Kako olajšati otroku stisko ob uvajanju v vrtec?

Kako olajšati otroku stisko ob uvajanju v vrtec?

Dragi starši,

Za mnoge izmed vas in vaših otrok prihaja čas, ko boste vstopili v novo obdobje – odhod v vrtec. Nekateri boste vstopili vanj prvič, spet drugi po dolgem času (počitnice, dopusti…)
Nekateri otroci (in starši) ob tem nimajo pretiranih težav, se hitro navadijo na novo okolje in nove ljudi, nekateri pa doživljajo manjše ali večje  stiske, ki se kažejo kot:
– pretirana občutljivost, cmeravost
– oklepanje
– neješčost
– zbujanje ponoči in nočne more
– povečani izbruhi ‘trme’, nagajanje in neupoštevanje
– regresiranje v razvoju (hoče ponovno dudo, ki jo je že opustil, lula v hlačke, sesanje prsta, ipd.)

Že samo to, da veste, da otrok ni problem, temveč da IMA problem, da doživlja stisko, vam lahko pomaga, da vašega otroka bolje razumete in mu stojite ob strani.


Pa začnimo na začetku.
1. Kako ga lahko pripravite doma, že pred prvim odhodom v vrtec?
Z njim se igrajte skrivalnice. Tako bo bolj razumel koncept tega, da greste in pridete nazaj. Najprej se mu skrijte tako, da vas bo zlahka našel, nato pa postopoma tako, da bo potreboval nekaj časa, da vas najde.
Če v vašem vrtcu ni prakse, da se že pred uradnim uvajanjem lahko prudružite igranju na zunanjem vrtčevskem igrišču, otroka sami peljite tja. Otroku bo vstop v vrtec lažji, če bo poznal vsaj zgradbo, če ne že vzgojiteljic.
Z njim se o odhodu pogovarjajte, tudi če je še zelo majhen in še ne govori. Povejte mu, kam bo odšel, kaj bo tam počel, kdo bo skrbel zanj, koga vse bo v vrtcu spoznal.
Povejte mu, kje boste tačas vi in kdaj ga boste prihajali iskat.
Tako se boste na ločitev od njega postopoma pripravili tudi sami.
Zaupajte vase, v svoje odločitve, zaupajte svojim otrokom, dovolite jim, da odidejo od vas, a hkrati bodite z njimi. Zaupajte strokovnim delavkam vrtca in se zavedajte, da so začetne težave nekaj čisto običajnega in da bodo kmalu minile.
O tem se pogovarjajte tudi s partnerjem ali prijateljico, morda tudi v kakšni varni FB skupini med mamicami, ki vas bodo znale potolažiti.
Sočutna akademija je spletni program, ki ponuja varen prostor, kjer brez zadržkov govorimo o svojih stiskah in smo ob tem sprejeti, razumljeni in varni. S pomočjo spletnih seminarjev z različnimi strokovnjaki govorimo ne samo o starševstvu, temveč tudi o partnerstvu in na splošno o osebni rasti. 

Ljudem, ki jim zaupate, zaupajte svoje občutke, strahove, dvome, dileme. S tem, ko boste o tem govorili z nekom, ki vas razume in sliši vašo stisko, se boste čustveno zregulirali tudi sami in vaš otrok bo čutil vašo pomirjenost, kar bo dobrodejno vplivalo nanj.
Če pa se nikakor ne zmorete umiriti, vas že sama misel na ločitev od otroka spravlja v solze, v vas prebuja tesnobo ali celo paniko, potem je to znak, da se je verjetno v vas aktivirala vaša otroška rana, ki je zelo verjetno povezana z vašim odhodom v vrtec (so vas prehitro uvedli, ste imeli v vrtcu slabe izkušnje z vzgojiteljicami ali prijatelji, ipd.) ali morda ločitvijo od staršev ob drugi priložnosti (odhod v bolnišnico, morda so vas pustili za dalj časa pri babici, ste se kot otrok kje izgubili, ipd.)
Če pogovor s prijateljico, partnerjem ali drugimi mamicami ne pomaga, je morda modro, da poiščete podporo strokovnjaka, da skupaj zacelita vašo rano, ki se je prebudila.
Če potrebujete pomoč, sem vam na voljo. Na svetovanje se lahko prijavite na janja@socuten.si.


2. Vzemite si dovolj časa za uvajanje
Nekateri otroci se zlahka uvedejo v vrtec in ob tem nimajo pretiranih težav. Uvedejo se v nekaj dneh ali enem tednu, z veseljem gredo k vzgojiteljici in se v vrtcu počutijo dobro. Prav tako ne kažejo znakov stiske potem, ko pridejo domov.
Takšni otroci ne potrebujejo veliko uvajanja in so verjetno bolj prilagodljivi že po naravi. Takšnih je precej malo (saj veste…gausova krivulja velja tudi tukaj: zelo malo je otrok, ki nimajo težav in ki imajo hude težave, vmes pa so vsi tisti, ki doživljajo blažje do srednje močne stiske). 

Ponavadi pa ne gre tako lahko in otroci potrebujejo nekaj več časa za to, da se ob vzgojiteljici počutijo varne, da spoznajo nov prostor, nove prijatelje…Potrebujejo več časa, da se navadijo na ločitev od nas. Vse to je popolnoma naravno, zato naj vas ne skrbi. Nekateri otroci spadajo med posebne občutljivčke (visoko občutljivi) in ti potrebujejo še malce več razumevanja in varnosti.

Postopno sočasno uvajanje:
Če le gre, otroka uvajajte postopoma in sočasno. To je pravica vsakega otroka in starša, tudi v času korone.
To ne pomeni, da otroka prvi dan pustite pol ure in greste, drugi dan eno uro in greste, itd.
To pomeni, da ste z otrokom v igralnici, sedite nekje v kotu in na ta način pomagate otroku, da se počasi, postopoma naveže na vzgojiteljico in vzpostavi z njo varen odnos.

3. Poslavljanje
Nekateri strokovnjaki svetujejo, da se od otroka poslovite hitro in odločno in ne zavlačujete.
Moje mnenje: ja in ne.
Če otrok ne doživlja večje stiske ali ob vašem odhodu malce zajoka, je to znak, da se bo verjetno hitro pomiril, ko bo prišel med svoje prijatelje. V tem primeru je dobro, da se od otroka poslovite brez zavlačevanja, prijazno, a odločno.
Težava nastane, če se od otroka poslavljate dolgo zato, da blažite svojo stisko. Otrok bo to namreč začutil in mu bo ob ločitvi od vas še težje.
Daljše poslavljanje torej pride v poštev takrat, ko ste vi ob njem dovolj mirni in ste daljše poslavljanje izbrali zato, da ločitev olajšate vašemu otroku, ki doživlja stisko.
Ko pridete v vrtec, si vzemite malce več časa v garderobi ali pred vrtcem, morda v avtu. Nikar se na dolgo ne poslavljajte medtem, ko vzgojiteljica čaka, da ga prevzame. To naredite prej.

