Že kar nekaj let me je izredno strah vojne. Predvsem vojne svetovnih
razsežnosti. Vsake toliko časa doživim prav panični napad, ki izgleda tako, da mi
gre na bruhanje, moje telo preplavi izjemen strah, čutim, kako mi adrenalin z
vso silo buta iz možganov v telo, tresem se, ne morem zaspati…V takšnih
trenutkih se težko pomirim, težko razmišljam o čem drugem, čutim grozno
nemoč, v meni se sproži odziv fight/flight/freeze. Ta odziv se v naših možganih
sproži vsakič, ko občutimo strah. Vsak občuti lahko samo enega od teh treh
odzivov ali pa kar vse tri skupaj.
Ravno to se je zgodilo po terorističnem napadu na Pariz. Nekaj dni sem bila
popolnoma ohromljena (freeze). Čutila sem, da mi možgani ne delujejo dobro.
V službi sem bila zmedena, ker sem ves čas razmišljala o tem, kaj se dogaja…
kam bomo pobegnili (flight). Bila sem zaskrbljena za svoje otroke, strah me je
bilo, da jih bom videla umreti pred svojimi očmi. Strah me je bilo zase, za moža,
bližnje…za vse ljudi…
Ko sem prihajala iz službe domov, sem bila v odnosu do svojih otrok napeta in
nepotrpežljiva (fight). Vsako njuno vedenje me je spravljalo ob živce, kajti poleg
vsega strahu, ki sem ga čutila v svojem telesu, je bilo njuno vedenje samo še
olje na ogenj. Obupno sem potrebovala občutek varnosti, namesto tega pa sem
dobila nesodelovanje, prepire med njima in afnanje. Kljub temu, da sem težko
razmišljala, sem hitro ugotovila, da takšno njuno vedenje ni običajno. Glede na
to, da že nekaj let prakticiram Sočutno starševstvo, so se zadeve v naši družini
zadnja leta precej umirile. Tako otroka kot midva z možem, smo postali bolj
strpni, povezani, ljubeči in umirjeni.
Ugotovila sem, da njuno spremenjeno obnašanje verjetno izhaja iz tega, da
čutita moj strah, paniko (starši, zapomnite si, da se za vsakim 'neprimernim'
otrokovim (ali našim!) obnašanjem skriva nek razlog (v tem primeru sta moja
otroka izgubila občutek varnosti). Poleg tega, da sta čutila moj strah, sta
odreagirala tudi na svojo zmedeno, prestrašeno, zaskrbljeno, nestrpno in
nepotrpežljivo mamo, ki se z njima ne pogovarja več v prijateljskem tonu in
umirjeno, tako kot 80% časa, ampak ima večinoma povišan ton, hitro zakriči in
stalno kritizira. Tudi v njunih možganih se je prižgal fight/flight/freeze odziv.
Kajti tudi onadva sta doživljala mene kot agresorja. Moje kričanje je v njima
sprožilo stresni odziv, možgane je preplavil adrenalin in zgodil se je izklop
sprednjega dela možganov, ki je zadolžen za razmišljanje. Tako se zgodi vsakič,
ko je otroka strah. Strah ga pa je v mnogih situacijah. Strah ga je, ko kričite
nanj, strah ga je, ko ga kaznujete, ko ga ignorirate…strah ga je, ko se počuti
zapuščenega, ko se ponoči zbudi in ni nikogar ob njem…Na smrt ga je strah, ko
ga udarite ali morda celo pretepete. Ko ga zaprete v svojo sobo in mu zabičate
naj ostane v njej, dokler se ne pomiri (Kaj mu pa drugega preostane, če bi rad
ponovno občutil občutek povezanosti in varnosti, kot da potlači svoje občutke
in pride iz sobe narejeno pomirjen in vesel? Vaš otrok je pripravljen žrtvovati
del sebe za občutek povezanosti in varnosti. In naredil bo vse, kar zahtevate od
njega, kajti povezanost, varnost in ljubljenost so njegove osnovne potrebe, brez
katerih ne zmore preživeti. Dobesedno.). Strah ga je, ko grmi, ko nekaj glasno in
nepričakovano poči. Ko zvečer vidi sence na steni, vi pa si želite vsaj malo (čisto
legitimnega) časa zase in ste zato jezni nanj, ker je že desetič prilezel iz svoje
postelje. Strah ga je, ko mora k zdravniku in ko ga tam zbadajo. Še bolj ga je
strah, ko mu prigovarjate, da ne bo nič bolelo, obenem pa ve, da ste mu
dejansko povedali neresnico. V tistem trenutku je izgubil občutek varnosti in
zaupanja, ker se ni mogel zanesti na vas. Strah ga je smrti (v nekem trenutku se
otroci zavedo svoje minljivosti). Strah ga je neznanih ljudi, odhoda v vrtec,
včasih popolnoma nelogičnih stvari za nas odrasle.
