Krivica!!!

Krivica!!!

A se vašim otrok tudi kdaj zdi, da ste krivični do njih v odnosu do njihovih bratov/sester? Kako reagirate takrat?
Mene včasih še vedno odnese v : Joj, daj nehaj težit pa naredi xy…ali pa Ni res, da moraš ti več kot on, to se tebi samo zdi…
In podobni nesmisli, ki nikomur ne koristijo, otroka pa puščajo v občutku neslišanosti, nerazumljenosti in nesprejetosti.

Včeraj je moja 12 letnica jokala, da od njenega mlajšega brata zahtevava neprimerno manj kot od nje. Na vrhu jezika sem že imela pripravljen svoj monolog o njenem pretiravanju, ko me je prešinilo, da ima prav. Fak, ima prav!

Res od nje zahtevam več. Ker je punca. Ker punce počnejo več gospodinjskih opravil kot pa fantje, ane? Ker punce to bolje počnejo. Ker tako pač je. Ker fantje so malce bogi in ne znajo, ne zmorejo. So manj spretni pri zlaganju perila in ostalih rečeh.

Hm…ja, res je…svojega sina malo bolj šparam kot njo zaradi teh svojih prepričanj, ki sem jih pobrala, kje drugje kot doma. Brat je zunaj pomagal očetu, oče in on nista v hiši naredila skoraj nič. Še krožnika za sabo nista odnesla. Tako ju je pač navadila mama. Ok, razumem…sta delala pač zunaj…ampak….ampak….mi tega nimamo. Mi živimo sedaj v bloku.

Kot drugo….sin se večkrat kot ona upira, ko mu nekaj naročim, da naj naredi, prinese, itd. In ja, priznam, težje mi je bit vztrajna in zahtevat od njega kot pa reči njej, ki bo naredila z manj pritoževanja. In jaz to nezavedno izkoriščam. Ne, ker se mi ne da vztrajat, ampak ker čutim v sebi, da mi je težko. Verjetno mi je težko zaradi prvega razloga (fantje pač ne delajo hišnih opravil).
Kar je zanimivo, je to, da se sin verjetno bolj upira temu zato, ker čuti mojo neodločnost. In ve, da mora samo malce bolj pojamrati in reči, da on pa neeeee biiiii…ali pa ne bi zdaaaaaaj…In potem preložim na njo (ali pa postanem res zatežena in grobo zahtevam…in s tem rušim najin odnos).

Skratka…sploh se nisem zavedala, da to počnem. Zato sem ji zelo hvaležna, da je bila včeraj tako sitna in pravičniška in melodramatična, ko mi je to povedala. Vesela sem, da se zna postaviti zase in povedati, da se ji nekaj zdi krivično. 

Imeli sva super pogovor ne samo o krivici, ampak tudi o tem, da je dobro, da se znamo postaviti zase.
O tem, da je pomembno, da se znamo starši ustavit in se vprašat ali ima moj otrok tokrat prav in je čas, da razmislim o tem, da nekaj spremenim v najinem odnosu.
O tem, da sem kljub temu, da morda kdaj ravnam krivično, napredovala in od njenega brata vseeno zahtevam veliko več kot pa je moja mama od mojega brata…in da je njej pravzaprav manj težko kot meni.
O tem, da starejši otroci res zmorejo več, vendar da pa lahko mlajši delajo vse tisto, kar res zmorejo, kljub starostni razliki.
O tem, da je pomembno to, da smo pripravljeni slišati svoje otroke, kljub temu, da povedo na neprimeren način (in da je neprimeren način velikokrat odraz otrokove bolečine- bolj kot je način neprimeren, bolj otroka boli to, kar nam želi sporočiti).

Oh, kako lepo je, ko imaš s svoji otrokom odnos in komunikacijo, ki je ne premorejo niti nekateri odrasli ljudje. 

Janja Urbančič,
vodja Sočutne akademije

Sočutna akademija

Biti popolna ali resnična mama?

Biti popolna ali resnična mama?

Včasih sem mislila, da moram biti popolna mama. Temu je sledilo tudi prepričanje, da moram biti ves čas prijazna do otroka.
Tudi če sem vznemirjena, jezna, žalostna, prizadeta, razočarana…
Tako sem tlačila svoje iskrene in avtentične občutke v veri, da delam prav (namesto, da bi bila v resnici mirna, sem se samo tako prekleto trudila biti mirna).
Vendar mi je hčerka čedalje bolj kazala, da je moja mirnost zaigrana. Bila je čedalje bolj vznemirjena ob meni, dokler nisem ugotovila, da kljub temu, da se trudim ne pokazat resnično sebe, zelo dobro ČUTI, kaj se v resnici dogaja v meni.

Zato sem počasi, počasi začela spuščati strah pred tem, da ne bom dovolj dobra mama in sem počasi začela kazati pravo sebe (ok, če sem iskrena, tega se še vedno učim). Ko sem bila žalostna, sem to pokazala (brez potrebe po manipulaciji, češ, zaradi tebe sem žalostna), ko sem bila vznemirjena, sem to pokazala….največji oreh zame pa je bil pokazati svojo jezo, ki je bila pri nas doma strogo prepovedana.
Tega se še danes učim. Kako pokazati jezo tako, da nikogar ne ranim (niti sebe s potlačenjem te jeze, niti otroka). Kako prevzeti odgovornost zanjo brez da eksplodiram NA otroka?

