Kako olajšati otroku stisko ob uvajanju v vrtec?

Kako olajšati otroku stisko ob uvajanju v vrtec?

Dragi starši,

Za mnoge izmed vas in vaših otrok prihaja čas, ko boste vstopili v novo obdobje – odhod v vrtec. Nekateri boste vstopili vanj prvič, spet drugi po dolgem času (počitnice, dopusti…)
Nekateri otroci (in starši) ob tem nimajo pretiranih težav, se hitro navadijo na novo okolje in nove ljudi, nekateri pa doživljajo manjše ali večje  stiske, ki se kažejo kot:
– pretirana občutljivost, cmeravost
– oklepanje
– neješčost
– zbujanje ponoči in nočne more
– povečani izbruhi ‘trme’, nagajanje in neupoštevanje
– regresiranje v razvoju (hoče ponovno dudo, ki jo je že opustil, lula v hlačke, sesanje prsta, ipd.)

Že samo to, da veste, da otrok ni problem, temveč da IMA problem, da doživlja stisko, vam lahko pomaga, da vašega otroka bolje razumete in mu stojite ob strani.


Pa začnimo na začetku.
1. Kako ga lahko pripravite doma, že pred prvim odhodom v vrtec?
Z njim se igrajte skrivalnice. Tako bo bolj razumel koncept tega, da greste in pridete nazaj. Najprej se mu skrijte tako, da vas bo zlahka našel, nato pa postopoma tako, da bo potreboval nekaj časa, da vas najde.
Če v vašem vrtcu ni prakse, da se že pred uradnim uvajanjem lahko prudružite igranju na zunanjem vrtčevskem igrišču, otroka sami peljite tja. Otroku bo vstop v vrtec lažji, če bo poznal vsaj zgradbo, če ne že vzgojiteljic.
Z njim se o odhodu pogovarjajte, tudi če je še zelo majhen in še ne govori. Povejte mu, kam bo odšel, kaj bo tam počel, kdo bo skrbel zanj, koga vse bo v vrtcu spoznal.
Povejte mu, kje boste tačas vi in kdaj ga boste prihajali iskat.
Tako se boste na ločitev od njega postopoma pripravili tudi sami.
Zaupajte vase, v svoje odločitve, zaupajte svojim otrokom, dovolite jim, da odidejo od vas, a hkrati bodite z njimi. Zaupajte strokovnim delavkam vrtca in se zavedajte, da so začetne težave nekaj čisto običajnega in da bodo kmalu minile.
O tem se pogovarjajte tudi s partnerjem ali prijateljico, morda tudi v kakšni varni FB skupini med mamicami, ki vas bodo znale potolažiti.
Sočutna akademija je spletni program, ki ponuja varen prostor, kjer brez zadržkov govorimo o svojih stiskah in smo ob tem sprejeti, razumljeni in varni. S pomočjo spletnih seminarjev z različnimi strokovnjaki govorimo ne samo o starševstvu, temveč tudi o partnerstvu in na splošno o osebni rasti. 

Ljudem, ki jim zaupate, zaupajte svoje občutke, strahove, dvome, dileme. S tem, ko boste o tem govorili z nekom, ki vas razume in sliši vašo stisko, se boste čustveno zregulirali tudi sami in vaš otrok bo čutil vašo pomirjenost, kar bo dobrodejno vplivalo nanj.
Če pa se nikakor ne zmorete umiriti, vas že sama misel na ločitev od otroka spravlja v solze, v vas prebuja tesnobo ali celo paniko, potem je to znak, da se je verjetno v vas aktivirala vaša otroška rana, ki je zelo verjetno povezana z vašim odhodom v vrtec (so vas prehitro uvedli, ste imeli v vrtcu slabe izkušnje z vzgojiteljicami ali prijatelji, ipd.) ali morda ločitvijo od staršev ob drugi priložnosti (odhod v bolnišnico, morda so vas pustili za dalj časa pri babici, ste se kot otrok kje izgubili, ipd.)
Če pogovor s prijateljico, partnerjem ali drugimi mamicami ne pomaga, je morda modro, da poiščete podporo strokovnjaka, da skupaj zacelita vašo rano, ki se je prebudila.
Če potrebujete pomoč, sem vam na voljo. Na svetovanje se lahko prijavite na janja@socuten.si.