Sama se spominjam mnogih situacij iz svojega otroštva, ko me je bilo na smrt
strah. Dejansko sem mislila, da bom umrla. Spominjam se naprimer, da sem se
večkrat zbudila v svoji posteljici z ograjicami (spalnico smo imeli v zgornjem
nadstropju, starša sta bila do odhoda v posteljo v spodnjem nadstropju v
dnevnem prostoru), okrog mene je bila popolna tema in tišina. Najprej sem
klicala svojo mamo, ki je ni bilo od nikoder, nato sem začela jokati in čez 10, 15,
20 minut sem bila že tako panična, ker ni bilo nikogar, da sem dejansko mislila,
da so me starši zapustili, da so odšli, da jih ne bo več nazaj in da sem ostala
popolnoma sama. Ko se je mama končno prikazala na vratih, je ponavadi prišla
s kuhalnico in mi začela groziti, da me bo natepla, če ne bom nehala jokati in če
ne bom zaspala nazaj. Jaz pa sem tako obupno potrebovala njen objem,
zagotovilo, da ni šla nikamor in da ne bom umrla, saj je ona še vedno tam in me
ima neskončno rada. Poleg smrtnega strahu sem nato doživela še močan
občutek neljubljenosti in zapuščenosti ter da se ne morem zanesti na nikogar.
Zakaj vam vse to pripovedujem in kako je vse to povezano z vojno? Ker sem
ugotovila, da je ta moj strah pred vojno povezan z mojimi strahovi iz otroštva.
Ko sem doživljala panične napade, ker ni bilo mame, ki bi mi zagotovila občutek
varnosti, sem v svojih možganih doživela pravi bum adrenalina, ki je popolnoma
zalil moje možgane in izklopil frontalni koteks (sprednji del možganov). Ker se
spominjam mnogih takšnih situacij, je bil moj frontalni korteks velikokrat
izklopljen, moje telo pa polno adrenalina. Ker sem morala ta strah potlačiti
(drugače bi se mi od tega zmešalo, ker bi me panika popolnoma prevzela in kot
otrok tega občutka ne zmoreš skontrolirati, zato se odzoveš z
obrambo…ponavadi z potlačitvijo strahu ali kakšnim drugim obrambnim
odzivom), se je ta strah zaklenil v moje telo, v vsako mojo celico in čakal na
trenutke, ko bo lahko z vso silo butnil na dan. In vsakič, ko se v svetu zgodi
kakšna katastrofa, je to nek sprožilec (trigger), v meni pa se sproži ta smrtni
strah, ki sem ga doživljala v otroštvu.
S strahom načeloma ni nič narobe, varuje nas pred nevarnostjo. Težave pa nam
povzroča nepredelan, potlačen strah. Predvsem takrat, ko nam starši zaradi
lastnih ran na tem področju niso zmogli zagotoviti občutka varnosti ali pa jih
zaradi nesrečnega spleta okoliščin še najbolj skrbni starši niso mogli preprečiti
(saj veste, kako hitro se otrok lahko izgubi v trgovini, kako lahko trenutek
nepazljivosti povzroči stik z neznancem, ki ga ogovarja ali pa se zaradi pogovora
s staro znanko na hitro zgodi srečanje z renčečim psom).