Ko smo vznemirjeni, je najbolje, da otroku rečemo: Lej, zdajle sem ful vznemirjena, ne morem te objet…Ali pa besna sem, daj mi čas, da se pomirim. Ali pa: Moram it na sprehod, da si ohladim glavo, potem se bova pogovorila.
Tako si pridobimo čas, da se zares umirimo. Kako pa se zares umirimo?
Tako da se čustev ne bojimo. Jim dovolimo, da pridejo na plano, tečejo skozi nas, jih dejansko čutimo v svojem telesu. Ko si to dovolimo in ko zmoremo držati samemu sebi prostor v trenutkih, ko čutimo, nas hitro popeljejo v globino, k svojim vzrokom. In šele takrat je možna resnična razbremenitev.

Lahko pa tudi izrazimo, kaj se dogaja v nas v tistem trenutku, brez da se umaknemo (to je še bolj ‘napredna’ verzija :)): To, kar si rekel, me je zelo prizadelo. Čutim, da bi te zdajle najraje kaznovala, ampak vem, da mi bo potem žal, ker bom delovala iz jeze. Boli me, ker tako govoriš z mano. Čutim nemoč.

Tako si skozi resnična čustva dovolimo izraziti sebe, brez da bi kogarkoli obtoževali.

In kar je zelo pomembno- na ta način učimo tega tudi svoje otroke.

Se vam zdi nemogoče, da pridete do tega? Do takšne komunikacije?
Tudi meni se je zelo dolgo časa zdelo, da je tole znanstvena fantastika. Vendar se čedalje bolj učim tega, kako biti RESNIČEN. Avtentičen. Iskren sam s sabo in z drugimi. In kako to skomunicirati tako, da ne potlačim svojih občutkov in s tem (čustveno) ‘zapustim’ sebe ter hkrati, kako ne prizadeti drugega in s tem ‘zapustiti’ njega.

Janja Urbančič,
vodja Sočutne akademije

Sočutna akademija

Dr. Mate Gabor o otroški travmi, resničnih vzrokih za tesnobo in naši ‘nori’ kulturi

Dr. Mate Gabor o otroški travmi, resničnih vzrokih za tesnobo in naši ‘nori’ kulturi

GABOR MATE je priznan strokovnjak za zasvojenosti, otroške travme ter duševno- telesno zdravje.
Pogovarjala sva se o široki paleti tem, od tega da verjame, da večina duševnih težav izvira iz nerazrešenih travm v otroštvu, do tega, da trenutno zahodno kulturo označuje kot “noro”, saj se ne zmore soočati z osnovnimi človekovimi potrebami.
Podrobno je govoril o vzrokih stanj kot so tesnoba, panični napadi in fibromialgija ter o procesu ponovne povezave s svojim pristnim avtentičnim jazom. Omenila sva tudi njegove izkušnje z rastlinskimi zdravili kot je ajahuaska (ayahuasca).
Dr. Gabor Mate je napisal štiri knjižne uspešnice: V kraljestvu lačnih duhov -bližnja srečanja z zasvojenostjo, Zadržite otroke – zakaj morajo biti starši pomembnejši od vrstnikov, Ko telo pravi ne- cena skritega stresa in raztresenih misli, Nov pogled na vzroke motenj pozornosti in njihovo zdravljenje.

Gabor, hvala, da ste si vzeli čas za pogovor z nami (časopis Human Window). Med drugim ste znani kot strokovnjak za odvisnosti, otroške travme in duševno- telesno zdravje. Gre za različne teme, a vaše delo jih v mnogih pogledih povezuje. Nam lahko poveste nekaj o sebi, kdaj in kako vas je to področje začelo zanimati?
Rade volje. V nekem smislu se počutim kot nastopač, pišem različne knjige in predavam v številnih državah, govorim o zasvojenosti, razvoju otrok, stresu, zdravju, starševstvu…pomembna pa je le ena stvar. Če dobro ravnate z otroci, bodo otroci OK, če z njimi ne ravnate dobro, ne bodo OK. To je zelo preprosto sporočilo, ki bi vam ga lahko povedala vsaka prababica. Samo dejstvo, da je to sporočilo sploh nujno, je znamenje našega časa. Kot družinski zdravnik srečujem in spoznavam ljudi, dobim vpogled v njihova življenja, družine, različne generacije družin. Vem, kdo zboli, kdo umre in kdo ostane zdrav, poznam medgeneracijsko dinamiko. Zaradi tega sem tudi opazil, da to, kdo je zbolel in kdo ne, kdo je postal zasvojen in kdo ne, kdo je dobil duševno bolezen in kdo ne, nikakor ni bilo naključno. Razlogi so bili v življenju teh ljudi. Obenem sem sredi svojih tridesetih let, ko mi je stekla medicinska kariera ugotovil, da nisem preveč srečen, imel sem depresijo. Moji uspehi mi niso prinesli večje sreče. Imel sem probleme s svojo družino, zakonom, otroki. Vzrokom zanje sem moral priti do dna.
Prišel sem do ugotovitve, preko ukvarjanja s pacienti in svojo preteklostjo, da veliko reči, zaradi katerih ljudje trpijo ( telesne bolečine, duševne bolezni, zasvojenosti) zadevajo izkušnje iz otroštva. Tega ni bilo mogoče prezreti. Potem sem videl, da o tem obstaja obširna literatura; ljudje so že študirali o travmah in razvoju otroka ter povezavah med stresom in zdravjem. Poglobil sem se v literaturo in pričel razvijati svoje lastne ideje in razumevanje te problematike. Začelo se je torej z mojo lastno izkušnjo in poklicnimi opazovanji.