2. Vzemite si dovolj časa za uvajanje
Nekateri otroci se zlahka uvedejo v vrtec in ob tem nimajo pretiranih težav. Uvedejo se v nekaj dneh ali enem tednu, z veseljem gredo k vzgojiteljici in se v vrtcu počutijo dobro. Prav tako ne kažejo znakov stiske potem, ko pridejo domov.
Takšni otroci ne potrebujejo veliko uvajanja in so verjetno bolj prilagodljivi že po naravi. Takšnih je precej malo (saj veste…gausova krivulja velja tudi tukaj: zelo malo je otrok, ki nimajo težav in ki imajo hude težave, vmes pa so vsi tisti, ki doživljajo blažje do srednje močne stiske). 

Ponavadi pa ne gre tako lahko in otroci potrebujejo nekaj več časa za to, da se ob vzgojiteljici počutijo varne, da spoznajo nov prostor, nove prijatelje…Potrebujejo več časa, da se navadijo na ločitev od nas. Vse to je popolnoma naravno, zato naj vas ne skrbi. Nekateri otroci spadajo med posebne občutljivčke (visoko občutljivi) in ti potrebujejo še malce več razumevanja in varnosti.

Postopno sočasno uvajanje:
Če le gre, otroka uvajajte postopoma in sočasno. To je pravica vsakega otroka in starša, tudi v času korone.
To ne pomeni, da otroka prvi dan pustite pol ure in greste, drugi dan eno uro in greste, itd.
To pomeni, da ste z otrokom v igralnici, sedite nekje v kotu in na ta način pomagate otroku, da se počasi, postopoma naveže na vzgojiteljico in vzpostavi z njo varen odnos.

3. Poslavljanje
Nekateri strokovnjaki svetujejo, da se od otroka poslovite hitro in odločno in ne zavlačujete.
Moje mnenje: ja in ne.
Če otrok ne doživlja večje stiske ali ob vašem odhodu malce zajoka, je to znak, da se bo verjetno hitro pomiril, ko bo prišel med svoje prijatelje. V tem primeru je dobro, da se od otroka poslovite brez zavlačevanja, prijazno, a odločno.
Težava nastane, če se od otroka poslavljate dolgo zato, da blažite svojo stisko. Otrok bo to namreč začutil in mu bo ob ločitvi od vas še težje.
Daljše poslavljanje torej pride v poštev takrat, ko ste vi ob njem dovolj mirni in ste daljše poslavljanje izbrali zato, da ločitev olajšate vašemu otroku, ki doživlja stisko.
Ko pridete v vrtec, si vzemite malce več časa v garderobi ali pred vrtcem, morda v avtu. Nikar se na dolgo ne poslavljajte medtem, ko vzgojiteljica čaka, da ga prevzame. To naredite prej.

Lahko naredita svoj ritual poslavljanja, ki ga izvedete vsako jutro (pet objemov, tri poljube, dve petki, pozdrav z noski  in hop v igralnico). 
Na roko mu narišite srček ali rožico in mu povejte, da naj jo stisne k sebi vsakič, ko mu bo težko.
Morda mu lahko ob vstopu v vrtec podarite posebno igračko, ki jo naj ima s sabo in ga spominja na vas.


Če vaš otrok v trenutkih ločitve doživlja hudo stisko, ki se kaže tako, da se vas oklepa in močno joče, vi pa ste ob tem dovolj mirni, vam svetujem, da si vzamete nekaj dni in mu skozi držanje prostora ob njegovem jokanju pomagate skozi proces spuščanja strahu in žalosti, kar mu bo omogočilo, da se bo na koncu lažje ločil od vas.
Z njim lahko morda sedite v avtu in medtem ko joče, ga držite v naročju in mu ob tem prigovarjajte:: Tukaj sem…kar daj ven….Vem, da te je strah…vem, da ti je težko….Vem, da si žalosten, ker ne grem s tabo…Tukaj sem zate, kar zjoči se.
Če slišite, da se ob kakšni vaši trditvi začne še bolj jokati, je to znak, da je to tista stvar, ki ga najbolj skrbi, boli, teži. Zato ta stavek ponovite večkrat, da bo lahko otrok izjokal še več teh občutkov, ki mu povzročajo tako veliko stisko.
Pri tem bodite pozorni na to, da ste vi res umirjeni, kajti le tako bo zmogel varno odložiti vsa čustva (ta metoda ni za vas, če ste v stiski tudi vi!).
Morda bo prvič potreboval pol ure, da bo ob vas izjokal svojo bolečino, nato pa postopoma vse manj.
To je odličen način, kako lahko otroku pomagate pri tem, da iz svojega telesa odloži stres.