Lahko naredita svoj ritual poslavljanja, ki ga izvedete vsako jutro (pet objemov, tri poljube, dve petki, pozdrav z noski  in hop v igralnico). 
Na roko mu narišite srček ali rožico in mu povejte, da naj jo stisne k sebi vsakič, ko mu bo težko.
Morda mu lahko ob vstopu v vrtec podarite posebno igračko, ki jo naj ima s sabo in ga spominja na vas.


Če vaš otrok v trenutkih ločitve doživlja hudo stisko, ki se kaže tako, da se vas oklepa in močno joče, vi pa ste ob tem dovolj mirni, vam svetujem, da si vzamete nekaj dni in mu skozi držanje prostora ob njegovem jokanju pomagate skozi proces spuščanja strahu in žalosti, kar mu bo omogočilo, da se bo na koncu lažje ločil od vas.
Z njim lahko morda sedite v avtu in medtem ko joče, ga držite v naročju in mu ob tem prigovarjajte:: Tukaj sem…kar daj ven….Vem, da te je strah…vem, da ti je težko….Vem, da si žalosten, ker ne grem s tabo…Tukaj sem zate, kar zjoči se.
Če slišite, da se ob kakšni vaši trditvi začne še bolj jokati, je to znak, da je to tista stvar, ki ga najbolj skrbi, boli, teži. Zato ta stavek ponovite večkrat, da bo lahko otrok izjokal še več teh občutkov, ki mu povzročajo tako veliko stisko.
Pri tem bodite pozorni na to, da ste vi res umirjeni, kajti le tako bo zmogel varno odložiti vsa čustva (ta metoda ni za vas, če ste v stiski tudi vi!).
Morda bo prvič potreboval pol ure, da bo ob vas izjokal svojo bolečino, nato pa postopoma vse manj.
To je odličen način, kako lahko otroku pomagate pri tem, da iz svojega telesa odloži stres.

4. Kako lahko otroku pomagate, ko pride iz vrtca?
Otroci, ki so zaradi ločitve od starša v stiski, bodo ob prihodu iz vrtca verjetno precej razdražljivi, ne bodo vas spustili iz oči, se vas bodo oklepali, bodo neješči, ponoči se bodo zbujali in/ali bodo imeli nočne more.
Če so takšne reakcije hude in je stiska otroka zelo velika, to verjetno pomeni, da uvajate prehitro. Če je le možno, se z vzgojiteljico dogovorite za upočasnitev.
Če žal nimate nobene možnosti za daljše uvajanje, potem je modro, da se v popoldanskem času čim bolj posvetite otroku in mu pomagate predelati to stisko.

Kako?
psihično se pripravite tako, da se jasno zavedate, da dnevi ali tedni, ki sledijo, ne bodo trajali večno, ampak je to prehodno obdobje, ki bo minilo
– če je le možno, preložite vse nenujne obveznosti na čas po uvajanju ali jih predajte nekomu drugemu (partnerju, mami, prijateljici…) zato, da boste lahko čim bolj kakovostno na voljo vašemu otroku
– če imate doma dojenčka, naj ga (seveda če je možno) v popoldanskem času v čim večji meri prevzame nekdo drug
– otroku nudite čim več objemanja, stiskanja, crkljanja, igranja; na tak način se povezuje z vami, kar mu omogoča večji občutek varnosti
– ob tem bodite čim bolj prisotni, kajti vaša polna prisotnost je tista, ki bo dala otroku občutek varnosti; če ste v mislih nekje drugje, bo otrok to začutil
ravsajte se; ravsanje povzroča izločanje adrenalina iz telesa in ima pozitivne učinke na vaš odnos z otrokom
– zvečer se pogovarjajta o preživetem dnevu; pri tem vam lahko pomaga svetlobna kocka Mirne sanje, ki sem jo ustvarila posebej za namen večernega rituala. Na njej je pet vprašanj, ki bodo vas in vašega otroka vodili skozi dan in mu tako omogočili, da odloži vse, kar ga teži.

– dovolite mu, da izraža jezo in se ob tem poskusite zavedati, da so pod jezo verjetno ranljivejša čustva (žalost, strah, občutek zapuščenosti, odrinjenosti, itd.); seveda to ne pomeni, da mu dovolite, da vas tepe (ali tepe sorojenca), razbija, grize, ščipa…Ob tem ga ustavite (trdno ga primete za roko, se postavite med oba otroka, ga primete za nogo, vzamete iz rok stvar, ki jo je želel vreči, itd.) in ga nato preusmerite tako, da ga vzpodbudite, da jezo izraža tako, da tolče po blazini, kriči vanjo, tolče po sedežni, cepeta, itd. Z otrokovo jezo ni nič narobe, pomembno je samo, da ga nauičimo jo izražati tako, da nikogar ne prizadene.

– omogočite mu, da se zjoče; nikar ga ne tišajte, kajti jok je otrokov naravni mehanizem za odlaganje stresa; ne govorite mu, da veliki fantje/punce ne jočejo, da nima razloga za jok, ker je v vrtcu lepo, itd. Nikar mu na silo ne razlagajte in prigovarjajte , da ima tam svoje prijatelje, nove igrače, prijazne vzgojiteljice, itd.
Zaradi tega se bo počutil neslišanega in nerazumljenega in njegova stiska se s tem zagotovo ne bo ublažila.
Namesto tega mu raje recite: Vem, da ti je težko v vrtcu. Razumem te, da ti trenutno tam ni lepo in da bi raje bil doma z menoj. Žal pa nimava druge izbire, ker moram v službo (ali karkoli že je vaša resnica). Skupaj bova šla čez to in obljubim ti, da ti bo kmalu lažje.

– otroku lahko zelo pomagate izraziti in odložiti njegova čustva ter potrebe s pomočjo plakata za učenje čustvene inteligence

(
https://socuten.si/izdelki/plakat-za-ucenje-custvene-inteligence-mucki/
https://socuten.si/izdelki/plakat-za-ucenje-custvene-inteligence-otroka/)

igrajta se vrtec z lutkami/avtomobilčki/pliškoti; otrok bo skozi igro predelal situacije, ki so mu bile naporne; ob tem menjajta vloge- enkrat naj bo otrok on, drugič vi…nato on vzgojiteljica/mama, spet drugič bodite vi v vlogi mame ali vzgojiteljice; takšna igra je primerna posebej za tiste otroke, ki o vrtcu ne želijo govoriti
berite ali mu pripovedujte pravljice, povezane z vrtcem 
– če imate kakšno vašo sliko iz časa, ko ste vi hodili v vrtec, mu jo pokažite;  povejte mu, kako ste vi doživljali odhod v vrtec, če se spominjate (pri tem bodite iskreni, tudi če vam je bilo težko, kajti vaša iskrenost mu bo pomagala do razumevanja, da v svoji stiski ni sam in da ga zares razumete)
– Če je vaš otrok visoko občutljiv, mu omogočite, da ima popoldan čim bolj umirjeno okolje, z malo dražljaji (zvoki, barvami, obveznostmi, itd.), ki bi hiperstimulirali njegov živčni sistem



Če je vam in vašemu otroku pomagalo še kaj drugega, česar nisem navedla, bom vesela delitve vaših izkušenj. 🙂

Prijetne jesenske dni vsem skupaj in čim lažje uvajanje v vrtec.