Veliko vašega dela zadeva travme iz otroštva. Kakšna je vaša definicija travme?
Vsak termin je vedno potrebno opredeliti. Ljudje recimo uporabljajo besedo “Bog”, pa ne vemo, kaj si pod tem predstavljajo: diktatorsko figuro očeta z belo brado ali poosebljenje čiste ljubezni.
Pomen besede “travma” izvira iz Grščine in pomeni “rano”. Travma je rana. Če sem vas ranil, vrezal v vaše telo, se bo to zdravilo z rastjo brazgotinastega tkiva. Če je rana dovolj velika, bo nastala velika brazgotina, ki bo brez živčnih končičev, nič ne boste čutili, brazgotinasto tkivo bo manj elastično od normalnega tkiva. Pri travmi gre za izgubo čutenja in za zmanjšano fleksibilnosti v odzivih na svet, na okolico. Takšen je odgovor na travmo. Travma je duševna rana, ki vas psihološko utrdi in vpliva na vašo sposobnost rasti in razvoja. Boli vas in sedaj pač delujete iz bolečine. Sproža strah in sedaj delujete iz strahu. Ne da bi se tega zavedali, vaše celo življenje uravnavata bolečina in strah, ki se jima na različne načine poizkušate izogniti. Travma ni nekaj, kar se vam je zgodilo, ampak nekaj, kar se zgodi v vaši notranjosti kot posledica tega, kar se vam je pripetilo. Travma je brazgotina, zaradi katere ste manj elastični, bolj togi, bolj neobčutljivi in bolj defenzivni.


Slišal sem vas reči, da živimo v močno travmatizirani družbi. Kako na široko je travma v naši družbi prisotna?

Stopnje vidnih travm kot so spolne zlorabe otrok, čustvena zanemarjenost, stres v družinah, ki travmatizira otroke, kažejo, da je travma na široko razprostranjena. V aktualni kulturi le malo ljudi odraste povsem brez travm, z naraščajočim stresom in osamljenostjo se to slabša. Ljudje trpijo v osamljenosti. Gre za izjemno stresno in travmatizirano družbo in tega ne gre ločevati od socialno ekonomskih faktorjev. Zaradi pojava neoliberalizma, izgube smiselnih in varnih zaposlitev, stiskanja pasu ter z izginjanjem varnih skupnosti so ljudje ne le bolj stresni in travmatizirani, ampak tudi manj prožni (prožnost zahteva povezavo s skupnostjo in njeno podporo).

Kako po vašem mnenju večina ljudi razume travmo in kako bi želeli, da se to spremeni?
Kot prvo, travme ljudje ne razumejo. O travmi razmišljajo kot enkratnem groznem dogodku, kot o cunamiju ali bombardiranju. Ne pomislijo, da gre za notranjo psihično rano, ki vse od nastanka omejuje njihovo sposobnost živeti polno življenje -to je travma. Povprečni študentje medicine med svojim študijem za besedico “travma” sploh ne slišijo, o travmi se ne predava. Morda slišijo za telesno travmo, za psihično pač ne – z izjemo ozkega področja post travmatskih motenj, o katerih se učijo nekateri psihiatri. Travme, ki prizadene povprečnega človeka, v medicinskem leksikonu sploh ni.
Tudi zakonski sistem ne ve ničesar o travmi, je ne pozna. Ko travmatizirani ljudje pridejo pred sodnike in odvetnike, ker so bili travmatizirani in so seveda na drogah, nasilni, povzročajo izpade, se jih preprosto kaznuje – sistem ne razume, da gre za ranjene ljudi. Če bi dobili pravo podporo, bi jih bilo mogoče rehabilitirati. Zakonski sistem tega ne razume, medicinski sistem tega ne razume, politiki tega ne razumejo. To je ogromen problem.

Sinoči ste v svojem predavanju povedali, kako je izguba stika s samim seboj v otroštvu odgovorna za številne probleme, ki jih imamo kot odrasli. Nam lahko malo pojasnite, kako se to zgodi?
Ko govorim o stiku s samim seboj govorim o nečem zelo preprostem: gre za sposobnost organizma da ve, kaj čuti in da je sposobno reagirati z emocijami, ustreznimi danemu trenutku. Brez te sposobnosti ne moremo preživeti. Če žival nima stika s seboj in ne ve, kaj čuti, ne more reagirati na nevarnost in umre. Isto se je skozi evolucijo dogajalo s človeškimi bitji. Ko govorim o povezavi s samim seboj govorim o tem, da dejansko vemo, kaj čutimo in doživljamo v danem trenutku in smo sposobni to ustrezno interpretirati. Brez te sposobnosti smo izgubljeni. Rojeni smo s to sposobnostjo – nikoli ne boste naleteli na dojenčka, ki ne bi bil povezan s svojimi instinktivnimi občutki. Mnogi odrasli te občutke imajo, a jih ignorirajo. Med ranim otroštvom in odraslostjo se zgodi nekaj, kar povezavo med nami in občutki pretrga. Kaj je to? To je naša potreba, da smo v okolju sprejeti. Če okolje naših instinktivnih občutij ne more podpreti, potem otrok v želji, da bi “pripadal” samodejno, nehoteno in podzavestno svoje emocije in njihovo povezavo s samim seboj zatre – da bi le ostal povezan z varnim okoljem, brez katerega ne more preživeti. Veliko otrok je v tem precepu: ali lahko čutim in izrazim, kar čutim ali moram to zatreti, da bi bil sprejemljiv in dojet kot dober in prijazen otrok? Še več: če starši sami niso v stiku s svojimi občutki, potem otrokovih občutkov ne tolerirajo, saj jih ogrožajo. Starši reagirajo na jeznega otroka in otrok se nauči, da ne sme izraziti kar čuti, saj ga morajo starši sprejemati. Če ne – kdo ga bo zaščitil in poskrbel zanj? Da bi za nas še naprej skrbeli, se samodejno odklopimo od svojega bistva. To je tragična izbira. Sploh pa ni izbira, saj se otrok ne zaveda, da je izbral, gre za avtomatični proces.
Kot odrasli se nenadoma zavemo, da ne vemo, kdo smo. Še zlasti ljudje v srednjih letih spoznajo, da so živeli življenje, ki sploh ni bilo njihovo. To so storili, ker so se odpeli od sebe, pretrgali zvezo s samimi seboj. 80% moških v Kanadi pravi, da je njihova služba stresna. Ekonomija potrebuje ljudi, ki imajo nesmiselne službe v neznosnih okoliščinah, pa se ljudje s tem kar sprijaznijo. Med potrebami ekonomije in načinom, kako vzgajamo otroke je stična točka. Bolj kot so otroci nepovezani s svojim bistvom, bolj ustrezajo ekonomiji, ki ignorira človekove občutke, brigata jo le proizvodnja in profit. Je krog, ki se nenehno vrti (hrček v vrtečem se bobnu, op.prev.).