4. Kako lahko otroku pomagate, ko pride iz vrtca?
Otroci, ki so zaradi ločitve od starša v stiski, bodo ob prihodu iz vrtca verjetno precej razdražljivi, ne bodo vas spustili iz oči, se vas bodo oklepali, bodo neješči, ponoči se bodo zbujali in/ali bodo imeli nočne more.
Če so takšne reakcije hude in je stiska otroka zelo velika, to verjetno pomeni, da uvajate prehitro. Če je le možno, se z vzgojiteljico dogovorite za upočasnitev.
Če žal nimate nobene možnosti za daljše uvajanje, potem je modro, da se v popoldanskem času čim bolj posvetite otroku in mu pomagate predelati to stisko.

Kako?
psihično se pripravite tako, da se jasno zavedate, da dnevi ali tedni, ki sledijo, ne bodo trajali večno, ampak je to prehodno obdobje, ki bo minilo
– če je le možno, preložite vse nenujne obveznosti na čas po uvajanju ali jih predajte nekomu drugemu (partnerju, mami, prijateljici…) zato, da boste lahko čim bolj kakovostno na voljo vašemu otroku
– če imate doma dojenčka, naj ga (seveda če je možno) v popoldanskem času v čim večji meri prevzame nekdo drug
– otroku nudite čim več objemanja, stiskanja, crkljanja, igranja; na tak način se povezuje z vami, kar mu omogoča večji občutek varnosti
– ob tem bodite čim bolj prisotni, kajti vaša polna prisotnost je tista, ki bo dala otroku občutek varnosti; če ste v mislih nekje drugje, bo otrok to začutil
ravsajte se; ravsanje povzroča izločanje adrenalina iz telesa in ima pozitivne učinke na vaš odnos z otrokom
– zvečer se pogovarjajta o preživetem dnevu; pri tem vam lahko pomaga svetlobna kocka Mirne sanje, ki sem jo ustvarila posebej za namen večernega rituala. Na njej je pet vprašanj, ki bodo vas in vašega otroka vodili skozi dan in mu tako omogočili, da odloži vse, kar ga teži.

– dovolite mu, da izraža jezo in se ob tem poskusite zavedati, da so pod jezo verjetno ranljivejša čustva (žalost, strah, občutek zapuščenosti, odrinjenosti, itd.); seveda to ne pomeni, da mu dovolite, da vas tepe (ali tepe sorojenca), razbija, grize, ščipa…Ob tem ga ustavite (trdno ga primete za roko, se postavite med oba otroka, ga primete za nogo, vzamete iz rok stvar, ki jo je želel vreči, itd.) in ga nato preusmerite tako, da ga vzpodbudite, da jezo izraža tako, da tolče po blazini, kriči vanjo, tolče po sedežni, cepeta, itd. Z otrokovo jezo ni nič narobe, pomembno je samo, da ga nauičimo jo izražati tako, da nikogar ne prizadene.

– omogočite mu, da se zjoče; nikar ga ne tišajte, kajti jok je otrokov naravni mehanizem za odlaganje stresa; ne govorite mu, da veliki fantje/punce ne jočejo, da nima razloga za jok, ker je v vrtcu lepo, itd. Nikar mu na silo ne razlagajte in prigovarjajte , da ima tam svoje prijatelje, nove igrače, prijazne vzgojiteljice, itd.
Zaradi tega se bo počutil neslišanega in nerazumljenega in njegova stiska se s tem zagotovo ne bo ublažila.
Namesto tega mu raje recite: Vem, da ti je težko v vrtcu. Razumem te, da ti trenutno tam ni lepo in da bi raje bil doma z menoj. Žal pa nimava druge izbire, ker moram v službo (ali karkoli že je vaša resnica). Skupaj bova šla čez to in obljubim ti, da ti bo kmalu lažje.

