Energetska izčrpanost v vrtcu in šoli- povzetek seminarja

Energetska izčrpanost v vrtcu in šoli- povzetek seminarja

Ali ste kot učitelj (vzgojitelj) neprestano utrujeni in se težko spopadate s stresom?
Vam gredo otroci čedalje bolj ‘na živce’? Veliko vpijete na njih ali pa imate občutek, da vas vsako njihovo početje obremenjuje, spravlja iz tira?
Težko komunicirate s starši in/ali s sodelavci/nadrejenimi? Se zapletate z njimi v konflikte?
‘Vaši’ otroci/učenci težko sledijo pouku, vas ne upoštevajo in ne sodelujejo?
Imate občutek, da nimate avtoritete?
Ne hodite več radi v službo, komaj čakate dopust (čeprav ste se ravnokar vrnili na delo?)
Ste pogosto na bolniški?

Vse zgoraj opisano so znaki večje ali manjše energetske izčrpanosti, ki je čedalje pogostejša pri učiteljih, vzgojiteljih ter na splošno pri ljudeh, ki so v poklicih, kjer intenzivno delajo z ljudmi.

Zakaj pride do energetske izčrpanosti (ali celo izgorelosti) pri učitelju/vzgojitelju in zakaj pri učencu? Kako si lahko pomagate kot učitelj/vzgojitelj? Kako kot učitelj/vzgojitelj lahko pomagam učencu? Kako kot ravnatelj lahko pomagam svojim podrejenim?

PDF povzetek istoimenskega spletnega seminarja: 
ENERGETSKA IZČRPANOST V VRTCU IN ŠOLI pdf

Seminar si lahko ogledate tukaj: Energetska izčrpanost v ŠOLI in VRTCU 

5 jezikov ljubezni otrok

5 jezikov ljubezni otrok

21.spletni seminar
Gostja: Jasmina Robnik Poličnik

  • Poznate 5 jezikov ljubezni otrok?
  • Ali veste, da vsak otrok drugače čuti vašo ljubezen?
  • Kaj pomeni, da ima vsak čustveni rezervoar, ki se polni in prazni?
  • Kakšno vlogo igra v vzgoji brezpogojna ljubezen?
  • Kaj lahko naredimo starši, da bo otrok ZARES čutil, da ga imamo radi?
  • Kaj se zgodi, če otrok ne čuti, da ga imamo radi?
  • Kako odkriti jezik ljubezni svojega otroka?

KAKO NAJ OTROCI SPOZNAJO SVOJEGA NOTRANJEGA KRITIKA?

KAKO NAJ OTROCI SPOZNAJO SVOJEGA NOTRANJEGA KRITIKA?

