Pospravljanje je moja šibka točka. Čisto ravnodušno priznam. Zaradi tega znam svojima otrokoma zatežit tako, da se na koncu skregamo in se vsakič znova zapletemo v isti konflikt.
Zadnje čase pa ugotavljam, da tudi tukaj napredujem. Včeraj dopoldan je bilo stanovanje v razsulu. Včasih bi me že samo pogled na to razburil, v sebi bi začela čutit nemir, začela bi godrnjat in seveda, otroka bi se temu uprla, sledil bi moj izbruh…Saj veste, kako se to konča, ane?
Včeraj pa sem ostala precej mirna. Otrokoma sem povedala, da bomo čez 5 minut začeli pospravljati, ker odhajamo k mojim staršem.
Ko je minilo teh 5 minut in ko sem naznanila začetek pospravljanja, so se začele težave. Hčerka se je uprla, da ona nečesa ne bo, da to vedno naredi ona, njen brat pa ne, itd.itd.
Meni je ob tem začel naraščati pritisk (A ste res mislili, da je šlo tako na izi? )…In seveda, začela sem težit. Da nočem slišat izgovorov, da naj začne že enkrat pospravljat, itd.itd. Nakar se ustavim in ugotovim, da tole spet pelje v isti konflikt kot vedno.
Umaknem se v drugo sobo, upočasnim, pridem v stik s sabo in si dovolim čutiti. Čutim izkoriščanost. Dovolim, da me preplavi….dovolim si jo čutiti.
Ko je ta občutek odvaloval iz mojega telesa, sem začutila v sebi mir. Odšla sem nazaj k hčerki in se ji opravičila za teženje. Povedala sem ji, da se je vklopil moj občutek izkoriščenosti in da zaradi tega potem kar nekaj težim, namesto da ostanem potrpežljiva. Objeli sva se in nadaljevali v mirnem tonu.
Sedaj ni bilo več nobenega problema s pospravljanjem. Nihče se ni upiral. Pospravljeno je bilo v nekaj minutah in čisto normalne volje smo se odpravili k mojim.
Ja, tudi jaz imam še veliko dela sama s seboj. Veliko mojih gumbov se še vklopi in vsak dan se jih učim prepoznavati in zdraviti.