Moja osebna izkušnja in rezultat pri mojih dveh sinovih dajeta jasen odgovor, da je mogoče, da otroci živijo brez plenic Moja filozofija otrokovega delovanja na področju izločanja je drugačna od pristopov, ki so v današnjem svetu veljajo kot »običajni«. In sicer, dojemam izločanje kot osnovno potrebo, ki je enakovredna zadovoljevanju potrebe po hranjenju ali spanju, tudi od rojstva dalje. Celoten sklop omenjenih osnovnih potreb prepoznavam kot povezavo, ki mora biti nujno medsebojno usklajena.

Svetujem, da starši otroka na plenice čim manj navajate. Kajti na ta način boste slišali, ulovili in spodbudili njihovo naravno delovanje, ki z dolgotrajno uporabo plenic, popolnoma zamre.

Po rojstvu in nekje do okoli prvega leta imajo dojenčki in otroci izredno razvit čut za reguliranje svojega lastnega izločanja, če le znamo pristopiti in mu pri tem tudi pomagati. Ne potrebujemo veliko časa. Otrok naše namige in prijeme zelo hitro zazna in prepozna ter nežni komunikaciji podzavestno sledi.

Gre namreč za preskok v razmišljanju, ki se mora zgoditi, če želi mama opaziti in razumeti otrokovo celostno delovanje.

Zame je bil velik navdih, da sem pričela brezplenic otrok sam. Izziv pa njegovo zelo specifično, nenavadno vedenje. Sprva sem njegovi nebesedni komunikaciji le sledila. Obenem pa se v tistem trenutku niti nisem zavedala, kakšni bodo resnični končni rezultat najinega skupnega početja.

Ko sem začela skupaj z njim delovati, se je otrokova odzivnost tako intenzivirala, da si nisem mogla dovoliti, da bi spregledala, ne delovala in mu pri tem ne pomagala. Celoten sklop mojih ravnanj je na koncu posledično prispeval k temu, da sem plenice iz njunih življenj z lahkoto izpustila.