutka stiske in bolečine drugega – torej za empatijo.
Eden od ciljev vzgoje je torej ta, da se otrok do drugih obnaša prijazno in spoštljivo, ker tako v resnici čuti – ne ker se boji, da bo kaznovan. - Otroci, ki se bojijo kazni, večkrat lažejo, da bi se izognili kazni. Torej kazen pri otroku krepi neiskrenost, namesto iskrenosti.
- Kazen nas oddaljuje od otroka in ruši stik med nami in njim. Stik, bližina oziroma odnos pa so glavni vzgojni element. Otrok, ki je v stiku s staršem/vzgojiteljem/učiteljem, mu bo veliko verjetneje samoiniciativno želel slediti, saj ga dojema kot pozitivno avtoriteto. Otroci, ki z nami niso povezani, se ravno zaradi tega velikokrat vedejo neprimerno, saj ne čutijo osnovne varnosti. Kazen je torej kontraproduktivna tudi iz vidika bližine.
- Kazen povzroči potlačitev občutkov, ki so pripeljali do neprimernega vedenja. Potlačitev občutkov pa je eden najbolj škodljivih mehanizmov, ki jih zgradimo v otroštvu.
Potlačeni občutki so glavni vzrok za psihosomatske in psihične bolezni. Ko kot odrasli sprostimo ujeta in potlačena čustva, šele lahko resnično zacelimo rane preteklosti. - Ob kazni se otroci počutijo manjvredne, nesposobne, imajo občutek, da so slabi kot osebe, da niso dovolj dobri itd.
Več je teh občutkov, slabše se otrok počuti in bolj je njegovo vedenje »neprimerno« oziroma zanj škodljivo (zapiranje vase, potlačitev občutkov, samokaznovanje itd.). - Otroci počnejo nekaj samo zato, ker se bojijo kazni – ne zato, ker je tako prav oziroma moralno. Otroci se zato ne naučijo razmišljati s svojo glavo. Zaradi strahu pred izgubo starševske ljubezni (otrok, posebej zelo majhen, je namreč popolnoma odvisen od staršev in strah pred izgubo ljubezni zanj velikokrat predstavlja največji strah) vodi v strah pred izgubo ljubezni sovrstnikov. Otrok, ki je kaznovan, bo bolj verjetno sledil nezdravim zahtevam vrstnikov zaradi strahu pred izgubo njihove ljubezni, pripadnosti …
- Kazen (in prav tako nagrada) je zunanja motivacija. Cilj vzgoje je krepiti notranjo motivacijo. Kazen povzroči, da se (upogljivi) otroci obnašajo primerno samo takrat, ko je v bližini avtoriteta, ki se jo bojijo – je ne spoštujejo, ampak se jo bojijo! Ko te avtoritete, ki bi ga lahko kaznovala, ni, otrok (ali odrasli) krši pravila.
- Otroci kazen, posebej fizično, večinoma dojemajo kot nepravično. Naučijo se torej, da če imaš moč, lahko to moč zlorabiš. Obstaja večja verjetnost, da bodo naslednjič, ko bodo sami v situaciji s šibkejšim od sebe, pri reševanju problemov zlorabili svojo premoč.
- Otroci odrastejo v ljudi, ki potrebujejo neko negativno avtoriteto, da nadzira njihovo vedenje (nimajo samomotivacije in samokontrole). To je opazno predvsem na delovnem mestu (kadar vemo, da nismo nadzorovani, smo veliko manj učinkoviti in motivirani), v prometu (kadar vemo, da v bližini ni policistov, vozimo prehitro) itd. Gre za pomanjkanje odgovornosti.
- Otroci, ki so kaznovani, doživljajo starše kot »bulije«, sebe pa kot žrtev. Lahko se s starši tudi poistovetijo in sami postanejo »buliji«. Torej kazen spodbuja vlogi Napadalca in Žrtve v dramskem trikotniku (tretja vloga v tem trikotniku je Reševalec).
- Otrok, ki ga starš kaznuje, svojemu staršu ne zaupa popolnoma, ker se nezavedno neprestano boji, da ga bo prizadel. Torej obstaja večja verjetnost, da se bo v kritičnih situacijah otrok obrnil k nekomu drugemu (k vrstnikom, drugim staršem ali odraslim osebam, ki ne kaznujejo; k drogi, alkoholu itd.), namesto da bi po pomoč prišel k tistemu staršu, ki ga kaznuje.
Zaupanje pa je ključ vsakega kakovostnega odnosa – ne samo z otrokom, ampak z vsemi ljudmi (partnerji, sodelavci, prijatelji …). - Kazen ne uči, kaj JE prav, ampak samo utrjuje v otroku zavedanje, kaj NI prav. Kazen se torej osredotoča predvsem na negativno namesto na pozitivno plat. Otrok ve, česa ne sme, vendar s kaznijo otroku ne povemo, kaj pa sme. Otroka torej ne učimo osredotočanja na rešitve, ampak na težavo.
- Naloga nas staršev torej je, da otroke naučimo, da se obnašajo moralno in etično sprejemljivo zato, ker tako v resnici čutijo in ne zato, ker se nas bojijo. Spoštovanja do drugih ne moremo naučiti z nespoštljivostjo.
Naša naloga je, da otroke naučimo kontrolirati njihova čustva. Zaradi še nerazvitega frontalnega korteksa (ki se razvija vse do 25. leta), je naša naloga precej težka, naporna in dolgotrajna. - Kazen otroku ne pomaga krepiti razvoja frontalnega korteksa, saj je otrok ob kaznovanju zaradi strahu ali jeze v t. i. plazilskih možganih, ki izzovejo odziv »fight/flight/freeze« (beg/boj/otrplost) Ob tem pa se izklopi frontalni korteks, ki je zadolžen za učenje, razmišljanje, sprejemanje odločitev, kontrolo čustev itd. Kazen torej ZAVIRA učenje, namesto da bi ga spodbujala.
- Če otroku za kazen naložimo gospodinjska dela, počepe, pisanje stavkov itd., se mu lahko dejavnosti, ki so povezane s kaznijo, uprejo. Mislim, da nobenemu staršu ni v interesu, da se otroku upre pospravljanje (to se jim že brez kazni ;-)), gibanje, pisanje itd.
- Prav tako kaznovanje z odvzemom materialnih privilegijev (računalnik, telefon, igrače itd.), še spodbuja famo in navdušenost nad temi predmeti. Saj veste, prepovedano je najslajše.
Kaj pa torej namesto kazni? To nas pravzaprav zanima vse, ane?
Več o tem si lahko pogledate v spletnem seminarju Ker nisi bil priden, danes ne bo risanke, ki sva ga posneli skupaj z Dejano Dejanovič.
Ogledate si ga lahko tukaj: Ker nisi bil priden, danes ne bo risanke!