Vaša nova knjiga bo nosila naslov ” Mit o normalnem: bolezen in zdravje v nori kulturi.” Pa kako nora je pravzaprav naša kultura?
Odvisno od tega, kako definirate norost oziroma “duševno zdravje”. Duševno zdravje je nekaj, kar je skladno s človekovo naravo in človekovimi potrebami po smislu, povezanosti, priznanju, pripadnosti in transcendenci. To so človekove potrebe. Ta družba je nora zato, ker po človekovih potrebah gazi, jih tepta. Če je nekdo v družbi normalen, se prej ali slej prilagodi standardu norosti, od tod naslov moje knjige.
S sinom zdaj piševa novo knjigo, ki bo nosila naslov “Še enkrat živjo – nov začetek za odrasle otroke in njihove starše”. Odnosi med starši in odraslimi otroci so pogosto tako skrhani, da ne vemo, kako se vesti do staršev in obratno. Knjiga govori o tem, kako premostiti medgeneracijsko vrzel in kako naj vsaka generacija prevzame sto odstotno odgovornost za svojo vlogo v družinski dinamiki.

Nekaj mojih bližnjih prijateljev, fantov v poznih dvajsetih in zgodnjih tridesetih letih, se spopada s tesnobo in paničnimi napadi. Ali te težave vedno izhajajo iz otroštva in kakšen praktičen nasvet bi dali nekomu, ki želi priti do korenin svojega problema?
Na splošno menim, da skoraj večina težav v duševnem zdravju izvira iz izkušenj v otroštvu, ki delujejo kot mehanizem za spoprijemanje s travmo. Vzemimo tesnobo. Če namerim v vas s puško, niste tesnobni, ampak vas je strah, kar je pravilno. Kdaj nas je strah – ko smo ogroženi. Zgodilo se nam je nekaj slabega ali pa je ogroženo nekaj, kar potrebujemo in nas je strah.
V zgodnjem otroštvu je tesnoba alarm, da je ogrožena otrokova povezava s starši (attachment alarm). Katera je otrokova največja potreba? Povezanost in stik s starši. Ko staršev ni v bližini, otrok čuti strah, ta vodi k pozitivnemu cilju: otroka je strah, zajoče, jok prikliče starše, ki tesnobo in strah sprostijo. Spomnite se kako mačja mati odreagira na jok svojih mladičev – odgovor je takojšen. Enako je pri ljudeh, ki so v stiku s svojim starševskim instinktom- reagirali bodo na otrokov klic na pomoč. Ta strah je koristen, gre za mehanizem za spoprijemanje s travmo.
Kaj pa se zgodi z osebo, katere starše so zdravniki podučili, da na otroke ne smejo reagirati, jih ne smejo dvigniti, ko ti jočejo? Pri njej je naravni strah, ki povzroča jok, ki naj prikliče starše in sprosti tesnobo globoko zakopan, ponotranjen. Kar se je pričelo kot mehanizem za spoprijemanje s travmo, ponavljajoča se situacija, se posploši, generalizira. V določenih situacijah sta strah in tesnoba na mestu. Če pa gre za tesnobo brez neposredne grožnje, ne gre za reakcijo na zunanji dražljaj, ampak za ponotranjeno tesnobo, ki jo je oseba razvila kot otrok.
V družbi, ki ljudi vedno bolj izolira, kjer človeški stik zamenjuje hladen in brezoseben svet interneta in kjer imajo mladi ljudje manj dostopa do pametnih zaposlitev in pripadnosti skupnosti kot njihovi starši, gre za splošno grožnjo. Ko ta udari po ljudeh, ki so bili kot otroci prevečkrat izpostavljeni tesnobi in se ta s pomočjo staršev ni sprostila, dobite res anksiozno situacijo.
Glede vaših prijateljev z anksioznimi motnjami: svetoval bi jim, da se poglobijo v svoje otroštvo in uvidijo, da je tesnoba v resnici obupan klic na pomoč njihovega otroškega dela. Naj poiščejo strokovno pomoč in ne posegajo po pijači ali pomirjevalih, s katerimi na tesnobo le pozabijo. Naj spoznajo, da je tesnoba normalen odgovor na nekaj, kar se jim je v resnici zgodilo in da jo je mogoče pregnati, če ugotovimo njene izvore.

Kaj bi svetovali nekomu, ki se ravno “prebuja” in se začenja ukvarjati s svojimi problemi in njihovimi koreninami?
Svetoval bi, naj nadaljuje. To je nikoli končano potovanje. Jaz sem si že napisal svoj epitaf in gre takole :”veliko več dela je bilo, kot sem predvidel”. Veliko dela je, dela ki je nujno in lepo, saj vas postavi v vaše življenje na realen način. Obogati vaše odnose. Bolj kot se poznate, bolj svobodni ste. Zato je Jezus dejal “spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila”. Kot vsi duhovni mojstri je bil tudi Jezus velik psiholog. V Evangeliju po Tomažu je dejal, da vas vse, kar daste iz sebe, osvobaja in vse, česar ne daste iz sebe, ubija. Kar nosimo v sebi je lahko neprijetno, strašljivo, zaradi marsičesa se obsojamo; če pa se uspemo ozreti vase s pristno radovednostjo in sočutjem, bo to strašno osvobajajoče. Skratka, če ste s “prebujanjem” začeli, nadaljujte, poti je veliko. Pa tudi, spoštujte svoje telo, dobro jejte in pojdite se gibat v naravo. Ukvarjajte se z jogo, borilnimi veščinami ali čem drugim. Uskladite svojo duševnost in telo in dodobra spoznajte oboje.

