Ko te otrok prosi, da mu pomagaš pri neki stvari, ki jo že nekaj časa zmore sam, potem se njegovo sporočilo glasi: Počutim se ljubljenega, ko mi pomagaš….

Zadnjič sem tole ugotovila pri svojem sinu. Veliko stvari zmore sam… pa me prosi, če lahko jaz…Na začetku sem ga odločno zavrnila, saj sem se bala, da ga bom razvadila…Potem sem ugotovila (no, mož mi je nekajkrat namignil…;)), da mi s tem sporoča, da potrebuje ljubezen in pozornost. In sva našla kompromis. Zdej veliko stvari velikokrat narediva skupaj, en čevelj obuje on, enega jaz, kozarec iz mize odnesem jaz, krožnik on, pol igračk pospravim jaz, polovico on…Prej je bil jok in upiranje…pa zakaaaaaaj moraaaaam VEDNO vseeee saaaaam…
Zdej lepo sodelujeva in se ob tem zabavava, ter gradiva stik in dober odnos, ki sta v bistvu najbolj pomembna pri celotni vzgoji.

Še vedno me občasno prešine strah, da bo nesamostojen, ker sem odraščala ob bratu, namesto katerega sem naredila veliko stvari, tudi dejansko sem morala več narediti po hiši kot on (ker sem pač ženska in takšno je pač še vedno splošno prepričanje) in vse skupaj se mi je zdelo precej nepravično.

V takšnih trenutkih, ko me sin prosi, če mu lahko pomagam nekaj, za kar vem, da čisto lepo zmore sam, se mi iz podzavesti dvignejo strahovi, jeza na brata, zavist (kako je bilo njemu lepše kot meni, ker ni rabil toliko narediti po hiši….istočasno pa hitro pozabim, da je pomagal očetu okrog hiše)…pa še kaj bi se našlo.Takrat, ko se prepustim tem občutkom, se s sinom zagotovo spreva, ker mu zabrusim, da naj naredi kar sam, da je dovolj star, da zmore sam (v glavi se mi vrti film, da je samo len, tako kot sem oblikovala prepričanje o svojem bratu, ki mu je tudi moj oče večkrat zabrusil, da je len), počutim se izkoriščano, itd. Vsega tega takrat sicer nimam ozaveščenega. In ravno to je razlog, da s sinom prideva v konflikt.

Ko se zavedam, da sin tako išče stik z mano, se ustavim in umirim svoje misli ter čustva. Z veseljem mu potem pomagam, ker vem, da ni poanta v pomoči, ampak v tem, da se s sinom takrat lahko zabavava, se čutiva, najdeva stik.

In zanimivo…odkar to počnem, me čedalje manjkrat prosi za pomoč. Ker se počuti bolj ljubljenega in nima več potrebe po iskanju pozornosti na tak način. Kaj človek vse ne odkrije, če dovoli, da so otroci njegovi učitelji. 😉

Janja Urbančič

Sem vodja Sočutne akademije. Moje poslanstvo je pomagati čimveč ljudem priti v stik s samim seboj, svojimi občutki in svojimi globinami tako, da lahko postanejo še boljši starši, vzgojitelji, učitelji in nasploh ljudje.