Greva danes z 8.letno hčerko na sprehod in sredi mesta naju ustavi mlajši moški, ki mi reče, če me lahko nekaj vpraša. Zdel se mi je pijan, zato sem predvidevala, da želi od mene denar, zato sem ga zavrnila z grobim NE in odšla naprej. Hčerka me debelo pogleda in me vpraša, kaj je želel moški in zakaj sem bila tako neprijazna do njega. Ko sem ji poskušala raložit, mi je nazaj odgovorila, da si bo verjetno mislil, da so ljudje tukaj neprijazni.

V tistem trenutku sem spoznala, da ima prav. V meni se je v trenutku, ko me je moški ogovoril, oglasila tista najstnica, ki se brani pred pijanimi sovrstniki, ki jih težjo in se obešajo po njej.

S hčerko sva potem ugotovili, da bi moškega lahko vsaj poslušala, kaj me želi vprašati in tudi če bi želel od mene denar, bi mu lahko bolj  prijazno odgovorila, da ga nimam (ker ga res nisem imela). Hčerki sploh ni bilo jasno, zakaj tega nisem storila in če povem po pravici, tudi meni ne.

Zavedla sem se, da sem bila v tistem trenutku precej slab zgled, kako se obnašamo do sočloveka (pa čeprav je pijan, si zasluži vsaj osnovno spoštovanje, posebej ker sploh ni dajal znakov, da bi hotel biti težek). In resnično sem ji bila hvaležna za ta uvid. Ponavadi sicer nimam težav s prijaznostjo, pri pijanih moških (ali pri tisith, za katere predvidevam, da so pijani) pa jih očitno imam še vedno. Upam, da od danes naprej tudi to ne več…Čeprav sem mnenja, da moramo postaviti jasne in odločne meje, če nam jih nekdo prestopa, vendar šele takrat , ko nam nekdo da povod za to, ne pa kar preventivno.

No, ko sva tako hodili še naprej, sva s hčerko začeli še pogovor o alkoholu in alkoholikih. Pogovarjali sva se o tem, zakaj ljudje pijejo alkohol, zakaj najstiki pijejo alkohol, kakšne učinke ima alkohol na telo in možgane, iskreno sem ji povedala, da se ljudje po zaužitju alkohola počutijo lepo, sproščeno in se lažje zabavajo. Razložila sem ji, da bolj kot se človek v sebi ne počuti dobro, večjo potrebo ima po tem, da pije alkohol, ki povzroči dobre občutke. Če otroke vzgajaš z brezpogojno ljubeznijo in sočutjem in če se večino otroštva počutijo dobro, potem v najstniških letih nimajo takšne velike potrebe po tem, da si svoje počutje izboljšujejo z alkoholom. Sama je ugotovila, da najstniki pijejo in kadijo zato, ker želijo biti frajerji, malo pa sem ji pomagala pri tem, da sem ji povedala, da želijo na tak način pripadati, ker so se kot otroci večkrat počutili, kot da ne pripadajo svoji družini. Ker so jih vzgajali s kaznimi, tepežem, kritiziranjem, itd., so se velikokrat počutili zapuščene in kot da ne pripadajo…
Sama sem ji povedala, da sem v svojih najstniških letih prav zaradi tega, ker nisem čutila pripadnosti k svoji družini popila veliko alkohola in da zdaj nimam več te potrebe, ker se v sebi počutim čedalje bolje in sem čedalje bolj srečna.

Razložila sem ji tudi to, da skoraj vsi najstniki poskusijo alkohol in cigarete in nekateri kmalu ugotovijo, da je super, nekaterim pa po nekaj poskusih postane nezanimivo.

Za zanimanjem me je spraševala vsa mogoča vprašanja in z veseljem sem ji odgovarjala. Med nama sem ves čas čutila globoko povezanost in zaupanje.
Neskončno sem hvaležna za današnji pogovor…za moškega, ki nama je prišel nasproti in za hčerko, ki mi je iskreno povedala, kaj si misli o mojem ravnanju. Vsak dan spoznavam, kako čudovita in pametna deklica je in neskončno sem hvaležna za vsak trenutkek preživet z njo in celotno družino.

Zanima pa me, ali se tudi vi lahko na takšen način pogovajate s svojim otrokom? Ali se vam zdi, da se sploh kot starš smete na takšen način pogovarjati ali mislite, da morate vzdrževati svoj starševski ‘renome’ s prikrivanjem resnice (ali celo laganjem) o svojem početju, ko ste bili mladi? Imate v vaši družini tabu teme, o katerih ne govorite? Če vas otrok vpraša o kakšnih stvareh, ki ga zanimajo, ali si vzamete čas zanj in mu odgovarjate na vprašanja?
Sama sem mnenja, da lahko takšen pogovor pomaga veliko bolj kot pa kakršnokoli moraliziranje, pametovanje, nasvetkarstvo in kritika in upam, da bom bila skozi odrašnaje svojih dveh otrok čimvečkrat zmožna takšnega pogovora z njima.

Janja Urbančič

Sem vodja Sočutne akademije. Moje poslanstvo je pomagati čimveč ljudem priti v stik s samim seboj, svojimi občutki in svojimi globinami tako, da lahko postanejo še boljši starši, vzgojitelji, učitelji in nasploh ljudje.