POGOVORI SE Z NJIM!

Ste že bili deležni kdaj takšnega nasveta?
Oziroma ste si sami mislili, da se morate nujno pogovoriti s svojim otrokom,
ker je (že spet) naredil nekaj, kar je za vas nesprejemljivo?
In potem ste se pogovorili z njim (morda že desetič) in…..bili (ponovno) razočarani.
Ker ne deluje.
In potem se seveda odločimo za ukrepe, ki naš odnos še bolj skrhajo
in otroci nas potem še manj poslušajo
(predvsem pa nam manj zaupajo in nas manj spoštujejo…se nas pa zato malo bolj bojijo…).
Ampak čutimo, da to ni to.
Sprašujemo se, zakaj nas otrok ne upošteva, če pa smo se že tolikokrat pogovorili z njim.

Rešitev?

Ne, odgovor največkrat ni v kaznovanju, posledicah in trdih prijemih…
ampak v AVTENTIČNEM POGOVORU.
Ki ni monolog. To, o čemer pišem zgoraj, je namreč monolog.
Otroci poslušajo, mi govorimo. Moraliziramo. Dajemo nasvete. Sramotimo.
Naveličano obsojamo. Grozimo. Ali pa prosimo brez učinka. 
In nič ali zelo malo poslušamo. Ne zanima nas, kaj misli ali čuti otrok.
Zanima nas samo, kaj želimo mi. Ne zanima nas (ISKRENO zanima), kaj se dogaja z otrokom.
Mi hočemo doseči svoje- to, da se otrok začne obnašati drugače.
Vendar to ne prinese rezultatov. SKRHA PA NAŠE ODNOSE. To pa. 
Kaj pa prinese rezultate? In kaj ne skrha odnosov?Avtentični pogovor.


Kaj natančno je avtentični pogovor?
Zakaj ima skoraj čudežne učinke na naše otroke (in nas)?
Kaj NI avtentični pogovor?
Zakaj moraliziranje ne deluje?
Kako se pogovoriti z otrokom, da nas bo končno upošteval? 
Kaj je namen dialoga?

Janja Urbančič

Sem vodja Sočutne akademije. Moje poslanstvo je pomagati čimveč ljudem priti v stik s samim seboj, svojimi občutki in svojimi globinami tako, da lahko postanejo še boljši starši, vzgojitelji, učitelji in nasploh ljudje.