Naravna in Nežna Komunikacija Izločanja

Naravna in Nežna Komunikacija Izločanja

STE SE KDAJ PRAŠEVALI, KAJ SO LJUDJE UPORABLJALI PRED PLENICAMI?

Elimination Communication – jaz sem to poimenovala pri nas: Naravna in Nežna Komunikacija Izločanja.
Kaj je to EC – Elimination communication?
Je postopek odvajanja dojenčka od plenic, v prvih mesecih, letu njegovega življenja. Mama si vzame čas v katerem opazuje svojega otroka, s svojo intuicijo spremlja njegove signale, ki jih daje za odvajanje urina ali blata. Tako skuša prepoznati telesne potrebe, signale svojega dojenčka ali otroka in se odzvati na njih, tako da mu omogoči uriniranje izven plenice (EC kahlica, kahlica, školjka…).
Pri izvajanju postaneta vse bolj usklajena, odzivna in povezana.
Po rojstvu in do približno enega leta imajo otroci namreč izredno razvit čut za reguliranje svojega lastnega izločanja.

Moja osebna izkušnja in rezultat pri mojih dveh sinovih dajeta jasen odgovor, da je mogoče, da otroci živijo brez plenic Moja filozofija otrokovega delovanja na področju izločanja je drugačna od pristopov, ki so v današnjem svetu veljajo kot »običajni«. In sicer, dojemam izločanje kot osnovno potrebo, ki je enakovredna zadovoljevanju potrebe po hranjenju ali spanju, tudi od rojstva dalje. Celoten sklop omenjenih osnovnih potreb prepoznavam kot povezavo, ki mora biti nujno medsebojno usklajena.

Svetujem, da starši otroka na plenice čim manj navajate. Kajti na ta način boste slišali, ulovili in spodbudili njihovo naravno delovanje, ki z dolgotrajno uporabo plenic, popolnoma zamre.

Po rojstvu in nekje do okoli prvega leta imajo dojenčki in otroci izredno razvit čut za reguliranje svojega lastnega izločanja, če le znamo pristopiti in mu pri tem tudi pomagati. Ne potrebujemo veliko časa. Otrok naše namige in prijeme zelo hitro zazna in prepozna ter nežni komunikaciji podzavestno sledi.

Gre namreč za preskok v razmišljanju, ki se mora zgoditi, če želi mama opaziti in razumeti otrokovo celostno delovanje.

Zame je bil velik navdih, da sem pričela brezplenic otrok sam. Izziv pa njegovo zelo specifično, nenavadno vedenje. Sprva sem njegovi nebesedni komunikaciji le sledila. Obenem pa se v tistem trenutku niti nisem zavedala, kakšni bodo resnični končni rezultat najinega skupnega početja.

Ko sem začela skupaj z njim delovati, se je otrokova odzivnost tako intenzivirala, da si nisem mogla dovoliti, da bi spregledala, ne delovala in mu pri tem ne pomagala. Celoten sklop mojih ravnanj je na koncu posledično prispeval k temu, da sem plenice iz njunih življenj z lahkoto izpustila.

Dobrodošli v Šoli Nežne Komunikacije Izločanja v kateri se boste lahko  skozi poglobljen 4 – tedenski  PROGRAM brezpleničarstva naučile pristope in metode, predvsem pa poglobljenega stika s seboj in svojim otrokom.
Dobrodošli tudi v Diaper Free Coach Slovenija Programu, ki bo odprt zopet v januarju 2020.
Več informacij in prijava na www.brezplenic.si
Ana Božič,
avtorica priročnika za starše, Od rojstva brez plenic,
specialistka za odvajanje od plenic in
Energijsko Komunikacijo v Družini.

 

Krivica!!!

Krivica!!!

A se vašim otrok tudi kdaj zdi, da ste krivični do njih v odnosu do njihovih bratov/sester? Kako reagirate takrat?
Mene včasih še vedno odnese v : Joj, daj nehaj težit pa naredi xy…ali pa Ni res, da moraš ti več kot on, to se tebi samo zdi…
In podobni nesmisli, ki nikomur ne koristijo, otroka pa puščajo v občutku neslišanosti, nerazumljenosti in nesprejetosti.

Včeraj je moja 12 letnica jokala, da od njenega mlajšega brata zahtevava neprimerno manj kot od nje. Na vrhu jezika sem že imela pripravljen svoj monolog o njenem pretiravanju, ko me je prešinilo, da ima prav. Fak, ima prav!

Res od nje zahtevam več. Ker je punca. Ker punce počnejo več gospodinjskih opravil kot pa fantje, ane? Ker punce to bolje počnejo. Ker tako pač je. Ker fantje so malce bogi in ne znajo, ne zmorejo. So manj spretni pri zlaganju perila in ostalih rečeh.

Hm…ja, res je…svojega sina malo bolj šparam kot njo zaradi teh svojih prepričanj, ki sem jih pobrala, kje drugje kot doma. Brat je zunaj pomagal očetu, oče in on nista v hiši naredila skoraj nič. Še krožnika za sabo nista odnesla. Tako ju je pač navadila mama. Ok, razumem…sta delala pač zunaj…ampak….ampak….mi tega nimamo. Mi živimo sedaj v bloku.

Kot drugo….sin se večkrat kot ona upira, ko mu nekaj naročim, da naj naredi, prinese, itd. In ja, priznam, težje mi je bit vztrajna in zahtevat od njega kot pa reči njej, ki bo naredila z manj pritoževanja. In jaz to nezavedno izkoriščam. Ne, ker se mi ne da vztrajat, ampak ker čutim v sebi, da mi je težko. Verjetno mi je težko zaradi prvega razloga (fantje pač ne delajo hišnih opravil).
Kar je zanimivo, je to, da se sin verjetno bolj upira temu zato, ker čuti mojo neodločnost. In ve, da mora samo malce bolj pojamrati in reči, da on pa neeeee biiiii…ali pa ne bi zdaaaaaaj…In potem preložim na njo (ali pa postanem res zatežena in grobo zahtevam…in s tem rušim najin odnos).