KAKO NAJ OTROCI SPOZNAJO SVOJEGA NOTRANJEGA KRITIKA

Dr Hazel Harrison pravi, da potrebujejo otroci pri soočanju s težavnimi nalogami kot je negativni samogovor, lahkotno in zabavno obravnavo. V ta namen uvaja pri  seznanjanju s samokritičnimi mislimi pri otrocih termin “Kritični godrnjavec” (the Critical Critter)
Svojega otroka ste gotovo kdaj slišali reči “pri tem nisem dober”, “tako sem neumen”,” za vse sem jaz kriv” ali celo “tega se sploh ne bi smel lotiti”. Morda nekateri  tega ne povedo na glas, se pa v šoli ne oglasijo ali ne udeležijo določenih  aktivnosti, ker so prepričani,, da niso dovolj dobri. Vemo, da sčasoma takšno vedenje prerase v “notranjega kritika”. Pri obravnavi otrok namesto izraza “notranji kritik” raje uporabljam izraz “kritični godrnjavec”, saj prvemu odvzame nekaj teže.Preučevanje samokritičnih misli je namreč težko in utrujajoče delo, zato raba igrivejšega  pristopa vnaša lahkotnost  in uravnoteži  težavno delo prepoznavanja  nekoristnih  navad  ter predvsem soočanja z njimi na različne načine.
Poimenovanje notranjega kritika kot “Godrnjavca” pomaga otrokom do razumevanja  v primerih, ko so prestrogi do sebe; nauči jih  odločilne lekcije, da misli se niso dejstva. Samo zato, ker mislimo, da smo pri nečem neuspešni ,se ne pomeni, da je to res.
Kako torej začeti pogovor z otroki o njihovih samokritičnih in malodušnih mislih, ki se nam vsem vrtijo v ozadju uma?
Naj vam pojasnim, kako pomagam otrokom in njihovim staršem razumeti notranjega kritika.
PREDSTAVITEV KRITIČNEGA GODRNJAVCA
V prejšnjem članku sem pisala o predstavi, da so možgani kot hiša s stopnicami, ki vodijo navzgor in navzdol. Ta primerjava je deloma vzeta iz knjige Dr Dana Siegela in Tine Payne Bryson ” Otrok s celovitimi možgani” in je zares enostaven način, da pomagamo otrokom razumeti, kaj se dogaja v njihovi glavi.
Ko otrokom pojasnim predstavo o možganih kot o hiši, jim povem, da bom vanjo dodala precej zastrašujoče, kosmato in prav nič lepo bitje. Svojega otroka poznate, zato se potrudite, da bo povedano imelo smisel, da bo razumel.Nekateri otroci bodo ob tem potrebovali večkratno zagotovilo, da gre le za domišljijsko igro  in da  ” v resnici v naših možganih ni nobenih bitij”, medtem ko bodo drugi uživali in sprostili svojo domišljijo.
KRITIČNI GODRNJAVEC V MOŽGANSKI HIŠI
Kritični godrnjavec (v nadaljevanju Godrnjavec) prebiva v zgornjem delu možganske hiše, v neokorteksu, skupaj z misleci, učinkovitimi reševalci problemov, načrtovalci, regulatorji čustev, ustvarjalci – skratka, s samimi fleksibilnimi in empatičnimi tipi. Sprva Godrnjavca v tej druščini sploh ne opazimo, oglasa se cisto po tihem, včasih ima kakšen kritičen samogovor. A bolj ko poslušamo njegove besede, večji in glasnejši postaja. Godrnjavec se hrani z negativnim samogovorom in neprijaznimi, kritičnimi besedami drugih .Kadarkoli glodamo ostre in neupravičene kritike, je, kot bi dajali Godrnjavcu nove burgerje, da poteši svojo lakoto. Lepega dne ugotovimo, da je  Godrnjavec razpakiral vso svojo prtljago ter postal tako obilen in močan, da lahko zapoveduje vsem ostalim. Veliki Godrnjavec je postal veliki nasilnež (buly), ki v kali zatre vsakršno sočutnost in prijaznost zgoraj stanujočih razmišljujočih bitij. A s tem ni zadovoljen: ta podli dvomljivec pogleduje tudi navzdol po stopnicah v spodnja nadstropja naših čutečih možganov (limbični sistem) in prepričuje groznega Freda, da je prav, da panicira in utripa z vekami, saj bo slo vse po zlu. In ko potem gre vse narobe zatuli, da je kriv grozni Fred saj je neuporaben. Mi smo neuporabni.
OPAZUJTE GODRNJAVCA V AKCIJI
Spomnite se nekaj primerov o tem,kaj vse lahko stori Godrnjavec in jih povejte otroku. Izberite primere, ki niso preveč stresni; če bo otrok preveč zaskrbljen, bo dodatno nahranil svojega Godrnjavca.
