Uh…današnje spoznanje je pa bilo precej boleče…
Zadnje čase se mi dogaja, da se ne počutim dobro, itd.No, danes sem končno ugotovila, zakaj.
Predvsem je dogajalo tudi mojemu sinu, hčerki manj…Bil je prepirljiv, uporniški, imel je izpade hude trme (ki jih ponavadi nima) in to čedalje pogosteje, z njim se zadnje dni ni dalo nič zmenit…Sama sem se ob vsem tem čedalje slabše počutila in sem samo čakala, kdaj bo spet kakšna scena.
Dokler včeraj zvečer nisem jasno začutila, da sem pozabila nase. Da sem spet hotela bit popolna mama (joj, ta moj perfekcionizem…:/) in sem zato preveč popuščala pri nekaterih stvareh, naredila preveč namesto svojih otrok (in ponavljala s tem vzorec svoje mame…ob tem sem bila utrujena in imela sem občutek izkoriščanosti), jim hotela v nekaterih stvareh preveč ustreči in jih narediti srečne…skratka malo me je zaneslo v permisivnost…
Danes sem se tako malo usedla sama s sabo in ugotovila, da v sebi zadnje tedne ne čutim več, da sem vodja in posledično sta to vlogo nekako prevzela moja otroka. Ker sta seveda čutila, da nista kos tej nalogi (kako bi le lahko bila, saj sta otroka?), sta postajala čedalje bolj nemirna.
Danes sem v sebi spet jasno začutila svojo vlogo (pozitivne) avtoritete in sinu postavila jasne in spoštljive meje, nisem delala stvari namesto njega, nisem se bala njegovega kljubovanja…in zanimivo…danes je popolnoma drugačen kot prejšnje dni. In sama se počutim popolnoma drugače. Samozavestna, v centru, odločna in hkrati še vedno prijazna.
Uh…včasih ni lahko videti in začutiti, kaj počnemo narobe…in vsakič ugotovim, da ponavljam mamin vzorec…vse v imenu popolnosti…Biti popolna mama za svoje otroke. In pri tem sem popolnoma pozabila nase.
Očitno bom morala bit bolj pozorna, da ko svojima otrokoma rečem DA, da pri tem sebi ne rečem NE.
Se tudi vam kdaj takole zalomi?