– otroku lahko zelo pomagate izraziti in odložiti njegova čustva ter potrebe s pomočjo plakata za učenje čustvene inteligence

(
https://socuten.si/izdelki/plakat-za-ucenje-custvene-inteligence-mucki/
https://socuten.si/izdelki/plakat-za-ucenje-custvene-inteligence-otroka/)

igrajta se vrtec z lutkami/avtomobilčki/pliškoti; otrok bo skozi igro predelal situacije, ki so mu bile naporne; ob tem menjajta vloge- enkrat naj bo otrok on, drugič vi…nato on vzgojiteljica/mama, spet drugič bodite vi v vlogi mame ali vzgojiteljice; takšna igra je primerna posebej za tiste otroke, ki o vrtcu ne želijo govoriti
berite ali mu pripovedujte pravljice, povezane z vrtcem 
– če imate kakšno vašo sliko iz časa, ko ste vi hodili v vrtec, mu jo pokažite;  povejte mu, kako ste vi doživljali odhod v vrtec, če se spominjate (pri tem bodite iskreni, tudi če vam je bilo težko, kajti vaša iskrenost mu bo pomagala do razumevanja, da v svoji stiski ni sam in da ga zares razumete)
– Če je vaš otrok visoko občutljiv, mu omogočite, da ima popoldan čim bolj umirjeno okolje, z malo dražljaji (zvoki, barvami, obveznostmi, itd.), ki bi hiperstimulirali njegov živčni sistem



Če je vam in vašemu otroku pomagalo še kaj drugega, česar nisem navedla, bom vesela delitve vaših izkušenj. 🙂

Prijetne jesenske dni vsem skupaj in čim lažje uvajanje v vrtec.

Tomislav Kuljiš- Iz glave v telo – sprememba, ki spremeni vse!

Tomislav Kuljiš- Iz glave v telo – sprememba, ki spremeni vse!

Tomislav Kuljiš je hrvaški terapevt, ustanovitelj in avtor programa v IPD centru ter ustanovitelj Integralne telesne psihoterapije.

Delate na sebi in se še vedno ves čas vrtite na istem mestu?
Kateri je tisti manjkajoči člen, ki nam zares pomaga narediti preboj?
Kako pomembno je razumeti sebe in svojega otroka ne samo na razumski, temveč tudi na čustveni, oziroma telesni ravni?
Kaj to pomeni, da je pomembno, da je mama dobro, namesto da je mama dobra?
Kaj lahko naredi starš, ko ugotovi, da je pri vzgoji naredil nekatere ključne napake?
Kako ravnati s krivdo in sramom? Kaj pomeni, da izhajamo iz pozicije otroka, namesto iz opazovalca?
Kateri del otroštva je najbolj pomemben in zakaj?
Kaj pomeni izraz bodymind in kako ga lahko povežemo z vzgojo?

 

Albert in Leonida Mrgole o vzgojnih in partnerskih izzivih

Albert in Leonida Mrgole o vzgojnih in partnerskih izzivih

Z Albertom in Leo smo se pogovarjali o:

> pomembnosti stika
> starševski moči in nemoči
> kaj narediti, če sta starša na nasprotnih polih glede vzgoje (eden vzgaja npr. sočutno, drugi avtoritarno)
> o njuni novih knjižni zbirki NAJvodila za starše
> o tem, ali se kdaj prepirata, ko pišeta knjige
> kateri so bili njuni največji vzgojni izzivi
> Kaj se dogaja takrat, ko starši izgubimo nadzor in kako si lahko pomagamo
Kar nekaj novega znanja in novih aha momentov tudi zame.

Prijetno poslušanje in gledanje vam želim.

Če bi kdo želel naročiti njuno najnovejšo knjigo (res je odličen vodnik skozi lasten proces ozaveščanja svojih vzorcev in jo toplo priporočam!), jo lahko naroči tukaj: https://vezal.si/izdelek/najvodila-za-najstarse-temeljni-vodnik-v-stirih-delih/

 

Mama, poskrbi zase!

Mama, poskrbi zase!