Zadnja leta ste delali tudi z rastlino ajahuaska (ayahuasca). Bi lahko kaj povedali o zdravilnih rastlinah in vlogi, ki jo po vašem lahko igrajo?
Ajahuaska je rastlina, ki raste v porečju Amazonke v Peruju Kolumbiji, Braziliji in Ekvadorju. Tamkajšnji šamani jo uporabljajo že najmanj stoletja, če ne tisočletja kot zdravilno snov v svojih obredjih. V resnici je kombinacija dveh rastlin, ki ju šamani pomešajo in prevrejo. Ta snov ima sposobnost odpreti možganske predele, v katerih so spravljeni čustveni spomini iz otroštva, pa tudi uvidi odraslih (dokazano s posnetki možganov). V ustreznih okoliščinah lahko torej s pomočjo te rastline sprostite svoje otroške spomine z uvidom odraslega človeka. Ob tem lahko doživite vizije. Jaz jih nisem, pa bi si to želel. Rad bi govoril s kakšnim jaguarjem, ampak doslej se to ni zgodilo. Mnogim ljudem pa se je in vse je imelo določen pomen – ne magičen, ampak povezan z njihovo notranjo dinamiko. Jaguar ali anakonda postane simbol nečesa znotraj nas in povezave tega z naravo. Prihajamo iz narave, smo del narave in ob Amazoniji so ljudje z naravo zelo povezani. Skozi vizije, čustvena stanja v otroštvu, veselje in vzhičenost ali pa strah, grozo in bolečino spoznamo svojo pravo naravo, z njo se spoprijateljimo – vse pa pospremimo z uvidom odraslega. To je seveda romantična podoba dogajanja, včasih nas le boli želodec in bruhamo. Za nekatere ljudi so te seanse zelo težke, ker sprožajo strahove in grozo.
V pravem kontekstu ter z ustrezno podporo in vodenjem gre lahko za zelo pomenljive izkušnje. Neredko ljudje rečejo, da so jim omenjene ceremonije dale več kot 10 let psihoterapije. To večkrat slišim. A te reči niso za vsakogar – ali te pozovejo ali pa ne. Nihče se k temu ne sme siliti, nekateri ljudje se jih ne bi smeli lotiti, medtem ko je za druge to globoko občuteno potovanje.

Poznam nekaj žensk, ki so bile nedavno diagnosticirane z endometriozo in fibromalgijo – bi rekli, da tudi takšna stanja koreninijo v otroštvu?
Le v kakšnih 100 odstotkih. Gre za psihološke procese, iz znanosti in intuicije pa vemo, da duševnosti in telesa ni mogoče ločiti. Osebe z endometriozo in fibromialgijo vedno trpijo zaradi hudega stresa. Ti stresi so povezani s potlačenjem samega sebe, kar se je začelo v otroštvu kot mehanizem za soočanje s travmo. Poznam ljudi ki so pozdravili endometriozo ali fibromalgijo in celo hujša stanja skozi proces temeljitega dela na sebi ob ustrezni pomoči. Ljudem, ki trpijo zaradi omenjenih dveh bolezni polagam na srce, da preberejo mojo knjigo “Ko telo pravi ne”, v kateri pišem, da so tako imenovane bolezni v resnici stanja, ko telo pravi “ne” stresom v svojem življenju. Pozval bi jih, da pregledajo svoje odnose, posebno s svojimi partnerji, da pogledajo, koliko stresa prevzemajo od partnerja, koliko se trudijo ustreči ljudem, kako prijazni so do ljudi ne glede na to kako čutijo, v kolikšni meri si natovorijo probleme drugih in ob tem zanemarjajo svoje, kako dobro se poznajo. Kdaj zaradi bojazni ne rečejo “ne”, pa bi to radi rekli. Če se bodo ukvarjali s temi vprašanji bo telo reagiralo pozitivno.

Če bi lahko šli v preteklost, kakšen nasvet bi si dali kot 18 letnemu fantu?
Da bi se osredotočil navznoter. Pri osemnajstih sem hotel preurejati svet. S tem ni bilo nič narobe, a to je bil tudi pobeg od neskončne žalosti, ki sem jo nosil v sebi, pa se nanjo nisem oziral. Sokrat je povedal, da življenje, ki ga ne preučimo, ni vredno ničesar, kar je res. Rekel bi si, spoznaj se, postani radoveden. Radovednost pomeni, da nečesa ne veš, si pa odprt, da izveš ne glede na rezultat. To zahteva pogum, saj se ljudje bojijo tega, kaj bodo našli. Donald Trump in Hillary Clinton sta oba rekla, da ne želita psihoterapije, ker ne želita izvedeti o sebi reči, ki se jih bojita. Sebi pri 18 letih bi dejal, sprosti se, svet je prijazen, podprl te bo, le ti se moraš spoznati in se podpreti. Posveti vsaj toliko pozornosti svoji notranjosti kot zunanjemu svetu – ne le svojim sebični potrebam, ampak pravim potrebam. Ne zanemarjaj enega na račun drugega.