Želim vam povedati predvsem to, da je za vsakega človeka, predvsem pa za
otroka, ključen občutek varnosti. In več kot smo ne-varnosti doživljali kot
otroci, več stresa je zaklenjenega v našem telesu. Več kot je stresa (adrenalina)
v našem telesu, bolj smo agresivni, ker se možgani odzivajo z bojem (fight). Na
sumu imam, da je moj bes, ki ga občasno izlijem na otroke in moža, povezan
ravno z vsem tem potlačenim strahom. V bistvu sem kar prepričana.
Pred nekaj leti sem bila namreč mama, ki je bila (tako kot moja mama) večino
časa nervozna, nepotrpežljiva, govorila sem s povišanim tonom, svoje otroke
sem velikokrat kaznovala ali pa s kaznijo vsaj grozila. Tudi kakšen udarec ali
klofuta so padli sem in tja.
Naj zaključim še s svojim mnenjem glede trenutne situacije v svetu. Mislim, da
se trenutno dogaja izbruh potlačenega strahu iz naših otroštev in otroštev
prejšnjih generacij, ki so vsi po vrsti doživljali hudo avtoritarno vzgojo in s tem
tudi ogromno strahu. Včasih (v srednjem veku, naprimer in tudi še veliko
kasneje…še nekaj generacij nazaj) je bil otrok obravnavan kot stvar. Oče je
lahko otroka v skrajnem primeru tudi ubil, če ga ta ni ubogal. Pretepanje s
pasom ali palico je bilo na dnevnem redu. Nasilje nad ženskami je bilo na
dnevnem redu (in otroci so vse to doživljali skupaj s svojimi materami). Da ne
govorimo o ravnanju učiteljev (ki so imeli popolno podporo staršev).
Kasneje se je takšno hudo telesno zlorabljanje prelevilo bolj v psihično zlorabo
(ustrahovanje, kaznovanje z zapiranjem v sobo, stol za ohlajanje, sramotenje,
ignoriranje z molkom in umikom/užaljenostjo starša, kritiziranje, nerganje
(teženje) in tako dalje). Veliko od teh metod ustrahovanja in pokusa kontrole
nad otroci se izvaja še danes..pravzaprav ugotavljam, da spet čedalje bolj. Iz
permisivnosti (ene skrajnosti) ponovno prihajamo v avtoritarnost (drugo
skrajnost). Ne vidimo pa, da obstaja še tretja pot. Pot Sočutnega starševstva
(sočutno, prijazno, umirjeno, potrpežljivo, spoštljivo, a vendarle tudi odločno in
s postavljenimi spoštljivimi osebnimi mejami, kjer poskušamo upoštevati tako
otroka, prav tako pa ne pozabimo niti nase, ker pomeni, da smo v stalnem
iskanju ravnovesja med našimi in otrokovimi potrebami, kar nujno privede do
dialoga, iskanja skupnih rešitev in postavljanja odnosa pred bitke moči).
Prav tako je moje mnenje, da imajo moški več težav z brutalno agresivnostjo
zato, ker so kot fantje morali potlačiti neprimerno več strahu kot pa deklice
(pustimo za trenutek ob strani testosteron). Deklicam je še nekako bilo
dovoljeno, da jih je strah, večkrat so jih tudi potolažili in zagotovili občutek
varnosti. Fantje pa so morali biti pogumni in niso smeli jokati (še dandanes
slišim kakšnega starša, ki svojemu sinu ne dovoli jokati ali iskati zavetja v
njegovem naročju ali objemu). Fantje so bili (in so še vedno) tudi večkrat kot
deklice pretepani in drugače kaznovani (deklice so že po naravi bolj zadržane in
na avtoritarno vzgojo odreagirajo z prilagoditvijo, fantje pa večkrat z uporom,
kar privede ponavadi do še več kazni in groženj-seveda posplošujem in tako ena
kot druga značilnost veljata za oba spola).