Skratka…sploh se nisem zavedala, da to počnem. Zato sem ji zelo hvaležna, da je bila včeraj tako sitna in pravičniška in melodramatična, ko mi je to povedala. Vesela sem, da se zna postaviti zase in povedati, da se ji nekaj zdi krivično. 

Imeli sva super pogovor ne samo o krivici, ampak tudi o tem, da je dobro, da se znamo postaviti zase.
O tem, da je pomembno, da se znamo starši ustavit in se vprašat ali ima moj otrok tokrat prav in je čas, da razmislim o tem, da nekaj spremenim v najinem odnosu.
O tem, da sem kljub temu, da morda kdaj ravnam krivično, napredovala in od njenega brata vseeno zahtevam veliko več kot pa je moja mama od mojega brata…in da je njej pravzaprav manj težko kot meni.
O tem, da starejši otroci res zmorejo več, vendar da pa lahko mlajši delajo vse tisto, kar res zmorejo, kljub starostni razliki.
O tem, da je pomembno to, da smo pripravljeni slišati svoje otroke, kljub temu, da povedo na neprimeren način (in da je neprimeren način velikokrat odraz otrokove bolečine- bolj kot je način neprimeren, bolj otroka boli to, kar nam želi sporočiti).

Oh, kako lepo je, ko imaš s svoji otrokom odnos in komunikacijo, ki je ne premorejo niti nekateri odrasli ljudje. 

Janja Urbančič,
vodja Sočutne akademije

Sočutna akademija

Biti popolna ali resnična mama?

Biti popolna ali resnična mama?

Včasih sem mislila, da moram biti popolna mama. Temu je sledilo tudi prepričanje, da moram biti ves čas prijazna do otroka.
Tudi če sem vznemirjena, jezna, žalostna, prizadeta, razočarana…
Tako sem tlačila svoje iskrene in avtentične občutke v veri, da delam prav (namesto, da bi bila v resnici mirna, sem se samo tako prekleto trudila biti mirna).
Vendar mi je hčerka čedalje bolj kazala, da je moja mirnost zaigrana. Bila je čedalje bolj vznemirjena ob meni, dokler nisem ugotovila, da kljub temu, da se trudim ne pokazat resnično sebe, zelo dobro ČUTI, kaj se v resnici dogaja v meni.

Zato sem počasi, počasi začela spuščati strah pred tem, da ne bom dovolj dobra mama in sem počasi začela kazati pravo sebe (ok, če sem iskrena, tega se še vedno učim). Ko sem bila žalostna, sem to pokazala (brez potrebe po manipulaciji, češ, zaradi tebe sem žalostna), ko sem bila vznemirjena, sem to pokazala….največji oreh zame pa je bil pokazati svojo jezo, ki je bila pri nas doma strogo prepovedana.
Tega se še danes učim. Kako pokazati jezo tako, da nikogar ne ranim (niti sebe s potlačenjem te jeze, niti otroka). Kako prevzeti odgovornost zanjo brez da eksplodiram NA otroka?

Ko smo vznemirjeni, je najbolje, da otroku rečemo: Lej, zdajle sem ful vznemirjena, ne morem te objet…Ali pa besna sem, daj mi čas, da se pomirim. Ali pa: Moram it na sprehod, da si ohladim glavo, potem se bova pogovorila.
Tako si pridobimo čas, da se zares umirimo. Kako pa se zares umirimo?
Tako da se čustev ne bojimo. Jim dovolimo, da pridejo na plano, tečejo skozi nas, jih dejansko čutimo v svojem telesu. Ko si to dovolimo in ko zmoremo držati samemu sebi prostor v trenutkih, ko čutimo, nas hitro popeljejo v globino, k svojim vzrokom. In šele takrat je možna resnična razbremenitev.

Lahko pa tudi izrazimo, kaj se dogaja v nas v tistem trenutku, brez da se umaknemo (to je še bolj ‘napredna’ verzija :)): To, kar si rekel, me je zelo prizadelo. Čutim, da bi te zdajle najraje kaznovala, ampak vem, da mi bo potem žal, ker bom delovala iz jeze. Boli me, ker tako govoriš z mano. Čutim nemoč.

Tako si skozi resnična čustva dovolimo izraziti sebe, brez da bi kogarkoli obtoževali.

In kar je zelo pomembno- na ta način učimo tega tudi svoje otroke.

Se vam zdi nemogoče, da pridete do tega? Do takšne komunikacije?
Tudi meni se je zelo dolgo časa zdelo, da je tole znanstvena fantastika. Vendar se čedalje bolj učim tega, kako biti RESNIČEN. Avtentičen. Iskren sam s sabo in z drugimi. In kako to skomunicirati tako, da ne potlačim svojih občutkov in s tem (čustveno) ‘zapustim’ sebe ter hkrati, kako ne prizadeti drugega in s tem ‘zapustiti’ njega.

Janja Urbančič,
vodja Sočutne akademije

Sočutna akademija

Dr. Mate Gabor o otroški travmi, resničnih vzrokih za tesnobo in naši ‘nori’ kulturi

Dr. Mate Gabor o otroški travmi, resničnih vzrokih za tesnobo in naši ‘nori’ kulturi

GABOR MATE je priznan strokovnjak za zasvojenosti, otroške travme ter duševno- telesno zdravje.
Pogovarjala sva se o široki paleti tem, od tega da verjame, da večina duševnih težav izvira iz nerazrešenih travm v otroštvu, do tega, da trenutno zahodno kulturo označuje kot “noro”, saj se ne zmore soočati z osnovnimi človekovimi potrebami.
Podrobno je govoril o vzrokih stanj kot so tesnoba, panični napadi in fibromialgija ter o procesu ponovne povezave s svojim pristnim avtentičnim jazom. Omenila sva tudi njegove izkušnje z rastlinskimi zdravili kot je ajahuaska (ayahuasca).
Dr. Gabor Mate je napisal štiri knjižne uspešnice: V kraljestvu lačnih duhov -bližnja srečanja z zasvojenostjo, Zadržite otroke – zakaj morajo biti starši pomembnejši od vrstnikov, Ko telo pravi ne- cena skritega stresa in raztresenih misli, Nov pogled na vzroke motenj pozornosti in njihovo zdravljenje.