Primer, ki bi ga sama uporabila:
– pri 7letih: Godrnjavec  bruhne v samoobtoževalno hihitanje , ko se med tekmo spotakneš;
– pri 16 ih: skrije se pod izpitno mizo in šepeta “tole bos pogrnil “;
– ob koncu šolanja, ko je čas za razmislek o karieri, začne Godrnjavec z refrenom  “Nikoli ne bos uspel, tega ne bos naredil, nikoli ne bos ničesar dosegel”.
Na kratko: Godrnjavec nas spravi v situacijo, ko o sebi razmišljamo slabo ter se čustveno in mentalno počutimo povsem nesposobne za spopad z ovirami ali za začetek česa novega. Če se otroci naučijo utišati svojega Godrnjavca, jim to  pomaga razviti odpornost in sočutje do samega sebe.
5 NAČINOV KAKO ZMANJŠATI OBSEG  GODRNJAVCA
Če je Godrnjavec vašega otroka postal večji in grozljivejši, mu je potrebno predpisati ostro prehransko dieto.
Kako pomagati,da otrok prepozna delovanje Godrnjavca in ustaviti njegovo nekoristno brbljanje:
 1. Prosite otroka, naj svoj Godrnjavec poimenuje. Na prvi pogled je to malce neumno, vendar  ponudi otroku možnost, da loči besede in dejanja Godrnjavca od svojih in lažje opazi, kdaj deluje Godrnjavec, kdaj pa on sam. S tem ublaži ostre Godrnjavčeve besede (in katastrofične misli), ki sčasoma prerastejo v nekoristne tuhtajoče navade. Kako ga otrok poimenuje, ni pomembno, pomembno je le da  razume za kaj gre.
2. Naredite test BFF/NPZV (BFF- Best Friend for Ever, NZPV- najboljsi prijatelj za vedno): V težavnejsih dneh lahko opazite, kako se Godrnjavec potika po otrokovi glavi, ta pa postaja vedno strožji do sebe:  “Moja krivda je, da smo igro izgubili”. Ko to opazite, ga vprašajte: ” Bi se rad pogovarjal s svojim najboljšim prijateljem” če odgovori z “ne”, je čas, da njegov notranji negativni samogovor poteptate in ga spodbudite, da postane svoj lastni najboljši prijatelj/NPZV. Naj pomisli,  kaj bi sam rekel svojemu prijatelju v podobni situaciji in tudi, KAKO bi to rekel. Če to vajo redno ponavljate, bo otrok lažje sprejel odgovornost za svoja dejanja in ob tem izgradil sočutje do samega sebe.
3. Odgovoriti nazaj, zabrusiti: Otrok naj sicer ne bi jezikal nazaj, a v primeru Godrnjavca  mora storiti prav to: ostro mu odgovoriti, zabrusiti  nazaj. Kadarkoli opazite, da Godrnjavec otroku zahrbtno ponavlja”To ne bo nikoli delovalo, vedno si bil nesposoben” ga spodbudite, da mu ostro odgovori .Uporabite naslednje stavke in njegov Godrnjavec teden dni jedel samo brokoli:
– Dovolj, izgini Godrnjavec-trudim se po najboljših močeh!
– Ne slišim te Godrnjavec, nimam časa za te, preveč dobro se imam!
– Mogoče mi tokrat ni slo Godrnjavec, a poskusil bom znova!
4. Prošnja za podporo: Godrnjavec se pogosto oglasi v primerih, ko se vas otrok trudi obvladati nekaj novega, recimo težak matematični problem ali nov skejterski trik . Takrat navadno zatuli “v tem si zanič” ali “najbolje, da kar takoj odnehaš”. Spodbudite otroka, da dokaze da Godrnjavec nima prav tako, da poišče nasvet in podporo pri osebah, ki so jim te reci že uspele. Če se obda z ljudmi, ki mu pravijo ” to zmoreš”, bo Godrnjavec težko vztrajal pri  omalovažujočem kričanju, hitro bo prenehal z “ne moreš” in tiho obsedel v kotu.
5. Ustvarite izkušnjo pozitivnega trenutka: Napadi Godrnjavca so za otroka težki, občutij jih kot kruto neizprosne, hitro  začnejo dvomiti vase in v svoje sposobnosti. Da bi napade lažje prenesel je pomembno, da  poišče pri sebi lastnosti, ki so mu všeč. Otroku pomagajte, da si vsaki dan vzame čas za iskanje svojih pozitivnih lastnosti, četudi majhnih, a mu je zaradi njih nekaj uspelo. Vprašajte ga, kaj mu je danes dobro šlo in mu pomagajte najti pozitivne trenutke. Spodbujanje te redne pozitivne izkušnje hvaležnosti (za dobre trenutke) pomaga otroku zgraditi odpornost in sočutje do samega sebe ter utišati Godrnjavca.

