Zadnjič sem bila na svetovanju pri Lei Beznik, kjer sva se pogovarjali o tem, kako zelo si jaz želim, da bi bili mi kot družina lahko skupaj in kako se jaz trudim na tem področju pa se mi zdi, da je samo še slabše, itd.itd.
Takoj, ko pridemo skupaj, se pojavi napetost, otroka postaneta sitna, midva med sabo kot pes in mačka…in zato mož beži v delo…jst tut…vikendov se sploh ne morem veselit, ker se vsakič skregamo, itd.itd.
Če sva oba z enim otrokom ali eden z obema otrokoma, je vse ok. Problem nastane, ko smo vsi 4-je skupaj.

In Lea meni enkrat vmes reče: Janja, kaj pa če bi poskusila vse skupaj spustit? Ne v tem smislu, da se ti fučka, ampak tako, da več ne poskušaš imet kontrole nad zadevo, ampak samo spustiš. Očitno z energetskega vidika še niste sposobni bit dolgo časa skupaj, ker hitro zmanjka energije in padete v konflikte (oziroma midva z možem sva tista, ki postaneva napeta zaradi te naše družinske dinamike, otroka itak samo sledita…sedaj pa sta itak že tudi tako navajena tega, da včasih tudi sama začneta s fajtom, zato da usresničita to našo dinamiko).
Torej ona mi je svetovala, da naj bomo skupaj samo toliko, kolikor zmoremo. Da naj se ne silimo bit skupaj, če čutimo da bo ravnokar eksplodiralo. Ko si bom nabrala dovolj energije, bomo spontano lahko dalj časa skupaj.
Začutila sem, da je to precej logično in uspelo mi je spustit to kontrolo. Prej me je bilo strah: ‘OMG, kam to vodi, če ne bomo preživljali časa skupaj? Kot moja družina bomo. Odtujeni, brez komunikacije, brez druženja…Tega ne semm dopustit.’
In ta strah me je potem vodil, da sem se ves čas trudila in trudila.

Kar je najbolj zanimivo je to, da se je v bistvu skoraj takoj med nama s partnerjem vzpostavila neka nova, bolj sproščena energija. Nič več nimam pričakovanj, koliko časa moramo biti skupaj, kako moramo preživljati ta čas, itd. Če moža ni, smo pač sami in se imamo fajn (prej sem skos neki bedirala, ko ga ni bilo domov). Če zdržimo skupaj pol ure, je pa to pol ure. Tudi sama nimam več toliko slabe vesti, če se umaknem in kam grem (prej me je oviralo mišljenje, da moramo bit skupaj, ker je pač vikend, itd.).
In kar je še bolj fascinantno- mož je kar naenkrat začel prihajat prej iz službe in kar spontano več časa preživimo skupaj, se več smejimo, smo bolj sproščeni.
Tako da že ves teden opazujem tale mali čudež.

Janja Urbančič

Sem vodja Sočutne akademije. Moje poslanstvo je pomagati čimveč ljudem priti v stik s samim seboj, svojimi občutki in svojimi globinami tako, da lahko postanejo še boljši starši, vzgojitelji, učitelji in nasploh ljudje.