Dr. Laura – sledila sem vašemu nasvetu in več časa posvetila crkljanju s štiriletnim sinom, ki se po rojstvu dojenčka počuti odrinjeno in jezno. Sprva je bilo odlično, sin se je smehljal. Potem pa me je začel tepsti. Ni izgledalo kot igra, resnično je bil jezen name. Nisem vedela kaj storiti, zato sem ga prijela za roko in rekla, da vidim njegovo jezo, vendar ne dovolim, da me tepe. Začel je jokati. Zakaj je prišlo do tega, ko pa sva se tako lepo povezala?” Katie

Ravno tukaj tiči vzrok. Ko se resnično povežete, se otrok počuti dovolj varnega, da lahko izrazi svojo bolečino. Zakaj? Preden se je otrok uspel povezati z vami, je v sebi zakopal nevoščljivost, jezo in druga čustva, ki jih ni mogel izraziti. Ta boleča čustva prekinejo povezavo z ljubečimi odraslimi, tako da ne morejo prejeti ljubezni in topline. Otroci postanejo težavni in neznosni, ker so nesrečni. Ko se jim poskušate približati in vzpostaviti povezavo z njimi, končno dobijo tisto, po čemer hrepenijo. Po začetnem crkljanju in hihitanju pridejo na površje tudi močna čustva, ki so jih potisnili. Otroci lahko jezno izbruhnejo ali začnejo jokati. To ne pomeni, da ste naredili karkoli narobe. Nasprotno, otrok sprejema vašo ljubezen, razumevanje, podporo in potrebuje vašo pomoč, da se osvobodi tudi zatajenih čustev, ki so ga dušila.

Poglejmo, kaj se je zgodilo s Katieinim sinom:

  • Po rojstvu bratca je pogosto jezen. Počuti se žalostno in osamljeno, skrbi ga, če ga ima mama sploh še rada.
    • Rad se crklja in hihita z mamico.
    • Ko je mama ponovno vzpostavila povezavo z njim, se je počutil dovolj varno, da ji je lahko pokazal, kako se resnično počuti od rojstva dojenčka. To ji je pokazal z udarci.
    • Katie je ostala mirna. Ni vpila nanj ali ga kaznovala. Dala pa mu je jasno vedeti, da vidi njegovo vznemirjenost, vendar ne dovoli, da bi jo tepel.
    • Njeno razumevanje je pomagalo sinčku, da se je pod jezo, ki jo je izrazil z agresijo, dokopal do žalosti in strahu, ki sta bila resnični vzrok njegovih čustev.
    • Zajokal je in mami pokazal globino svoje bolečine.

Katie je bila presenečena. Zakaj otrok tepe in joka, ko pa sta se tako ljubeče povezala? Toda ravno njena ljubezen je bila tista, ki je pozdravila sina. Ljubezen namreč ni le crkljanje in hihitanje. Ljubezen je tudi izkazovanje podpore otroku, ko se ta počuti neskončno nesrečnega. Ljubezen sprejema. Ljubezen zdravi.

Ko je sin pokazal mami, kako se je počutil in ko ga je mama sprejela z razumevanjem in ljubeznijo, je postal srečnejši, pripravljen na sodelovanje. Njun odnos se je okrepil in sin ni več jezen na dojenčka.

Čas, ki ga posvetimo temu, da se povežemo s svojimi otroci in gradimo trden in globok odnos, je neprecenljiv. Tudi otroci se povezujejo z nami, zaupajo nam, kaj se z njimi dogaja, želijo našo pomoč. Počutijo se dovolj varne, da izrazijo svoje napetosti in skrbi in sprejmejo naše sočutje in nasvete.
Včasih svoje občutke izrazijo tudi z udarjanjem, kar je seveda nesprejemljivo. Toda nesprejemljivi so udarci, ne pa samo čustvo, ki udarce izzove. Katie je v tem primeru ravnala modro. Sina ni odrinila ali zatrla njegovih čustev. Postavila je mejo, vendar na sočuten in razumevajoč način. Prijela je sinovo roko in ubesedila njegova čustva. Sin se je počutil varnega in razumljenega, nakar je zajokal.

V podobnih primerih tudi sami odreagirajte z razumevanjem: »Av! Kar naenkrat si postal jezen. Ne dovolim, da me tepeš, lahko pa mi pokažeš, kako si jezen tako, da stisneš mojo roko … in lahko mi poveš z besedami. Poslušam te.«

Potem res samo poslušajte, pa naj otrok govori z besedami, solzami ali stiskanjem pesti. Mogoče se bo otrok hotel boriti z vami, kar mu bo pomagalo, da se preko jeze dokoplje do strahu, ki ga čuti. Ostanite sočutni, poskusite pogledati z njegove perspektive, morda boste celo sami zajokali. V tem ni nič slabega – ko svoja čustva uglasite z otrokovimi, se bo počutil varnega. Lažje bo izrazil vse tiste zakopane občutke in začel celiti rane. Ko se bo otrok dobro zjokal, se bo počutil olajšano, srečnejše, bolj povezano in spet bo pripravljen na crkljanje in objemanje.

Članek je bil originalno objavljen tukaj:
https://zastarse.si/vzgoja/zakaj-otroci-vcasih-tepejo-ceprav-se-pocutijo-varno-in-povezano/

Janja Urbančič

Sem vodja Sočutne akademije. Moje poslanstvo je pomagati čimveč ljudem priti v stik s samim seboj, svojimi občutki in svojimi globinami tako, da lahko postanejo še boljši starši, vzgojitelji, učitelji in nasploh ljudje.