Gabor, hvala, da ste si vzeli čas za pogovor z nami (časopis Human Window). Med drugim ste znani kot strokovnjak za odvisnosti, otroške travme in duševno- telesno zdravje. Gre za različne teme, a vaše delo jih v mnogih pogledih povezuje. Nam lahko poveste nekaj o sebi, kdaj in kako vas je to področje začelo zanimati?
Rade volje. V nekem smislu se počutim kot nastopač, pišem različne knjige in predavam v številnih državah, govorim o zasvojenosti, razvoju otrok, stresu, zdravju, starševstvu…pomembna pa je le ena stvar. Če dobro ravnate z otroci, bodo otroci OK, če z njimi ne ravnate dobro, ne bodo OK. To je zelo preprosto sporočilo, ki bi vam ga lahko povedala vsaka prababica. Samo dejstvo, da je to sporočilo sploh nujno, je znamenje našega časa. Kot družinski zdravnik srečujem in spoznavam ljudi, dobim vpogled v njihova življenja, družine, različne generacije družin. Vem, kdo zboli, kdo umre in kdo ostane zdrav, poznam medgeneracijsko dinamiko. Zaradi tega sem tudi opazil, da to, kdo je zbolel in kdo ne, kdo je postal zasvojen in kdo ne, kdo je dobil duševno bolezen in kdo ne, nikakor ni bilo naključno. Razlogi so bili v življenju teh ljudi. Obenem sem sredi svojih tridesetih let, ko mi je stekla medicinska kariera ugotovil, da nisem preveč srečen, imel sem depresijo. Moji uspehi mi niso prinesli večje sreče. Imel sem probleme s svojo družino, zakonom, otroki. Vzrokom zanje sem moral priti do dna.
Prišel sem do ugotovitve, preko ukvarjanja s pacienti in svojo preteklostjo, da veliko reči, zaradi katerih ljudje trpijo ( telesne bolečine, duševne bolezni, zasvojenosti) zadevajo izkušnje iz otroštva. Tega ni bilo mogoče prezreti. Potem sem videl, da o tem obstaja obširna literatura; ljudje so že študirali o travmah in razvoju otroka ter povezavah med stresom in zdravjem. Poglobil sem se v literaturo in pričel razvijati svoje lastne ideje in razumevanje te problematike. Začelo se je torej z mojo lastno izkušnjo in poklicnimi opazovanji.

Veliko vašega dela zadeva travme iz otroštva. Kakšna je vaša definicija travme?
Vsak termin je vedno potrebno opredeliti. Ljudje recimo uporabljajo besedo “Bog”, pa ne vemo, kaj si pod tem predstavljajo: diktatorsko figuro očeta z belo brado ali poosebljenje čiste ljubezni.
Pomen besede “travma” izvira iz Grščine in pomeni “rano”. Travma je rana. Če sem vas ranil, vrezal v vaše telo, se bo to zdravilo z rastjo brazgotinastega tkiva. Če je rana dovolj velika, bo nastala velika brazgotina, ki bo brez živčnih končičev, nič ne boste čutili, brazgotinasto tkivo bo manj elastično od normalnega tkiva. Pri travmi gre za izgubo čutenja in za zmanjšano fleksibilnosti v odzivih na svet, na okolico. Takšen je odgovor na travmo. Travma je duševna rana, ki vas psihološko utrdi in vpliva na vašo sposobnost rasti in razvoja. Boli vas in sedaj pač delujete iz bolečine. Sproža strah in sedaj delujete iz strahu. Ne da bi se tega zavedali, vaše celo življenje uravnavata bolečina in strah, ki se jima na različne načine poizkušate izogniti. Travma ni nekaj, kar se vam je zgodilo, ampak nekaj, kar se zgodi v vaši notranjosti kot posledica tega, kar se vam je pripetilo. Travma je brazgotina, zaradi katere ste manj elastični, bolj togi, bolj neobčutljivi in bolj defenzivni.


Slišal sem vas reči, da živimo v močno travmatizirani družbi. Kako na široko je travma v naši družbi prisotna?

Stopnje vidnih travm kot so spolne zlorabe otrok, čustvena zanemarjenost, stres v družinah, ki travmatizira otroke, kažejo, da je travma na široko razprostranjena. V aktualni kulturi le malo ljudi odraste povsem brez travm, z naraščajočim stresom in osamljenostjo se to slabša. Ljudje trpijo v osamljenosti. Gre za izjemno stresno in travmatizirano družbo in tega ne gre ločevati od socialno ekonomskih faktorjev. Zaradi pojava neoliberalizma, izgube smiselnih in varnih zaposlitev, stiskanja pasu ter z izginjanjem varnih skupnosti so ljudje ne le bolj stresni in travmatizirani, ampak tudi manj prožni (prožnost zahteva povezavo s skupnostjo in njeno podporo).

Kako po vašem mnenju večina ljudi razume travmo in kako bi želeli, da se to spremeni?
Kot prvo, travme ljudje ne razumejo. O travmi razmišljajo kot enkratnem groznem dogodku, kot o cunamiju ali bombardiranju. Ne pomislijo, da gre za notranjo psihično rano, ki vse od nastanka omejuje njihovo sposobnost živeti polno življenje -to je travma. Povprečni študentje medicine med svojim študijem za besedico “travma” sploh ne slišijo, o travmi se ne predava. Morda slišijo za telesno travmo, za psihično pač ne – z izjemo ozkega področja post travmatskih motenj, o katerih se učijo nekateri psihiatri. Travme, ki prizadene povprečnega človeka, v medicinskem leksikonu sploh ni.
Tudi zakonski sistem ne ve ničesar o travmi, je ne pozna. Ko travmatizirani ljudje pridejo pred sodnike in odvetnike, ker so bili travmatizirani in so seveda na drogah, nasilni, povzročajo izpade, se jih preprosto kaznuje – sistem ne razume, da gre za ranjene ljudi. Če bi dobili pravo podporo, bi jih bilo mogoče rehabilitirati. Zakonski sistem tega ne razume, medicinski sistem tega ne razume, politiki tega ne razumejo. To je ogromen problem.

