Ko partner v odnosu do otrok naredi nekaj, s čimer se ne strinjam, si včasih ne morem pomagati, da se ne vmešam in izstrelim nekaj ostrih besednih puščic ➡. Zavedam se, da to ni prav nič konstruktivno, vendar si v tistem trenutku ne morem pomagati. Vem, da mora partner graditi SVOJ odnos z otrokoma (tako kot jaz), da mora delati svoje napake (tako kot jaz), da mu ne smem odvzeti možnosti za svoje aha momente….pa vendar mi še vedno včasih ne uspeva, da se v tistem trenutku ne vmešam. Poznano? Ko sem se nekega dne odločila, da tega več ne bom počela, sem naletela na globoko spoznanje. O sebi, kakopak.  🙂  😉 Umaknila sem se v kuhinjo in poslušala, kaj se dogaja v dnevni sobi. Čedalje bolj me je stiskalo v prsih, bolečina je bila čedalje močnejša. V nekem trenutku pa me je prešinilo: Vmešavam se zato, ker me v resnici partnerjeve besede, ki jih nameni otrokom, BOLIJO. Jaz v tem trenutku ne branim samo otrok pred njim, ampak branim predvsem SEBE. Svojo malo deklico, ki je poslušala podobne besede, ko je bila majhna…in ki je ob tem čutila NEVREDNOST, NESPREJETOST IN ŽALOST. Takrat sem si dovolila čutiti tisto bolečino in jo spustiti iz svojega telesa. Solze so tekle, spomini so se prebujali, občutki pa so se pretakali skozi moje telo. Od tega dne dalje lažje sprejemam dejstvo, da partner gradi SVOJ odnos z otrokoma in da dela SVOJE napake ob tem. In če se vmešavam, ga v bistvu oropam za to, da mu je lahko žal za svoja dejanja in se iz svojih napak nekaj nauči (ker gre ob mojem vmešavanju v obrambo, namesto v učenje). In obratno seveda. Če se vmešava on, mene oropa za obžalovanje in popravljanje mojih napak. Še vedno pa moram priznati, da imam na tem področju še veliko dela sama s sabo.   <3 Ko si bom dovolila prečutiti še več bolečine, ki se jo partner nevede in nehote dotika, mu bom lažje umirjeno in IZVEN situacije razložila, zakaj se mi njegovi vzgojni ukrepi ne zdijo primerni. In lažje bova našla neko skupno rešitev. Lažje bova skupaj ozavestila, kaj se dogaja, brez da bi napadala drug drugega. Janja Urbančič, vodja Sočutne akademije https://socuten.si/socutna-akademija/

Janja Urbančič

Sem vodja Sočutne akademije. Moje poslanstvo je pomagati čimveč ljudem priti v stik s samim seboj, svojimi občutki in svojimi globinami tako, da lahko postanejo še boljši starši, vzgojitelji, učitelji in nasploh ljudje.