1. Kaj sploh pomeni, vzeti si čas zase, poskrbeti najprej zase? Postaviti sebe na prvo mesto- ali to pomeni, da sem egoistična?
2. Zakaj je tako zelo pomembno, da si mama vzame čas zase? Kateri razlogi so tisti, zaradi katerih mama tega ne zmore narediti?
3. Kaj lahko naredi mama, če vidi, da kljub zavedanju, da mora poskrbeti zase, tega ne zmore?
4. Mit o tem, da mama misli, da vse zmore sama in noče pomoči…Zakaj to počnemo in kako ven iz tega? Kako prositi za pomoč?
5. Kako povedati partnerju, da si želimo več njegovega sodelovanja? Kakšen način komunikacije deluje in kakšen ne?
6. Postaviti se zase- kako? Zakaj ne zmoremo postaviti meje? Občutek, da sem izkoriščana, vendar kljub temu vse naredim sama. Zakaj? Kako ven iz tega?
7. Imam glede nege otroka in vzgoje samo jaz prav kot mama ali ima prav tudi moj partner? Kako preseči miselnost in prepričanje, da oče ali drugi ljudje (stari starši, npr) niso dovolj dobri v skrbi za našega otroka?
8. Kako predstava o tem, kako je materinstvo lepo, čudovito in sploh najlepša stvar pod soncem, vpliva na to, koliko znamo poskrbeti zase? Kaj ima to opraviti s pristnostjo? Zakaj se pretvarjamo, da nam gre dobro, ko smo v resnici izčrpane, nesrečne, nezadovoljne in utrujene do konca? In kako ven iz tega fejkanja?

Tesnoba, kaj naj s tabo?- odgovori na vaša vprašanja

Tesnoba, kaj naj s tabo?- odgovori na vaša vprašanja

S Špelco sva v spletnem seminarju o tesnobi pozabili odgovoriti na vaša vprašanja, zato sva jih posneli tukaj.
Vaša vprašanja so bila:

1.Zakaj pride do tesnobe in ali je mogoče da izgine pa se ponovno hoče pojavljati? To se meni dogaja.
2. Zanima me, kako pomagati partnerju, ki se sooča s tesnobo? Kako pa zase poskrbeti ob tesnobnem partnerju?
3. Najin starejši (posvojeni) sin ima že od malega velik strah pred zapuščenostjo in neke vrste paniko, tesnobo, če ne ve kje je ati (nanj je blazno navezan), kdaj pride, boji se da bo šel kljub dogovoru kam brez njega. Moja prisotnost mu v takih trenutkih ne zadostuje.
4. Ali tesnoba res kdaj za vedno cisto izgine ali se jo le naučimo obvladovati?
5. Zakaj se tesnoba včasih pojavi kar tako, kot prva stvar zjutraj, ne da bi bil zato kak vzrok ali kaka misel. Kot da bi telo kar samo od sebe zalaufalo adrenalin po telesu.
6. Kaj narediti, če v dani situaciji, ko čutiš tesnobo (ali kateri drug občutek), ni časa, primernega trenutka ali kraja, da bi se posvetil temu, kaj sploh čutiš in si dovolil to tudi prečutiti? Tisto, da se kasneje, ko je možno, vrneš v občutek, pri meni ne deluje najbolje.
7. Kako se soočiti s tem, če ne veš, česa te je strah in te spravlja v tesnobo ?
8. Kako si pomagati, če se to dogaja vsakodnevno in se ne moreš izogniti ?
9. Kaj storiti , če nikakor ne moreš spremeniti fokusa ?

Tesnoba, kaj naj s tabo?

Tesnoba, kaj naj s tabo?

Motnje spanja, kronična izčrpanost, glavobol, bolečine v prsih, trebušna nervoza, napetost mišic vratu in hrbta, otrple okončine, občutek cmoka v grlu in drugi psihosomatski simptomi, so pogosti znaki anksioznosti, oziroma tesnobe.
Čutimo napetost ali bolečine v nekaterih delih telesa, imamo glavobol, nas stiska v prsih, težko dihamo, boli nas trebuh in zdravnik pravi, da je z nami vse v redu. Pogosto smo nezadovoljni, občutimo praznino.
Znajdemo se v začaranem krogu negativnih misli, smo razdražljivi, nervozni.
Motijo nas stvari ali osebe, ki jih prej še opazili nismo. Manj se smejemo kot smo se prej, večkrat smo na robu joka.

Vse to so obrazi tesnobe.

Kaj se skriva POD, oziroma ZA to tesnobo in kako ven iz tega začaranega kroga, bova govorili z mojo čudovito mentorico dr. Špelco Morojna.