Sinoči ste v svojem predavanju povedali, kako je izguba stika s samim seboj v otroštvu odgovorna za številne probleme, ki jih imamo kot odrasli. Nam lahko malo pojasnite, kako se to zgodi?
Ko govorim o stiku s samim seboj govorim o nečem zelo preprostem: gre za sposobnost organizma da ve, kaj čuti in da je sposobno reagirati z emocijami, ustreznimi danemu trenutku. Brez te sposobnosti ne moremo preživeti. Če žival nima stika s seboj in ne ve, kaj čuti, ne more reagirati na nevarnost in umre. Isto se je skozi evolucijo dogajalo s človeškimi bitji. Ko govorim o povezavi s samim seboj govorim o tem, da dejansko vemo, kaj čutimo in doživljamo v danem trenutku in smo sposobni to ustrezno interpretirati. Brez te sposobnosti smo izgubljeni. Rojeni smo s to sposobnostjo – nikoli ne boste naleteli na dojenčka, ki ne bi bil povezan s svojimi instinktivnimi občutki. Mnogi odrasli te občutke imajo, a jih ignorirajo. Med ranim otroštvom in odraslostjo se zgodi nekaj, kar povezavo med nami in občutki pretrga. Kaj je to? To je naša potreba, da smo v okolju sprejeti. Če okolje naših instinktivnih občutij ne more podpreti, potem otrok v želji, da bi “pripadal” samodejno, nehoteno in podzavestno svoje emocije in njihovo povezavo s samim seboj zatre – da bi le ostal povezan z varnim okoljem, brez katerega ne more preživeti. Veliko otrok je v tem precepu: ali lahko čutim in izrazim, kar čutim ali moram to zatreti, da bi bil sprejemljiv in dojet kot dober in prijazen otrok? Še več: če starši sami niso v stiku s svojimi občutki, potem otrokovih občutkov ne tolerirajo, saj jih ogrožajo. Starši reagirajo na jeznega otroka in otrok se nauči, da ne sme izraziti kar čuti, saj ga morajo starši sprejemati. Če ne – kdo ga bo zaščitil in poskrbel zanj? Da bi za nas še naprej skrbeli, se samodejno odklopimo od svojega bistva. To je tragična izbira. Sploh pa ni izbira, saj se otrok ne zaveda, da je izbral, gre za avtomatični proces.
Kot odrasli se nenadoma zavemo, da ne vemo, kdo smo. Še zlasti ljudje v srednjih letih spoznajo, da so živeli življenje, ki sploh ni bilo njihovo. To so storili, ker so se odpeli od sebe, pretrgali zvezo s samimi seboj. 80% moških v Kanadi pravi, da je njihova služba stresna. Ekonomija potrebuje ljudi, ki imajo nesmiselne službe v neznosnih okoliščinah, pa se ljudje s tem kar sprijaznijo. Med potrebami ekonomije in načinom, kako vzgajamo otroke je stična točka. Bolj kot so otroci nepovezani s svojim bistvom, bolj ustrezajo ekonomiji, ki ignorira človekove občutke, brigata jo le proizvodnja in profit. Je krog, ki se nenehno vrti (hrček v vrtečem se bobnu, op.prev.).

Vaša nova knjiga bo nosila naslov ” Mit o normalnem: bolezen in zdravje v nori kulturi.” Pa kako nora je pravzaprav naša kultura?
Odvisno od tega, kako definirate norost oziroma “duševno zdravje”. Duševno zdravje je nekaj, kar je skladno s človekovo naravo in človekovimi potrebami po smislu, povezanosti, priznanju, pripadnosti in transcendenci. To so človekove potrebe. Ta družba je nora zato, ker po človekovih potrebah gazi, jih tepta. Če je nekdo v družbi normalen, se prej ali slej prilagodi standardu norosti, od tod naslov moje knjige.
S sinom zdaj piševa novo knjigo, ki bo nosila naslov “Še enkrat živjo – nov začetek za odrasle otroke in njihove starše”. Odnosi med starši in odraslimi otroci so pogosto tako skrhani, da ne vemo, kako se vesti do staršev in obratno. Knjiga govori o tem, kako premostiti medgeneracijsko vrzel in kako naj vsaka generacija prevzame sto odstotno odgovornost za svojo vlogo v družinski dinamiki.

Nekaj mojih bližnjih prijateljev, fantov v poznih dvajsetih in zgodnjih tridesetih letih, se spopada s tesnobo in paničnimi napadi. Ali te težave vedno izhajajo iz otroštva in kakšen praktičen nasvet bi dali nekomu, ki želi priti do korenin svojega problema?
Na splošno menim, da skoraj večina težav v duševnem zdravju izvira iz izkušenj v otroštvu, ki delujejo kot mehanizem za spoprijemanje s travmo. Vzemimo tesnobo. Če namerim v vas s puško, niste tesnobni, ampak vas je strah, kar je pravilno. Kdaj nas je strah – ko smo ogroženi. Zgodilo se nam je nekaj slabega ali pa je ogroženo nekaj, kar potrebujemo in nas je strah.
V zgodnjem otroštvu je tesnoba alarm, da je ogrožena otrokova povezava s starši (attachment alarm). Katera je otrokova največja potreba? Povezanost in stik s starši. Ko staršev ni v bližini, otrok čuti strah, ta vodi k pozitivnemu cilju: otroka je strah, zajoče, jok prikliče starše, ki tesnobo in strah sprostijo. Spomnite se kako mačja mati odreagira na jok svojih mladičev – odgovor je takojšen. Enako je pri ljudeh, ki so v stiku s svojim starševskim instinktom- reagirali bodo na otrokov klic na pomoč. Ta strah je koristen, gre za mehanizem za spoprijemanje s travmo.
Kaj pa se zgodi z osebo, katere starše so zdravniki podučili, da na otroke ne smejo reagirati, jih ne smejo dvigniti, ko ti jočejo? Pri njej je naravni strah, ki povzroča jok, ki naj prikliče starše in sprosti tesnobo globoko zakopan, ponotranjen. Kar se je pričelo kot mehanizem za spoprijemanje s travmo, ponavljajoča se situacija, se posploši, generalizira. V določenih situacijah sta strah in tesnoba na mestu. Če pa gre za tesnobo brez neposredne grožnje, ne gre za reakcijo na zunanji dražljaj, ampak za ponotranjeno tesnobo, ki jo je oseba razvila kot otrok.
V družbi, ki ljudi vedno bolj izolira, kjer človeški stik zamenjuje hladen in brezoseben svet interneta in kjer imajo mladi ljudje manj dostopa do pametnih zaposlitev in pripadnosti skupnosti kot njihovi starši, gre za splošno grožnjo. Ko ta udari po ljudeh, ki so bili kot otroci prevečkrat izpostavljeni tesnobi in se ta s pomočjo staršev ni sprostila, dobite res anksiozno situacijo.
Glede vaših prijateljev z anksioznimi motnjami: svetoval bi jim, da se poglobijo v svoje otroštvo in uvidijo, da je tesnoba v resnici obupan klic na pomoč njihovega otroškega dela. Naj poiščejo strokovno pomoč in ne posegajo po pijači ali pomirjevalih, s katerimi na tesnobo le pozabijo. Naj spoznajo, da je tesnoba normalen odgovor na nekaj, kar se jim je v resnici zgodilo in da jo je mogoče pregnati, če ugotovimo njene izvore.

Kaj bi svetovali nekomu, ki se ravno “prebuja” in se začenja ukvarjati s svojimi problemi in njihovimi koreninami?
Svetoval bi, naj nadaljuje. To je nikoli končano potovanje. Jaz sem si že napisal svoj epitaf in gre takole :”veliko več dela je bilo, kot sem predvidel”. Veliko dela je, dela ki je nujno in lepo, saj vas postavi v vaše življenje na realen način. Obogati vaše odnose. Bolj kot se poznate, bolj svobodni ste. Zato je Jezus dejal “spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila”. Kot vsi duhovni mojstri je bil tudi Jezus velik psiholog. V Evangeliju po Tomažu je dejal, da vas vse, kar daste iz sebe, osvobaja in vse, česar ne daste iz sebe, ubija. Kar nosimo v sebi je lahko neprijetno, strašljivo, zaradi marsičesa se obsojamo; če pa se uspemo ozreti vase s pristno radovednostjo in sočutjem, bo to strašno osvobajajoče. Skratka, če ste s “prebujanjem” začeli, nadaljujte, poti je veliko. Pa tudi, spoštujte svoje telo, dobro jejte in pojdite se gibat v naravo. Ukvarjajte se z jogo, borilnimi veščinami ali čem drugim. Uskladite svojo duševnost in telo in dodobra spoznajte oboje.

