Se KUJAJO. Ali po domače: VLEČEJO SURLO.

Saj vem, nimaš me rada! Pusti me, pojdi stran! Ne maram te več! Saj vem, da me nimate radi. Raje grem kar stran. Ali pa se samo užaljeno umaknejo in se skrijejo vase. Starši v takšnih primerih ponavadi odreagiramo na dva načina: Ali nas take besede zabolijo, začutimo KRIVDO (Kaj sem narobe naredil? Kako lahko to popravim?), zato s tem občutkom stopimo k otroku in ga poskušamo potolažiti. Večinoma ta pristop ne deluje, ker nas še vedno odrivajo stran, mi pa ne vemo, kaj narediti. Včasih otroka enostavno pustimo pri miru in odidemo. Ali pa starši odreagiramo z JEZO (ker nam je pretežko čutiti krivdo, raje izberemo jezo, ki je za nas v tistem trenutku lažja). Namesto tega, da obsodimo sebe, da smo nekaj naredili narobe, obsodimo otroka, da se obnaša kot kakšna užaljena princeska, mu rečemo, da naj neha s to svojo užaljenostjo ali pa smo užaljeni tudi mi in ga ignoriramo. Morda pa občutimo nemoč in samo nemočno gledamo, kaj se dogaja ter ne vemo, kako odreagirati.

Kaj pa se V RESNICI dogaja?

Otrok v takih trenutkih doživi PREKINITEV STIKA. Občutek, da ni ljubljen. Da je sam. Da ni varen. Občutek, da je zavrnjen, zapuščen. Včasih tudi osramočen. In ker NE ZNA ali NE ZMORE tega povedati s temi besedami, odreagira z užaljenostjo.

Užaljenost je nekakšen obrambni mehanizem pred bolečino. Pred tem, da bi nam ranljivo povedal, kaj ga v resnici boli in da nas potrebuje. Da nujno potrebuje ponovni stik z nami. Tega torej ne počne zanalašč ali zato, da bi iz nas izsilil ljubezen, temveč zato, ker ne zna povedati drugače, da vas potrebuje, da mu pomagate priti nazaj v čustveno ravnovesje.

V trenutkih, ko se vaš otrok torej užaljeno zapre vase, ne vrtajte vanj z vprašanji, kaj je narobe, kaj vi ste narobe naredili ali mu zabrusite, da se naj kar kuja. Bolj učinkovito je, če poskusite ostati mirni (zavedanje, da tega ne počne zanalašč, vam lahko pri tem močno pomaga). Lahko pristopite do otroka in mu rečete npr.: Čutim, da ti je težko. Se počutiš odrinjenega? Oprosti, če si dobil tak občutek. Ko boš želel, da te objamem, mi kar reci. Tukaj sem zate, ko boš pripravljen.

Pomembno je, da mu damo vedeti, da smo tam zanj, ko bo pripravljen pokukati iz svoje lupine. Več kot bo čutil varnosti in več kot mu boste dali občutka, da ima časa (ne pritiskate nanj), hitreje se bo prišel stisniti k vam. Na tak način mu boste pomagali, da se bo naučil stopiti iz svoje lupine nazaj v odnos, kar mu bo prišlo prav tudi v odrasli dobi (če imate težave z užaljenostjo kot odrasla oseba, potem sedaj veste, da vam vaši starši žal niso znali/zmogli nuditi varnega prostora, da pridete iz svoje lupine in svoj vzorec prenašate v vaše odrasle, predvsem partnerske odnose).

Si želite izvedeti še več o tem, kako graditi varen odnos s svojim otrokom? Kako v raznoraznih situacijah namesto jeze, ignoriranja, kričanja, ipd, izbrati mirnost, ljubezen in odločnost?
Potem se pridružite SOČUTNI AKADEMIJI.

Janja Urbančič

Sem vodja Sočutne akademije. Moje poslanstvo je pomagati čimveč ljudem priti v stik s samim seboj, svojimi občutki in svojimi globinami tako, da lahko postanejo še boljši starši, vzgojitelji, učitelji in nasploh ljudje.

Prijava na E-novice

Ne pozabi se pofočkati še tukaj, da ostaneva v stiku, saj imam ogromno vsebin, ki bi te utegnile zanimati:

Uspešno ste se vpisali na E-novičke. Preverite vašo E-pošto in potrdite, da želite prejemati naša obvestila.