Ali otroci izsiljujejo?

Velikokrat preberem, da otroci izsiljujejo. Moje mnenje glede tega pa je takšno:

Izsiljevanje pomeni, da otrok načrtuje (!) zavestno, da bo nekaj dosegel s svojim vedenjem. Tega otroci ne znajo in ne zmorejo. Nimajo še dovolj razvitih možganov za kaj takšnega.
Je pa seveda res, da si otroci nekaj želijo in so za to pripravljeni biti zelo vztrajni in domiselni. Še vedno so namreč močno usmerjeni v zadovoljevanje lastnih želja in potreb. Vendar tega ne načrtujejo, v to jih vodi njihov nagon.

Ponavadi je za vedenjem, ki si ga starši razlagamo kot izsiljevanje skrita stiska ali pač običajna frustracija in odziv nanjo, ko otroku rečemo ne. Ampak to ni izsiljevanje, to je pač izražanje čustev tako kot jih zna izraziti 3 letnik (s tem, da se vrže ob tla, da joče, da prosi, itd.)

Se pa strinjam, da lahko ČUTIJO, da bodo z nekim svojim vedenjem nekaj dosegli. Ampak to se naučijo iz izkušnje. Ko smo enkrat ali večkrat popustili ob njegovem joku (ker nam je bilo hudo, ker joče, npr.), potem otrok čuti, da morda pa bo sedaj dosegel isto, samo dovolj dolgo mora jokati).

Torej problem ni v otrocih, da izsiljujejo, ampak v nas starših, ki ne zdržimo otrokove frustracije. In ni na nas, da popravljamo otroke, temveč da starši malce pogledamo, zakaj ne zmoremo zdržat otrokovega joka (ponavadi se za tem skriva neka naša rana).
Tako da tudi temu ne moremo reči izsiljevanje v tem pomenu, kar zares pomeni- zavestno doseči nekaj na nasilen način.

Velja razmisliti tudi o tem: Če smo mnenja, da nas otrok izsiljuje, bomo odreagirali popolnoma drugače kot pa če menimo, da je otrokova reakcija normalen odziv na postavljeno mejo ali da je otrok v stiski.
Nekateri starši imajo pogosto občutek, da jih otroci izsiljujejo, nekateri pa tega občutka nimajo (vsaj ne tako pogosto). Torej tudi to kaže na to, da je veliko odvisno od tega, kako vidimo situacije. Morda so naše vedenje v otroštvu velikokrat ožigosali za izsiljevanje in potem to nezavedno vidimo v svojih otrocih tudi sami?

In še odrasla perspektiva: Ko sem jaz včasih ob partnerju jokala, je vedno imel občutek, da ga s svojim jokom izsiljujem, meni pa ni bilo jasno, od kje je potegnil take zaključke, ker sem dejansko bila v stiski in sem potrebovala samo njegov objem, da se pomirim. Je preteklo kar nekaj let, da je zamenjal ta vzorec za drugega. Verjetno je v otroštvu večkrat slišal, da naj neha izsiljevati ali kaj podobnega.

Si želiš manj še bolj razumeti svojega otroka in se naučiti, kako mu sočutno držati prostor, ko doživlja svoja velika čustva?
Potem se pridruži SOČUTNI AKADEMIJI, v kateri boš lahko celo leto raziskoval-a, kako lahko izboljšaš svoj odnos z ljudmi, ki jih imaš najraje.  <3

Janja Urbančič

Sem vodja Sočutne akademije. Moje poslanstvo je pomagati čimveč ljudem priti v stik s samim seboj, svojimi občutki in svojimi globinami tako, da lahko postanejo še boljši starši, vzgojitelji, učitelji in nasploh ljudje.