Zadnja leta ste delali tudi z rastlino ajahuaska (ayahuasca). Bi lahko kaj povedali o zdravilnih rastlinah in vlogi, ki jo po vašem lahko igrajo?
Ajahuaska je rastlina, ki raste v porečju Amazonke v Peruju Kolumbiji, Braziliji in Ekvadorju. Tamkajšnji šamani jo uporabljajo že najmanj stoletja, če ne tisočletja kot zdravilno snov v svojih obredjih. V resnici je kombinacija dveh rastlin, ki ju šamani pomešajo in prevrejo. Ta snov ima sposobnost odpreti možganske predele, v katerih so spravljeni čustveni spomini iz otroštva, pa tudi uvidi odraslih (dokazano s posnetki možganov). V ustreznih okoliščinah lahko torej s pomočjo te rastline sprostite svoje otroške spomine z uvidom odraslega človeka. Ob tem lahko doživite vizije. Jaz jih nisem, pa bi si to želel. Rad bi govoril s kakšnim jaguarjem, ampak doslej se to ni zgodilo. Mnogim ljudem pa se je in vse je imelo določen pomen – ne magičen, ampak povezan z njihovo notranjo dinamiko. Jaguar ali anakonda postane simbol nečesa znotraj nas in povezave tega z naravo. Prihajamo iz narave, smo del narave in ob Amazoniji so ljudje z naravo zelo povezani. Skozi vizije, čustvena stanja v otroštvu, veselje in vzhičenost ali pa strah, grozo in bolečino spoznamo svojo pravo naravo, z njo se spoprijateljimo – vse pa pospremimo z uvidom odraslega. To je seveda romantična podoba dogajanja, včasih nas le boli želodec in bruhamo. Za nekatere ljudi so te seanse zelo težke, ker sprožajo strahove in grozo.
V pravem kontekstu ter z ustrezno podporo in vodenjem gre lahko za zelo pomenljive izkušnje. Neredko ljudje rečejo, da so jim omenjene ceremonije dale več kot 10 let psihoterapije. To večkrat slišim. A te reči niso za vsakogar – ali te pozovejo ali pa ne. Nihče se k temu ne sme siliti, nekateri ljudje se jih ne bi smeli lotiti, medtem ko je za druge to globoko občuteno potovanje.

Poznam nekaj žensk, ki so bile nedavno diagnosticirane z endometriozo in fibromalgijo – bi rekli, da tudi takšna stanja koreninijo v otroštvu?
Le v kakšnih 100 odstotkih. Gre za psihološke procese, iz znanosti in intuicije pa vemo, da duševnosti in telesa ni mogoče ločiti. Osebe z endometriozo in fibromialgijo vedno trpijo zaradi hudega stresa. Ti stresi so povezani s potlačenjem samega sebe, kar se je začelo v otroštvu kot mehanizem za soočanje s travmo. Poznam ljudi ki so pozdravili endometriozo ali fibromalgijo in celo hujša stanja skozi proces temeljitega dela na sebi ob ustrezni pomoči. Ljudem, ki trpijo zaradi omenjenih dveh bolezni polagam na srce, da preberejo mojo knjigo “Ko telo pravi ne”, v kateri pišem, da so tako imenovane bolezni v resnici stanja, ko telo pravi “ne” stresom v svojem življenju. Pozval bi jih, da pregledajo svoje odnose, posebno s svojimi partnerji, da pogledajo, koliko stresa prevzemajo od partnerja, koliko se trudijo ustreči ljudem, kako prijazni so do ljudi ne glede na to kako čutijo, v kolikšni meri si natovorijo probleme drugih in ob tem zanemarjajo svoje, kako dobro se poznajo. Kdaj zaradi bojazni ne rečejo “ne”, pa bi to radi rekli. Če se bodo ukvarjali s temi vprašanji bo telo reagiralo pozitivno.

Če bi lahko šli v preteklost, kakšen nasvet bi si dali kot 18 letnemu fantu?
Da bi se osredotočil navznoter. Pri osemnajstih sem hotel preurejati svet. S tem ni bilo nič narobe, a to je bil tudi pobeg od neskončne žalosti, ki sem jo nosil v sebi, pa se nanjo nisem oziral. Sokrat je povedal, da življenje, ki ga ne preučimo, ni vredno ničesar, kar je res. Rekel bi si, spoznaj se, postani radoveden. Radovednost pomeni, da nečesa ne veš, si pa odprt, da izveš ne glede na rezultat. To zahteva pogum, saj se ljudje bojijo tega, kaj bodo našli. Donald Trump in Hillary Clinton sta oba rekla, da ne želita psihoterapije, ker ne želita izvedeti o sebi reči, ki se jih bojita. Sebi pri 18 letih bi dejal, sprosti se, svet je prijazen, podprl te bo, le ti se moraš spoznati in se podpreti. Posveti vsaj toliko pozornosti svoji notranjosti kot zunanjemu svetu – ne le svojim sebični potrebam, ampak pravim potrebam. Ne zanemarjaj enega na račun drugega.

Kje naj zainteresirani izvemo več o vašem delu in kupimo vaše knjige?
Moje knjige je mogoče dobiti v knjigarnah, tudi na Amazonu. Zdaj jih tiskajo v Britaniji in se menda dobro prodajajo. Veliko lahko izveste na spletni strani drgabormate.com, precej posnetkov mojih predavanj je tudi na youtubu. Mene in moje delo z lahkoto najdete. Toliko sem že napisal, da bi me lahko še dolgo brali, četudi bi se mi v tem trenutku kaj pripetilo. Ravno sedaj bom imel “on-line” tečaj z naslovom “Sočutno poizvedovanje”, šlo bo za globoko brskanje po sebi, namenjeno terapevtom, v nekaj mesecih pa bo na voljo tudi laična verzija.

Prevod: Sonja Cujović
Originalni članek lahko najdete na https://humanwindow.com/dr-gabor-mate-interview-childhood-trauma-anxiety-culture/?fbclid=IwAR2P43ljmowhkUtU9lxwZrc8YLKCzFMeRTTcQSjhfPyTVdCIDFUYOND2nSE

Vama je zmanjkalo teme za pogovor?

Vama je zmanjkalo teme za pogovor?