Originalni članek je bil objavljen tukaj: https://www.mindful.org/how-to-teach-your-kids-about-their-inner-critic/
Prevod: Sonja Čujovič

Kako vzgojiti čustveno inteligentnega otroka?

Kako vzgojiti čustveno inteligentnega otroka?

Zadnje čase se starši vse pogosteje srečujejo z izrazom čustveno inteligenten otrok, vendar ne vedo, kaj to sploh pomeni. Kako naj vzgojijo čustveno inteligentnega otroka? Kakšne so vrline takšnega otroka? Janja Urbančič, mentorica za osebno rast ter sočutno in avtentično vzgojo, nam je v intervjuju odgovorila na vsa vprašanja ter vsem položila na srce modre besede: ”Čustvene inteligence jih učimo predvsem z zgledom. Pot do čustveno inteligentnega otroka vodi preko čustveno inteligentnega starša in vseh ostalih odraslih okrog otroka (starih staršev, vzgojiteljev, učiteljev, trenerjev itd.).”

Kako lahko starši vzgojijo čustveno inteligentnega otroka? Kaj to sploh pomeni?

Ni lahko vzgojiti čustveno inteligentnega otroka, predvsem zato, ker starši večinoma ne obvladamo te veščine, saj tudi nas povečini nihče ni tega naučil. Zato da lahko otroke učimo, kako biti čustveno inteligenten, je najbolj pomembno to, da najprej tega naučimo sami sebe. Z delom na sebi, s predelovanjem preteklosti, z razreševanjem svojih travm in ranjenosti ter ozaveščanjem lastnih manjkov na tem področju.

Čustvena inteligenca pomeni, da otrok zna prepoznati svoja čustva, jih poimenovati, občutiti v svojem telesu in jih skozi telo tudi pretočiti. Otrok se postopoma torej nauči zavedati sebe. Z zavedanjem sebe se otrok nauči biti ves čas pozoren na svoja notranja stanja, kaj čuti, postopoma se uči prepoznavati dogodke, ki ga razburijo (sprožilce), itd.  Čustveno inteligenten otrok čustev ob njihovem vznikanju ne potlači, prav tako pa jih ne ‘izlije’ na druge ljudi. Torej čustveno inteligenten človek svoja čustva izrazi tako, da nikogar ob tem ne poškoduje, oziroma rani – niti sebe niti drugih. Je empatičen, razume, kako njegova dejanja vplivajo na druge in nanj, prav tako pa je empatičen do sebe, ko naredi napako. Ve, da negativnih čustev ni, so samo prijetna in neprijetna. Ve, da so čustva njegovi vodniki, ki mu pomagajo prepoznati njegove potrebe: Torej, če sem jezen, to lahko pomeni, da je nekdo prestopil mojo mejo, zato se moram zaščititi … Če sem žalosten, potem sem nekaj izgubil in potrebujem čas, da prebolim izgubo (čeprav je to samo to, da ne morem dobiti sladoleda). Ko sem žalosten, potrebujem oporo in tudi prosim zanjo. Ko čutim krivdo, prepoznam, kdaj je krivda odraz nečesa, kar sem naredil narobe, in to poskušam popraviti.

Kaj s tem otrok pridobi?

Otrok s tem pridobi zaupanje v to, da je to, kar čuti, normalno in v redu. Da zaradi tega, ker čuti jezo, žalost, strah, sram itd., ni slab človek, ampak je to sestavni del človekovega življenja. Je telesno in duševno bolj zdrav, kajti čustva manj potlači. Potlačenje čustev je namreč eden najbolj škodljivih obrambnih mehanizmov, ki vodi v telesne in duševne bolezni.

