A se vašim otrok tudi kdaj zdi, da ste krivični do njih v odnosu do njihovih bratov/sester? Kako reagirate takrat?
Mene včasih še vedno odnese v : Joj, daj nehaj težit pa naredi xy…ali pa Ni res, da moraš ti več kot on, to se tebi samo zdi…
In podobni nesmisli, ki nikomur ne koristijo, otroka pa puščajo v občutku neslišanosti, nerazumljenosti in nesprejetosti.
Včeraj je moja 12 letnica jokala, da od njenega mlajšega brata zahtevava neprimerno manj kot od nje. Na vrhu jezika sem že imela pripravljen svoj monolog o njenem pretiravanju, ko me je prešinilo, da ima prav. Fak, ima prav!
Res od nje zahtevam več. Ker je punca. Ker punce počnejo več gospodinjskih opravil kot pa fantje, ane? Ker punce to bolje počnejo. Ker tako pač je. Ker fantje so malce bogi in ne znajo, ne zmorejo. So manj spretni pri zlaganju perila in ostalih rečeh.
Hm…ja, res je…svojega sina malo bolj šparam kot njo zaradi teh svojih prepričanj, ki sem jih pobrala, kje drugje kot doma. Brat je zunaj pomagal očetu, oče in on nista v hiši naredila skoraj nič. Še krožnika za sabo nista odnesla. Tako ju je pač navadila mama. Ok, razumem…sta delala pač zunaj…ampak….ampak….mi tega nimamo. Mi živimo sedaj v bloku.
Kot drugo….sin se večkrat kot ona upira, ko mu nekaj naročim, da naj naredi, prinese, itd. In ja, priznam, težje mi je bit vztrajna in zahtevat od njega kot pa reči njej, ki bo naredila z manj pritoževanja. In jaz to nezavedno izkoriščam. Ne, ker se mi ne da vztrajat, ampak ker čutim v sebi, da mi je težko. Verjetno mi je težko zaradi prvega razloga (fantje pač ne delajo hišnih opravil).
Kar je zanimivo, je to, da se sin verjetno bolj upira temu zato, ker čuti mojo neodločnost. In ve, da mora samo malce bolj pojamrati in reči, da on pa neeeee biiiii…ali pa ne bi zdaaaaaaj…In potem preložim na njo (ali pa postanem res zatežena in grobo zahtevam…in s tem rušim najin odnos).
Skratka…sploh se nisem zavedala, da to počnem. Zato sem ji zelo hvaležna, da je bila včeraj tako sitna in pravičniška in melodramatična, ko mi je to povedala. Vesela sem, da se zna postaviti zase in povedati, da se ji nekaj zdi krivično. 
Imeli sva super pogovor ne samo o krivici, ampak tudi o tem, da je dobro, da se znamo postaviti zase.
O tem, da je pomembno, da se znamo starši ustavit in se vprašat ali ima moj otrok tokrat prav in je čas, da razmislim o tem, da nekaj spremenim v najinem odnosu.
O tem, da sem kljub temu, da morda kdaj ravnam krivično, napredovala in od njenega brata vseeno zahtevam veliko več kot pa je moja mama od mojega brata…in da je njej pravzaprav manj težko kot meni.
O tem, da starejši otroci res zmorejo več, vendar da pa lahko mlajši delajo vse tisto, kar res zmorejo, kljub starostni razliki.
O tem, da je pomembno to, da smo pripravljeni slišati svoje otroke, kljub temu, da povedo na neprimeren način (in da je neprimeren način velikokrat odraz otrokove bolečine- bolj kot je način neprimeren, bolj otroka boli to, kar nam želi sporočiti).
Oh, kako lepo je, ko imaš s svoji otrokom odnos in komunikacijo, ki je ne premorejo niti nekateri odrasli ljudje.
Janja Urbančič,
vodja Sočutne akademije