Tudi če sem vznemirjena, jezna, žalostna, prizadeta, razočarana…
Tako sem tlačila svoje iskrene in avtentične občutke v veri, da delam prav (namesto, da bi bila v resnici mirna, sem se samo tako prekleto trudila biti mirna).
Vendar mi je hčerka čedalje bolj kazala, da je moja mirnost zaigrana. Bila je čedalje bolj vznemirjena ob meni, dokler nisem ugotovila, da kljub temu, da se trudim ne pokazat resnično sebe, zelo dobro ČUTI, kaj se v resnici dogaja v meni.
Zato sem počasi, počasi začela spuščati strah pred tem, da ne bom dovolj dobra mama in sem počasi začela kazati pravo sebe (ok, če sem iskrena, tega se še vedno učim). Ko sem bila žalostna, sem to pokazala (brez potrebe po manipulaciji, češ, zaradi tebe sem žalostna), ko sem bila vznemirjena, sem to pokazala….največji oreh zame pa je bil pokazati svojo jezo, ki je bila pri nas doma strogo prepovedana.
Tega se še danes učim. Kako pokazati jezo tako, da nikogar ne ranim (niti sebe s potlačenjem te jeze, niti otroka). Kako prevzeti odgovornost zanjo brez da eksplodiram NA otroka?
Ko smo vznemirjeni, je najbolje, da otroku rečemo: Lej, zdajle sem ful vznemirjena, ne morem te objet…Ali pa besna sem, daj mi čas, da se pomirim. Ali pa: Moram it na sprehod, da si ohladim glavo, potem se bova pogovorila.
Tako si pridobimo čas, da se zares umirimo. Kako pa se zares umirimo?
Tako da se čustev ne bojimo. Jim dovolimo, da pridejo na plano, tečejo skozi nas, jih dejansko čutimo v svojem telesu. Ko si to dovolimo in ko zmoremo držati samemu sebi prostor v trenutkih, ko čutimo, nas hitro popeljejo v globino, k svojim vzrokom. In šele takrat je možna resnična razbremenitev.
Lahko pa tudi izrazimo, kaj se dogaja v nas v tistem trenutku, brez da se umaknemo (to je še bolj ‘napredna’ verzija :)): To, kar si rekel, me je zelo prizadelo. Čutim, da bi te zdajle najraje kaznovala, ampak vem, da mi bo potem žal, ker bom delovala iz jeze. Boli me, ker tako govoriš z mano. Čutim nemoč.
Tako si skozi resnična čustva dovolimo izraziti sebe, brez da bi kogarkoli obtoževali.
In kar je zelo pomembno- na ta način učimo tega tudi svoje otroke.
Se vam zdi nemogoče, da pridete do tega? Do takšne komunikacije?
Tudi meni se je zelo dolgo časa zdelo, da je tole znanstvena fantastika. Vendar se čedalje bolj učim tega, kako biti RESNIČEN. Avtentičen. Iskren sam s sabo in z drugimi. In kako to skomunicirati tako, da ne potlačim svojih občutkov in s tem (čustveno) ‘zapustim’ sebe ter hkrati, kako ne prizadeti drugega in s tem ‘zapustiti’ njega.
Janja Urbančič,
vodja Sočutne akademije