Takšni otroci bolje razumejo sebe in druge (zakaj je nekdo ravnal tako kot je ravnal), torej so bolj empatični in sočutni. Zmorejo bolje braniti svoje meje, saj lažje prepoznajo, kdaj jih nekdo prestopa, bolj pa čutijo tudi svojo vrednost. Lažje prenašajo frustracije, saj jim čustveno inteligentni starši ne odvzemajo možnosti za občutenje le-te, niti je nepotrebno ne povečujejo, ampak jim ob težkih trenutkih stojijo ob strani ter so mu v oporo.

Zna takšen otrok bolje obvladati čustva, kot so jeza, strah, krivda, razočaranje, osamljenost itd.?

Obvladovati svoja čustva ne pomeni potiskati jih navznoter, potlačiti jih. To pomeni samo, da zmore bolje obvladovati čustvene reakcije. Ko otroku dovolimo, da izraža svoja čustva tako, da jih pretoči skozi svoje telo (torej jih ne potlači in hkrati ne rani nikogar zunaj sebe), se njegova ‘čustvena posoda’ za tisto določeno čustvo poveča. Ob naslednjem čustvovanju bo tako imel večjo kapaciteto, da bo to čustvo zmogel čutiti tako, da bo obvladal svoje reakcije.

Starši, ki otroku ne dovolijo, da čuti žalost (da joče), da ga je strah, da čuti zdravo jezo itd., otroku ne pomagajo bolje obvladovati čustvenih reakcij, ampak pripomorejo k temu, da otrok čustva potlači. Učenje ravnanja s čustvi zahteva od starša torej to, da otroka nauči, da so vsa čustva v redu, samo izražati jih je treba tako, da nikogar s tem ne ranimo (niti sebe niti drugih).

Kako pa je s pozitivnimi čustvi? Jih zna brzdati, kontrolirati ali sprostiti, ko je to treba?

Prav tako je s prijetnimi čustvi. Čustveno inteligenten otrok ve, da se npr. na pogrebu ni vljudno smejati, ker s tem prizadenemo tiste, ki žalujejo. Ve, da v restavraciji običajno ne vriskamo (razen ob praznovanjih) in navdušeno tekamo, ker s tem motimo druge, ki jedo, prav tako pa je tekanje nevarno, itd. Nekatere stvari so sicer kulturno in sociološko pogojene, kar moramo upoštevati. Italijani so recimo veliko bolj glasni kot npr. Angleži. Kaj je bolj prav? Seveda smo otroku največji zgled mi sami, prav tako pa ga učimo tudi z besedami, razlaganjem in mejami.

Se nauči tudi tehnik sproščanja?

Najboljša tehnika sproščanja je to, da čustvom pustimo prosto pot (ne pa tudi čustvenim reakcijam). Ko sprostimo svoja čustva, jih pretočimo in spustimo iz svojega čustvenega sistema, se avtomatsko povrnemo v ravnovesje. Tlačenje čustev vodi v polnjenje ‘čustvenega nahrbtnika’, kar pomeni, da se čustva nabirajo in ob prvi priložnosti (ko je preveč ali ko je dovolj varno) izbruhnejo na dan (velikokrat v nekontrolirani obliki ali kot neprimerno vedenje).

Seveda se čustveno inteligenten otrok nauči tudi ostalih tehnik sproščanja, predvsem tistih, ki mu jih pokažejo starši ali drugi učitelji. Če se starši načrtno ne sproščajo, ne moremo pričakovati, da bo to naredil otrok.

Ena od pomembnih stvari, ki se jih lahko poslužimo v vsaki situaciji, ki je za nas stresna, je dihanje. Počasi, globoko in z zavedanjem dihamo v trebuh in tako svojim možganom sporočimo, da je vse v redu, da smo lahko umirjeni, da ni panike. Ko smo v stresu namreč nezavedno dihamo hitro in plitko, z zavestnim in počasnim ter globokim dihanjem pa telesu sporočamo, da je vse v redu.

Lahko jih naučimo tehnik avtogenega treninga, čuječnosti ali z njimi meditiramo.