Kje naj zainteresirani izvemo več o vašem delu in kupimo vaše knjige?
Moje knjige je mogoče dobiti v knjigarnah, tudi na Amazonu. Zdaj jih tiskajo v Britaniji in se menda dobro prodajajo. Veliko lahko izveste na spletni strani drgabormate.com, precej posnetkov mojih predavanj je tudi na youtubu. Mene in moje delo z lahkoto najdete. Toliko sem že napisal, da bi me lahko še dolgo brali, četudi bi se mi v tem trenutku kaj pripetilo. Ravno sedaj bom imel “on-line” tečaj z naslovom “Sočutno poizvedovanje”, šlo bo za globoko brskanje po sebi, namenjeno terapevtom, v nekaj mesecih pa bo na voljo tudi laična verzija.

Prevod: Sonja Cujović
Originalni članek lahko najdete na https://humanwindow.com/dr-gabor-mate-interview-childhood-trauma-anxiety-culture/?fbclid=IwAR2P43ljmowhkUtU9lxwZrc8YLKCzFMeRTTcQSjhfPyTVdCIDFUYOND2nSE

Vama je zmanjkalo teme za pogovor?

Vama je zmanjkalo teme za pogovor?

Bolj kot neko osebo poznamo, hitreje nam zmanjka tem za pogovor. Tišina ni rešitev -brez intelektualne
spodbude odnos hitro stagnira.Če iščete primerne iztočnice za pogovor,
preizkusite eno od 15 tem, o katerih se pogovarjajo srečni pari.

1. Pogovarjajo se o živahnih, intenzivnih spominih
Si lahko prikličete spomin na kakšen dogodek, tako intenziven, da se zdi, da se je pripetil ravno včeraj?
Lahko je kaj smešnega, ko so vas na primer zalotili, da se afnate na kolesu ali pa kaj
romantičnega, recimo neplaniran skok na zajtrk v posteljo. Obujanje spominov na vaše največje
traparije, na doživljajske “uspešnice” nas bo spomnilo, zakaj je naš odnos tako poseben.

2. Obujajo spomine na otroštvo
Udobno se namestite na zofo in se skupaj s foto albumom privijte k partnerju. Povejte mu zgodbo za
fotografijo, ki je pritegnila vašo pozornost – in ga ne pozabite pozvati, da stori to tudi sam.

3. Smejijo se svojim privatnim šalam
Povejte partnerju za majhne neumne reči, ki vas spravljajo v smeh: o tem, da vas lahko že s svojim
pogledom spravi v smeh, o ljubkem imenu hišnega ljubljenčka, zaradi katerega se prijatelji križajo, o
njegovem tonu glasu ali telesni lastnosti, ki vam takoj sproži poredne misli.

4. Pogovarjajo se o svojih čustvih in občutkih
Nepošteno je kuhati zamero zaradi nečesa, o čemer se nočete pogovarjati. Bodite neposredni in odkriti,
če se počutite zmedeno, odrinjeno ali prizadeto. Pogovor o vaših čustvih bo pomagal odkriti korenine
vašega problema. Če vidite, da imate težavo govoriti o svojih čustvih, z zanimanjem opazujte, kaj se dogaja takrat v vsa. Česa se bojite?

5. Rešujejo svoje probleme
Če ste vi super junak, je vaš partner vaš zvesti pomočnik. Ne obotavljajte se zaprositi za pomoč, če vam
zaškriplje v službi. Lahko se domisli imenitne rešitve, ki vam nikoli ne bi prišla na pamet.

6. Pogovarjajo se o svojih junakih in vzornikih
Morilska vampirka Buffy zame ni bila le izmišljen lik, ampak osebna junakinja, ki mi je s svojo zgodbo
pomagala prebroditi mnoge težavne trenutke v času odraščanja. Če želite o partnerju izvedeti kaj res
zanimivega, ga pobarajte po njegovih vzornikih in pop junakih.

7. Pogovarjajo se o neprijetnih situacijah
Spodrsnilo vam je v luži in ste pogrnili na zadnjo plat- pozabite. Zinili ste neumestno pripombo in zardeli
od zadrege – nasmejte se. Te drobne reči niso vredne vaše pozornosti. O njih raje povejte partnerju in
tako zadrego spremenite v komedijo.

8. Razpravljajo o težkih odločitvah
O velikih odločitvah kot je izbira kraja za medene tedne, o tem, kolikšno naj bo varčevanje za pokoj in
izbira šole za vaše otroke se je potrebno pogovoriti na dolgo in široko. S takšnimi pogovori ne odlašajte,
zavlačevanje bo prineslo stres v vaše življenje, saj bo manj časa za odločitev.

9. Razpravljajo o svetovnih dogodkih
Zdrave debate o svetovnih dogodkih bodo ohranile ostrino vašega uma. Trma je v človeški naravi.
Najbrž svojega mnenja ne boste spremenili, a boste bolje razumeli, zakaj vaš partner misli drugače, kar
vaju bo zbližalo.

10. Pogovarjajo se o drobnih stvareh
Za začetek pogovora ne potrebujete nobene posebne teme gromozanskih razsežnosti. Vse kar
potrebujete je nekaj zanimivega, na kar partnerja opozorite in ga v zvezi s tem kaj vprašate. Peljite
partnerja v nakupovalno središče in poglejte, koliko zanimivih reči lahko opazite – zabavno bo!

11. Priznajo si svoje bitke
Niste prepričljivi, če svojemu partnerju na vprašanje “Kaj ti je?” odgovorite z “Nič mi ni!”. Ni posebne
moči v tem, da svoje bitke bijete sami. Bodite skromni in prosite za pomoč, morda le za
objem. Stisk roke in pozorno uho naredita prav vsako situacijo bolj znosno.
Zame je tale točka posebej težka, saj sem odrasla s tem, da svojo bolečino zadržujem zase in trpim v samoti.

