Danes smo imeli doma dva čustvena izbruha.
Najprej je začela Doris, ker je delala nek slime (sluz) in ji ni ratala…celo kepo je uničila, ker ji je soseda rekla, da naj ga zmeša z vodo in je imela cel meltdown na hodniku…
Pridružil se nama je Jonas, ki je najprej samo sedel z nama, nato je prišel naš Odi, Jonas ga je začel neki vlečt in Odi ga je malce prijel za roko…Jonas je začel tulit, da je Odi ugriznil (nič ni bilo hujšega in ponavadi ne joka za take stvari)…In sta tulila oba naenkrat…

Jst sem bila v izredno dobri psihični kondiciji in sem obema naenkrat držala prostor, v miru, v centru….samo bila sem zraven in vsake toliko časa dodala kakšno besedo…pobožala…
Vmes je bilo še malo smešno, ker je na stopnišču v bloku začel jokat še en otrok in smo se vsi trije spogledali in bruhnili v smeh (kao, še eden joka).

Mislim, da sta čutila, da sem v izredno dobri psihični kondiciji in da lahko dasta ven, kar ju muči (verjetno sploh ni imelo povezave s tisto situacijo, ampak z nečim od prej). Sem že nekajkrat ugotovila, da to intuitivno naredita. Ker čutita, da lahko. Ker čutita, da bom takrat res tam zanju in da je varno.
Ste tudi ve opazile, da to počnejo vaši otroci? Da imajo meltdown, ko ste ve zelo psihično stabilne.

Mislim, da se sploh ne zavedam čisto dobro, kako velik blagoslov sem zanju. Jaz tega kot otrok nisem dobila skoraj nikoli…onadva precej pogosto (večkrat kot pa da ju ustavim v njunem čustvovanju).
A ve se zavedate, kako veliko daste svojim otrokom, če vsaj kdaj pa kdaj takole zmorete držat prostor svojim otrokom (Ali pa prijateljici, partnerju, itd.)?

Kako pa zmorejo vaši partnerji? Vam ali otrokom? Mojemu gre čedalje bolje in prav čudovito ga je opazovati, kako dovoljuje Doris in Jonasu, da jočeta…jima pove, da ju razume, itd. Seveda mu ne uspe vedno, ampak veliko večkrat kot pred leti.
Do mene pa je tudi velikokrat precej podporen. In sem mu izredno hvaležna, če samo je ob meni v takih trenutkih. Nič ne govori, nič…samo JE. <3

Janja Urbančič

Sem vodja Sočutne akademije. Moje poslanstvo je pomagati čimveč ljudem priti v stik s samim seboj, svojimi občutki in svojimi globinami tako, da lahko postanejo še boljši starši, vzgojitelji, učitelji in nasploh ljudje.