Potem ti bo morda tale zapis v pomoč:
Ali veš, da obstajajo PRIMARNA in SEKUNDARNA čustva?
Primarno čustvo je tisto, ki se skriva globoko v nas in pod njim ni nobenega čustva več (zelo poenostavljeno)…Sekundarno čustvo pa je čustvo, ki je prekrivno, pod njim pa se ponavadi skriva čustvo, ki ga težje občutimo, ker je za nas preveč ranljivo in boleče.
JEZA je mnogokrat sekundarno čustvo. Torej obrambni mehanizem pred tistimi čustvi, ki so za nas ranljivejša, bolj boleča.
Pod jezo pa se velikokrat skriva STRAH. Strah pred razvajenostjo, nesamostojnostjo, nespoštljivostjo…
Ko otroka npr. udarimo ali kričimo nanj, ker smo mu že desetič razložili, da naj ne tepe sestre, nas je v resnici strah, da bo morda nasilen…da se ne bosta dobro razumela (tako kot vi z vašim bratom ali sestro), itd.
Ko se jezimo na otroka, ker noče pojesti zelenjave, nas je včasih strah, da bo izbirčen, razvajen.
Ko nam popustijo živci, ker otrok nekaj zanalašč razbije, nas je strah, da ne bo spoštljiv, da bo brezbrižen…
Ko otrok ne zaspi sam, nas je strah, da bo nesamostojen, da bo preveč navezan na nas. In se zato jezimo nanj, v resnici nas je pa strah.
Sekundarno čustvo je lahko tudi SRAM. Ko se otrok v trgovini vrže na tla, nismo jezni nanj, ampak nas je večinoma sram. in ker nam je sram težje čutiti, nas ‘vrže’ v jezo, ki je za nas v tistem trenutku sprejemljivejša, varnejša…
Pod jezo se marsikdaj skriva tudi ŽALOST, občutek ZAPUŠČENOSTI, OSAMLJENOSTI…. Ko nas otrok udari, lahko občutimo žalost…Ko se obrne od nas in nas noče niti pogledati, lahko občutimo občutke zapuščenosti, osamljenosti, ki nam je iz našega otroštva tako zelo domača. Seveda pa je lažje čutiti jezo in zato se nanj preprosto jezimo, brez da bi vedeli, da so resnična čustva skrita pod jezo. In dokler ne bomo naslovili TEH ranljivejših čustev, se preprosto ne bomo mogli premakniti iz jeze.
Zato je zelo pomembno, da se začnemo zavedati teh čustev in jih izražati: Strah me je…Skrbi me…Prizadane me, če…Tako govorimo o sebi (prevzamemo lastništvo nad svojimi občutki), namesto da krivdo za svoje občutke zvalimo nanj.
Tako ostanemo v stiku s samim sabo in hkrati z otrokom, ki je takrat ob nas. Na tak način ohranjamo odnos, ki je naše glavno vzgojno orodje.
Janja Urbančič,
vodja Sočutne akademije