12. Zaupajo si svoje ambicije
Svojo srečo v popolnosti vezati na drugo osebo je nezdravo. Partnerju povejte za svoje ambicije, ki ne
vključujejo vajinega odnosa. Pri uresničevanju svojih osebnih interesov se bosta lahko medsebojno
spodbujala.

13. Dajejo si iskrene povratne informacije
Razlika med uspešnim in neuspešnim odnosom je pogosto v komuniciranju. Iskrena in direktna napotila
partnerju o tem, kaj nas pri spolnem odnosu vzburja in kaj ne, lahko bistveno pripomorejo h kvaliteti
vašega spolnega življenja. Prav tako je pomembno, da partnerju povemo, kaj nam je in kaj nam ni všeč na splošno v najinem odnosu.

14. Priznajo si svoje napake
V redu je, če storimo napako, ni pa v redu, če se pretvarjamo, da je nismo storili. Če naredite kaj
neobzirnega ali za partnerja bolečega, napako priznajte. Ne presojajte, le pojasnite. Pomudite se pri
značajskih pomanjkljivostih, ki vodijo do nezaželenega vedenja in tako dodatno okrepite vaš odnos.

15. Pogovarjajo se o skupni prihodnosti
Srečni pari načrtujejo vnaprej in se s tem izognejo neprijetnim presenečenjem. Jasno morate na primer
povedati, da si želite družino, sicer se lahko znajdete s partnerjem, ki o otrocih sploh ne razmišlja.
Seveda kompatibilnost ni nekaj danega za vekomaj, zato je potrebno partnerja od časa do časa vprašati,
kako si predstavlja prihodnost, da boste vedeli, če je v njej prostor tudi za vas.

Srečni pari komunicirajo – to je pomembno. Kaj bi vi dodali k zgornji listi?

Prevedla: Sonja Čujović

Originalni članek si lahko preberete tukaj: https://www.lifehack.org/articles/communication/15-things-happy-couples-talk-about-that-draw-them-closer-together.html

Moj prispevek na področju komunikacije med pari sta izdelka partnerska igra Stran z rutino in partnerska igra Midva skupaj v vsem.
Več o igrah si lahko preberete tukaj: https://socuten.si/trgovina/

KAKO OPUSTITI DOLGOČASNO ŽIVLJENJE IN ZAŽIVETI ZANIMIVO?

KAKO OPUSTITI DOLGOČASNO ŽIVLJENJE IN ZAŽIVETI ZANIMIVO?

Menite, da imate dolgočasno življenje?

Dolgočasno pomeni pusto in nezanimivo. Morda že predolgo počnete iste reči, živite na enak način ali pa
vas vsakodnevna rutina omejuje pri ustvarjalnosti in sreči. Kakorkoli že, oglejte si spisek 20 reči, ki bodo
gotovo popestrile vaš dan. Nekatere so malce trapaste, druge bolj vsebinske, vsekakor pa upamo, da
vam bo že njihovo prebiranje zanetilo ustvarjalne iskrice in naredilo vaše življenje bolj zanimivo.
Vrzimo se torej v prebiranje spiska in dolgočasno življenje spremenimo v zanimivo in smiselno.

1. Postanimo ponovno stari 7 let
Kaj bi tak deček ali deklica v tem trenutku hotela početi: barvati, risati, se poditi zunaj, se preoblačiti, jesti
z rokami, igrati instrument, se skrivati v zadnjem delu omare, v katero že vrsto let niste pokukali?
Samo zato ker ste odrasli še ne pomeni, da tudi vi ob naštetem ne bi enako uživali. Dajte si duška,
dovoljenje za igro.

2. Igrajte se z otroki
Če imate majhne otroke ali jih ima kdo od vaših bližnjih (vaši nečaki, otroci prijateljev ipd) -dajte, igrajte
se z njimi. Oddaje “Otroci govorijo najbolj odštekane reči” so si izmislili, ker so otroci preprosto noro
veseli in res odštekani. Obenem znajo stvari ohraniti preproste, nezapletene in se ne trapijo z zoprnimi
podobnostmi -kar si velja zapomniti.

3. Naročite si hot-dog
Ko ga jeste, vprašaje Google “Kaj je hot dog?”. Sami se odločite ali ga hočete pojesti do konca ali ne.

4. Za dame: pod svojo delovno obleko si nadenite svoje najbolj seksi spodnje perilo
Zaradi vaše “majhne skrivnosti” se boste ves dan počutile vse kaj drugega kot zdolgočasene.

5. Igrajte ruleto na mobilnem telefonu
Sprehodite se skozi kontakte na svojem telefonu, naključno izberite enega in pokličite. Lahko se boste
dogovorili za super srečanje ali pa vam bo neznansko nerodno – v vsakem primeru ne bo dolgočasno.

6. Napišite nekaj zahvalnih kartic
Napišite nekaj zahvalnih kartic in jih podelite naključno izbranim ljudem, ki niso pogosto deležni zahvale
za to, kar počnejo vsaki dan, recimo: policaji, knjižničarji, strežno osebje, taksisti, zdravniško osebje,
učitelji, ljudje za pulti, receptorji, vaši prijatelji, prodajalec egiptovske hrane ipd.

7. Vpišite se na tečaj nečesa, kar ste “vedno hoteli početi” ali nečesa, kar vas spravlja v zadrego
Nekaj idej: ples ob drogu, tečaj salse, improvizatorstva ali lončarstva, tečaj štrikanja (ja, tudi za to so
tečaji), lekcije karateja, boksa, kaj tehničnega kot na primer Apple delavnice, učenje tujega jezika, ipd.
Dobra stran obiskovanja tečajev je spoznavanje novih ljudi.

8. Naj vam stari starši povedo kaj o svojem življenju
Stavite lahko, da imajo na zalogi nore dogodivščine, o katerih niste imeli pojma.

