Sama pa sicer ugotavljam, da je še bolj od naših besed pomembno to, kar v resnici nekje globoko v sebi mislimo in ČUTIMO o naših otrocih. Tisto, česar se morda niti ne zavedamo, oziroma pride ven v trenutkih, ko pritisnejo na naše gumbe.
Zadnje čase sem začela ozaveščat ta svoja nezavedna prepričanja…in se še kar zalotim, da o njiju kdaj mislim, da sta razvajena, nesamostojna, pretiravata, da sta lena (tole prepričanje me je zadnjič prav pretreslo, ko sem se ga zavedla, ker sem se spomnila, kako je moj oče včasih znal zabrusit mojemu najstniškemu bratu, ko je šel popoldan spat, okrog hiše pa je bilo veliko dela…), da sta neorganizirana, razpršena (nefokusirana), itd.
In bolj malo pomaga, če jima govorim drugače, ker verjamem, da otroci bolj čutijo to, kar globoko v sebi mislimo o njih kot pa to, kar jim govorimo.
No, pravzaprav to mislimo o nas samih (verjetno ker so odrasli mislili to o nas, ko smo bili otroci in sedaj to prenašamo naprej na svoje otroke).
Če si eden tistih staršev, ki ugotavljaš, da preveč kritiziraš svoje otroke, potem ti lahko samo čestitam . Ker se tega sploh zavedaš.
Tisti, ki smo odraščali s kritiko, je le-ta tako zelo zažrta v naše telo, da se pretirane kritičnosti velikokrat sploh ne zavedamo (v tistem trenutku smo namreč prepričani, da je otrok/partner RES takšen, kot ga mi vidimo in da mu enostavno MORAMO povedati na takšen način, da njegovo vedenje ni primerno, ker kako se bo drugače sploh naučil?).
Počasi, potrpežljivo in vztrajno z delom na sebi (= zdravljenjem svojih lastnih ran) postajamo čedalje bolj ljubeči in sočutni do sebe in s tem naravno tudi do svojih otrok/partnerjev. <3
Si želiš manj kritizirati sebe, svoje otroke in partnerja?
Potem se pridruži SOČUTNI AKADEMIJI, v kateri boš lahko celo leto raziskoval-a, kako lahko izboljšaš svoj odnos z ljudmi, ki jih imaš najraje. <3