Mami, sem pojedla dovolj, da lahko dobim sladico?
Ne vem. To ti veš, če si sita.

Oči, sem lepo narisala slikico?
Meni je zelo lepa. Všeč so mi lepe, močne barve. Kaj pa ti misliš o njej, ti je lepa?

Mami, katera obleka mi bolj paše, rdeča ali zelena?
Hm…bolj mi je všeč rdeča, ampak pomembno je, kaj o tem misliš ti. V kateri se počutiš bolje? V kateri si si bolj všeč?

Mami, Nejc mi je rekel, da sem bedak. Na smrt sva se skregala. Kaj naj naredim, da se pobotava?
Uh…vidim, da te je prizadelo. Kaj pa si želiš ti naredit? Imaš kakšno idejo?

Otroci nas velikokrat sprašujejo za naše mnenje in nasvet in mi jim velikokrat seveda z veseljem in dobrimi nameni postrežemo z njim in jih velikokrat tako tudi prikrajšamo za izkušnjo, kaj pa ONI sami želijo, kaj ONI čutijo ob tem, kako ONI razmišljajo o neki stvari…Samo oni so namreč tisti, ki vedo, kaj si želijo, kaj jih osrečuje, v čem in ob čem, oziroma kom se počutijo dobro, itd.
Ko jim postrežemo z nasvetom, namesto da jih usmerimo vase, jim ne damo možnosti, da ostanejo v stiku sami s sabo, zato se bodo čedalje težje zanesli nase, na svojo lastno pamet in predvsem na svojo lastno intuicijo.

Janja Urbančič

Sem vodja Sočutne akademije. Moje poslanstvo je pomagati čimveč ljudem priti v stik s samim seboj, svojimi občutki in svojimi globinami tako, da lahko postanejo še boljši starši, vzgojitelji, učitelji in nasploh ljudje.