9. Nastopite na odru
Če ste zabavni ali ne, stopite na oder in govorite smešne reči ali pa se spomnite svojih najljubših šal in
jih povejte.

10. Naredite za nekoga nekaj, kar bi si sami želeli
Na to temo imamo vsi nekaj idej. Ko boste kaj od tega storili, se boste počutili fantastično in vse kaj
drugega kot zdolgočaseno.

11. Omislite si samostojni projekt
Ni potrebno komplicirati, če potrebujete ideje, jih najdete na Pinterestu (spletna stran, kjer si z drugimi
delite fotografije s spleta). Projekt si omislite glede na svoj interes.

12. Splanirajte si izlet za konec tedna ali počitnice
Tega se boste vnaprej veselili. Če nimate denarja ali časa, preživite počitnice doma, v domačem kraju,
kar je ravno tako zabavno in sproščujoče.

13. Opazovanje ljudi
Poiščite si klop v živahnem delu mesta, morda na eni od prometnih postaj in opazujte. Ljudje so
neskončno zanimivi.

14. Pojejte nekaj, česar še niste jedli- še bolje, če gre za naključno izbran sadež ali zelenjavo.

15. Plešite
Dogovorite se s prijatelji za večer s plesom v lokalu ali pa si doma poiščite video in se znorite v dnevni
sobi. Če se počutite posebej pogumne, zaplešite zunaj v javnosti in vključite še druge prisotne.

16. Na You Tubu poiščite kratke filmčke o smešnih otročkih in smešnih hišnih ljubljenčkih– gre za hitro in
dobro rešitev, saj se boste od srca nasmejali.

17. Vzemite knjigo in berite
Na listi prodajnih uspešnic, ki jo objavlja New York Times (ali pa iz liste svojih prijateljev), izberite dobro knjigo in se potopite vanjo.

18. Stopite stran od računalnika in preživite nekaj časa z ljudmi, ki jih imate radi.
‘Visenje’ na facebooku ni socialna interakcija in ne šteje za druženje. Celo nasprotno- ljudje se po dolgotrajnem preživljanju časa na facebooku velikokrat počutijo še bolj osamljene. Ste opazili tudi sami?

19. Oglejte si muzej, v katerem še niste bili
Ta ideja je lahko tudi dolgočasna, odvisno od vaših interesov. Če ljubite umetnost, učenje, različne
kulture, je pa prava za vas.

20. Napišite spisek reči, ki si jih resnično želite
To je dober način da ugotovite, zakaj se v življenju dolgočasite. Morda v resnici niste počeli tistega, v
čemer bi resnično uživali ali pa je tisto, kar ste želeli početi, ostalo ob strani?
Pomislite na spisek reči, ki bi jih zares hoteli početi in se vprašajte, zakaj se jih še niste lotili. Potem
naredite prvi korak k tistemu, česar si želite.

Zdaj pa začnite živeti vaše zanimivo, sanjsko življenje!

Prevedla: Sonja Čujović

Originalni članek si lahko preberete tukaj: https://www.lifehack.org/articles/communication/what-today-make-your-life-less-boring.html

Najin vikend konflikt

Najin vikend konflikt

Danes dopoldan sva imela s partnerjem konflikt.
Vikend– pri nama je to še vedno izziv. Ne vem točno, kaj se dogaja, ampak skoraj vsak vikend dopoldan sva napeta, vznemirjena in potem to eskalira v konflikt.

Danes pa sem dojela, v čem je bil tokrat keč.

S partnerjem sva hotela it pogledat nek avto. Sama dva. Priložnost za izlet in najin čas. Nato bi šli k mojim okrog 14-ih.

Medtem gre partner na kavico s kolegom. ‘Kmalu bom nazaj in greva.’, se poslovi.
Čakam, čakam, nič. Pokliče partner ob 12ih, če greva.
Jah, lej….zdaj je prepozno, dokler greva tja in prideva nazaj, bo prepozno, da gremo k našim, se ne splača več.

V meni se začne prebujati bolečina. Jeza, užaljenost, zamera.
Pride domov, jaz kuham mulo. Partner seveda opazi mojo jezo.
Vprašam ga, v čem je fora? Da reče, da greva, potem pa ga ni.
Pojasni mi, da je čakal tega fanta za avto, da nama da zeleno luč. In jo je dal šele prej. Tega nisem vedela, šum v komunikaciji. Ali mi ni povedal, ali pa sem preslišala.

Partner se opraviči, vendar moja užaljenost ne preneha. Jezno hodim po stanovanju. Partnerju je žal, vidim ga. Vpraša me, zakaj sem jezna. Ne vem.

Mine še nekaj minut, nato poskušam odpreti srce.

Janja, kaj te V RESNICI boli? Prepustim se odgovoru….

V tistem trenutku dojamem. Topla bolečina preplavlja moje telo…dovolim si čutiti.

Občutki nepomembnosti, zavrnjenosti, osamljenosti preplavljajo moje telo. Samo čutim. Solze tečejo in me zdravijo.
Partnerju povem, da ni on kriv za mojo jezo. Da čutim tako zelo znane občutke nepomembnosti. Moj oče je počel vse možno (konji, spanje, gledanje tv, prijatelji, itd), samo z mano se ni ukvarjal.
Ko je šel partner s prijateljem na kavo in ga toliko časa ni bilo, sem imela občutek, da mu prijatelj pomeni več kot pa najin izlet. Da sem mu nepomembna. Ker nisem vedela, da čakava na zeleno luč. Ki je prišla šele kasneje.

Objel me je in zjokala sem se še v njegovem objemu.
Bolečina je popustila, mir je naselil moje telo. ♥️

Hvaležna sem, da vsak dan izbiram več povezanosti in manj konfliktov. <3

Janja Urbančič,
vodja Sočutne akademije

https://socuten.si/socutna-akademija/