Bolj kot neko osebo poznamo, hitreje nam zmanjka tem za pogovor. Tišina ni rešitev -brez intelektualne
spodbude odnos hitro stagnira.Če iščete primerne iztočnice za pogovor,
preizkusite eno od 15 tem, o katerih se pogovarjajo srečni pari.

1. Pogovarjajo se o živahnih, intenzivnih spominih
Si lahko prikličete spomin na kakšen dogodek, tako intenziven, da se zdi, da se je pripetil ravno včeraj?
Lahko je kaj smešnega, ko so vas na primer zalotili, da se afnate na kolesu ali pa kaj
romantičnega, recimo neplaniran skok na zajtrk v posteljo. Obujanje spominov na vaše največje
traparije, na doživljajske “uspešnice” nas bo spomnilo, zakaj je naš odnos tako poseben.

2. Obujajo spomine na otroštvo
Udobno se namestite na zofo in se skupaj s foto albumom privijte k partnerju. Povejte mu zgodbo za
fotografijo, ki je pritegnila vašo pozornost – in ga ne pozabite pozvati, da stori to tudi sam.

3. Smejijo se svojim privatnim šalam
Povejte partnerju za majhne neumne reči, ki vas spravljajo v smeh: o tem, da vas lahko že s svojim
pogledom spravi v smeh, o ljubkem imenu hišnega ljubljenčka, zaradi katerega se prijatelji križajo, o
njegovem tonu glasu ali telesni lastnosti, ki vam takoj sproži poredne misli.

4. Pogovarjajo se o svojih čustvih in občutkih
Nepošteno je kuhati zamero zaradi nečesa, o čemer se nočete pogovarjati. Bodite neposredni in odkriti,
če se počutite zmedeno, odrinjeno ali prizadeto. Pogovor o vaših čustvih bo pomagal odkriti korenine
vašega problema. Če vidite, da imate težavo govoriti o svojih čustvih, z zanimanjem opazujte, kaj se dogaja takrat v vsa. Česa se bojite?

5. Rešujejo svoje probleme
Če ste vi super junak, je vaš partner vaš zvesti pomočnik. Ne obotavljajte se zaprositi za pomoč, če vam
zaškriplje v službi. Lahko se domisli imenitne rešitve, ki vam nikoli ne bi prišla na pamet.

6. Pogovarjajo se o svojih junakih in vzornikih
Morilska vampirka Buffy zame ni bila le izmišljen lik, ampak osebna junakinja, ki mi je s svojo zgodbo
pomagala prebroditi mnoge težavne trenutke v času odraščanja. Če želite o partnerju izvedeti kaj res
zanimivega, ga pobarajte po njegovih vzornikih in pop junakih.

7. Pogovarjajo se o neprijetnih situacijah
Spodrsnilo vam je v luži in ste pogrnili na zadnjo plat- pozabite. Zinili ste neumestno pripombo in zardeli
od zadrege – nasmejte se. Te drobne reči niso vredne vaše pozornosti. O njih raje povejte partnerju in
tako zadrego spremenite v komedijo.

8. Razpravljajo o težkih odločitvah
O velikih odločitvah kot je izbira kraja za medene tedne, o tem, kolikšno naj bo varčevanje za pokoj in
izbira šole za vaše otroke se je potrebno pogovoriti na dolgo in široko. S takšnimi pogovori ne odlašajte,
zavlačevanje bo prineslo stres v vaše življenje, saj bo manj časa za odločitev.

9. Razpravljajo o svetovnih dogodkih
Zdrave debate o svetovnih dogodkih bodo ohranile ostrino vašega uma. Trma je v človeški naravi.
Najbrž svojega mnenja ne boste spremenili, a boste bolje razumeli, zakaj vaš partner misli drugače, kar
vaju bo zbližalo.

10. Pogovarjajo se o drobnih stvareh
Za začetek pogovora ne potrebujete nobene posebne teme gromozanskih razsežnosti. Vse kar
potrebujete je nekaj zanimivega, na kar partnerja opozorite in ga v zvezi s tem kaj vprašate. Peljite
partnerja v nakupovalno središče in poglejte, koliko zanimivih reči lahko opazite – zabavno bo!

11. Priznajo si svoje bitke
Niste prepričljivi, če svojemu partnerju na vprašanje “Kaj ti je?” odgovorite z “Nič mi ni!”. Ni posebne
moči v tem, da svoje bitke bijete sami. Bodite skromni in prosite za pomoč, morda le za
objem. Stisk roke in pozorno uho naredita prav vsako situacijo bolj znosno.
Zame je tale točka posebej težka, saj sem odrasla s tem, da svojo bolečino zadržujem zase in trpim v samoti.

12. Zaupajo si svoje ambicije
Svojo srečo v popolnosti vezati na drugo osebo je nezdravo. Partnerju povejte za svoje ambicije, ki ne
vključujejo vajinega odnosa. Pri uresničevanju svojih osebnih interesov se bosta lahko medsebojno
spodbujala.

13. Dajejo si iskrene povratne informacije
Razlika med uspešnim in neuspešnim odnosom je pogosto v komuniciranju. Iskrena in direktna napotila
partnerju o tem, kaj nas pri spolnem odnosu vzburja in kaj ne, lahko bistveno pripomorejo h kvaliteti
vašega spolnega življenja. Prav tako je pomembno, da partnerju povemo, kaj nam je in kaj nam ni všeč na splošno v najinem odnosu.

14. Priznajo si svoje napake
V redu je, če storimo napako, ni pa v redu, če se pretvarjamo, da je nismo storili. Če naredite kaj
neobzirnega ali za partnerja bolečega, napako priznajte. Ne presojajte, le pojasnite. Pomudite se pri
značajskih pomanjkljivostih, ki vodijo do nezaželenega vedenja in tako dodatno okrepite vaš odnos.

15. Pogovarjajo se o skupni prihodnosti
Srečni pari načrtujejo vnaprej in se s tem izognejo neprijetnim presenečenjem. Jasno morate na primer
povedati, da si želite družino, sicer se lahko znajdete s partnerjem, ki o otrocih sploh ne razmišlja.
Seveda kompatibilnost ni nekaj danega za vekomaj, zato je potrebno partnerja od časa do časa vprašati,
kako si predstavlja prihodnost, da boste vedeli, če je v njej prostor tudi za vas.

Srečni pari komunicirajo – to je pomembno. Kaj bi vi dodali k zgornji listi?

Prevedla: Sonja Čujović

Originalni članek si lahko preberete tukaj: https://www.lifehack.org/articles/communication/15-things-happy-couples-talk-about-that-draw-them-closer-together.html

Moj prispevek na področju komunikacije med pari sta izdelka partnerska igra Stran z rutino in partnerska igra Midva skupaj v vsem.
Več o igrah si lahko preberete tukaj: https://socuten.si/trgovina/