Torej, ugotovili smo, da potlačen strah rezultira v agresivnost. Agresivnost pa je
glavna značilnost odraslih moških, ki izzovejo in vodijo vojne. Sodelujemo pa vsi
vpleteni. Vsak s svojim strahom in posledično agresivnostjo.
Ob vsem tem sem se spomnila tudi na znani citat Dalajlame: Težava ni v
sovraštvu, težava je v strahu.
Ko sem se začela zavedati vsega zgoraj napisanega, sem ugotovila, da je rešitev
iz ujetosti v neprestane vojne iskanje in seveda doživljanje NOTRANJEGA
občutka varnosti. Tega pa lahko dosežemo samo tako, da odklenemo ves tisti
potlačeni strah iz svojega otroštva in ga spustimo iz svojega telesnega sistema
ter tako presežemo svojo agresivnost, ki je posledica tega strahu.
Moja izkušnja je, da je čustvo strahu najtežje zdržati, brez da bi nekako
odreagiral navzven. Zato je naš odziv na strah obramba. In najboljša obramba je
napad. In obramba je tista, ki se dogaja v teh dnevih, tednih. Ker nas je tako
prekleto strah, imamo občutek, da se moramo zavarovati. Zavarovati pa se
moramo pred napadalci, to je po našem mnenju muslimani. Kar celo desetletje
(natančno po 11.septembru 2001) so nas namreč dresirali, da so muslimani
nevarni in je ravno zato naša reakcija (strah pred muslimani) danes nekako celo
razumljiva.
Sama poskušam strah predelati tako kot vsa druga čustva: Da v trenutkih
močnega strahu poskušam le tega v polnosti začutiti. Tako dovolim ujetemu
strahu, da se sprosti iz sistema in me tako neha bremeniti. Nato stopim v stik s
svojim Notranjim otrokom, s svojo notranjo malo petletno punčko in jo
poskušam potolažiti ter ji zagotoviti občutek varnosti. V msilih jo objemam in ji
govorim, da sem ob njej in da je varna. Da je ne bom nikoli zapustila in da je vse
v redu. Včasih mi uspe, včasih ne, vem pa, da je to zame (in verjamem, da tudi
za marsikoga od nas) prava pot in k njej stremim.
Ker verjamem tudi v zakon privlačnosti, verjamem v to, da je strah najnižje
čustvo na vibracijski lestvici. Strah privlači še več strahu in nizkih vibracij. Ko
bomo zvišali vibracijo, se bomo začeli bolje počutiti in začeli bomo privlačiti
prijetnejše dogodke. Zato vam (in sebi) svetujem, da se nehajte osredotočati na
vojno, nemire in terorizem. Izklopite TV, nehajte poslušati in brati novice. (kajti
po svetu se dogaja tudi marsikaj lepega).
Začnite se osredotočati na ljubezen, varnost, mir, potrpežljivost,
sočutje…Nasmehnite se sosedu, pomagajte sodelavki, začnite vzgajati sočutno,
če še niste (v pomoč vam je lahko vključitev v FB skupino Sočutno
starševstvo)…Namesto tega, da ogovarjate svojo kolegico, povejte o njej kaj
lepega (kajti tudi lepe lastnosti so del nje, ne samo tiste manj lepe).
Že mati Tereza je na vprašanje, zakaj se ne udeležuje shodov proti vojni
odgovorila: Ne vabite me na shode proti vojni, povabite me na shod za mir.
Pa še na kratko o naslovu…Ko bomo svoje otroke, namesto v permisivnosti ali
avtoritarnosti začeli vzgajati v miru, sočutju, spoštovanju, potrpežljivosti, sreči
in veselju, takrat se bojo začele rojevati generacije, ki bodo uspele premagati
izzive, s katerimi se srečujemo v zadnjih tednih. Saj veste… mir v svetu se začne
z mirom vsakega posameznika (Ghandi).