Na tak način z zgledom učimo svoje otroke, kako se umiriti, ko smo v stresu. Takšno učenje je tudi najbolj učinkovito. Velikokrat pa straši pričakujemo od svojih otrok umirjene reakcije, sami pa tega niso zmožni. Ob tem se je treba zavedati, da se otroci učijo iz zgleda in ne iz besed.

Ali je čustveno inteligenten otrok tudi bolj samozavesten in odprt?

Da. Odprt je predvsem zato, ker zaupa, da je svet varen in da so ljudje varni. Vse to izvira iz varne navezanosti na starša, ki se gradi že od rojstva dalje (oz. še prej). Od tega je odvisen ves nadaljnji človekov čustveni razvoj. Če otrok v otroštvu ni prejel dovolj prijetnega telesnega stika, čustvene bližine ali odzivanja na njegove potrebe (ki jih je izražal predvsem z jokom), je otrok zgradil temeljno nezaupanje v svet in v to, da zmorejo odrasli okrog njega poskrbeti za njegove temeljne potrebe po varnosti, stiku, ljubezni in sprejetosti.

Kakšni so pravzaprav otroci, ki niso čustveno inteligentni, in kakšni so otroci, ki to so?

Čustveno inteligenten otrok je takšen, kot sem ga zgoraj opisala. Dodajam pa še:
zaveda se sebe, svojih čustev. Zna jih poimenovati, ve, da z njim ni nič narobe, ker čuti določena čustva, ampak ve, da so čustva njegovi vodniki, ki mu sporočajo, katere njegove potrebe niso zadovoljene. Razume, da je njegovo vedenje (in vedenje ljudi v okolici) samo posledica občutenja nekaterih čustev. Da  bi se lahko lepše obnašal, potrebuje, da se najprej bolje počuti. Pri tem mu velikokrat lahko pomagajo starši in drugi odrasli. Otroci se namreč samoregulacije čustev in samopomiritve naučijo tako, da jih v začetku  pomirijo njegovi starši, šele nato zmore to pomiritev sčasoma ponotranjiti. Vsekakor pa se otrok samoregulacije ne nauči tako, da ga puščamo samega v njegovi žalosti, strahu itd. Veliko odraslih namreč še vedno meni, da se bo otrok naučil pomiriti tako, da ga npr. pustimo jokati. Takšno ravnanje ima sicer za učinek res to, da otrok več ne bo prosil za našo podporo, vendar samo zato, ker čuti, da je pri nas nima. Prav tako bo svojo ranljivost in svoja čustva potlačil, odrezal se bo od nekaterih delov sebe, izražal bo samo še čustva, za katera čuti, da jih njegova okolica sprejema. Postal bo priden in nemoteč. Znotraj sebe pa čedalje bolj to, kar hočejo drugi, in čedalje manj to, kar je v resnici sam. Ne bo več vedel, katere potrebe in želje so njegove, kdo sploh je on, kaj mu je všeč in kaj ne. Takšni otroci so bolj nagnjeni k zlorabam vseh vrst, prestopanju meja s strani drugih, v odrasli dobi k depresijam, anksioznosti in izgorelosti. Druga posledica pa je lahko tudi obratna: otrok bo ob takšnem ravnanju odraslih (nezmožnosti pomiritve ob močnih čustvih in zahtevanju, da se otrok pomiri sam) čedalje bolj vznemirjen, čutil bo, da ni varen, da ni slišan, da ni sprejet takšen, kakršen je … Zahteva starša, da se pomiri sam, ga spravlja v neznosno stisko, kar vodi v izredno moteče vedenje. Vedenje je torej v vsakem primeru samo simptom tega, da se otrok v sebi ne počuti dobro.

Članek je bil objavljen kot moj prvi članek na portalu Bibaleze (http://www.bibaleze.si/clanek/malcek/vzgoja/custveno-inteligenten-otrok-janja-urbancic-vzgoja-starsi-custva.html?fbclid=IwAR00L5eqhjygr1AEek8KLzRbMCQ1wKPLdx4XSTKnTzqA-e7o5j45tzcw5q4)