Obdobje trme/čustvenih izbruhov

Obdobje trme/čustvenih izbruhov

Za mnogo staršev je obdobje čustvenih izbruhov težko obdobje (predvsem zato, ker smo bili sami kot otroci ranjeni na tem področju).

Nekateri starši v upanju, da zatrejo te izbruhe, uporabljajo metodo stolčka (ponavadi toliko minut sedenja, kolikor je otrok star), kota, ali nekega drugega sankcioniranja (ponavadi izolacije).
Moje mnenje (in mnenje mnogih drugih strokovnjakov) je, da z otrokom, ki ima čustveni izbruh, ni nič narobe.

  • Večinoma se izbruh pojavi takrat, ko otrok nima zadovoljene neke fiziološke ali psihološke potrebe (je lačen, žejen, utrujen IN/ALI pa čuti strah, žalost, sram, odrinjenost, zapuščenost, se ne počuti ljubljenega, vrednega, pomembnega…)

  • V tem obdobju (od 1.5 let do 4-5 let) se otroci tudi osamosvajajo in so čustveni izbruhi normalna razvojna faza, ki mine slej ko prej. Tako se otrok uči izrekati drugim NE in hkrati sami sebi DA in je to zelo pomembna faza v njegovem razvoju, saj bo kasneje v najstniški dobi lažje rekel NE alkoholu, drogi, prezgodnji spolnosti, zlorabam vseh vrst, itd.
  • Čustveni izbruh je v tem obdobju tudi normalna reakcija na našo postavljeno mejo. To seveda ne pomeni, da moramo uslišati vse njegove želje, pomembno pa je, da slišimo, razumemo in začutimo njega.
  • Pomembno dejstvo o izbruhih je tudi to, da je to naravni otroški mehanizem za odlaganje nabranih čustev. Ko se otroku skozi dan zgodijo situacije, kjer ne more v polnosti izraziti svojih čustev, jih spravi v svoj čustveni nahrbtnik, odloži pa jih kasneje, v varnem okolju, ponavadi ob svojih starši, posebej mamah).
  • Če otroka kaznujemo s sedenjem na stolu, bo razvil občutek, da je z njim kot osebo nekaj narobe, da ga nimamo radi, da je nezaželen in nesprejemljiv (in da so nezaželena njegova čustva). Morda se bodo izbruhi res zmanjšali ali prenehali, vendar se bo to zgodilo zato, ker se bo bal sedenja na stolčku/v kotu in posebej zelo težkih občutkov, povezanih s tem. Ker se bo bal izgube naše ljubezni. Hkrati pa bo zatajil del sebe in potlačil svoja čustva. Verjetno veste, da so potlačena čustva glavni vzrok za psihosomatske bolezni v odrasli dobi.

KAKO NAJ RAVNAMO OB ČUSTVENEM IZBRUHU?

  • Pomirimo najprej sebe (To ni lahko, posebej zato, ker smo tudi mi kot otroci večinoma morali potlačiti svoje občutke, ki se prebudijo ob otrokovem izbruhu. Ker so ta čustva premočna, nam je lažje utišati otroka kot pa zdržati z lastnimi občutki.).
    Sebe lahko pomirimo tako, da razumemo, da otrok tega ne počne nam, da ne izsiljuje (temveč je v stiski), da njegovi možgani ne zmorejo še delovati drugače, če pa so naše reakcije zelo močne (otroka udarimo, kričimo nanj, smo zelo razburjeni, itd.) pa je modro, da predelamo svoja čustva s kakšnim od terapevtov, kar nam bo pomagalo, da bomo ob naslednjih izbruhih lažje ostali mirni.
  • V prvi fazi izbruha (kjer otrok čuti predvsem jezo) pazimo predvsem na to, da je:
    a) otrok varen (preprečimo npr. samopoškodovanje).
    b) da smo varni mi (preprečimo, da nas otrok udari, brcne, grize, itd. tako, da ga odločno primemo za roko in mu povemo, da je lahko jezen, da pa ne dovolite, da vas tepe. Lahko ga tudi preusmerimo v drugačno izražanje jeze: cepetanje, ploskanje, kričanje v blazino, udarjanje v kavč, ipd.)
    c) da so varni predmeti (preprečimo metanje trdih predmetov ali uničevanje le-teh)
  • Otrok ob izbruhu ne sliši in ne razume ničesar, ker je v t.i. plazilskem odzivu možganov, kjer njegov prefrontalni korteks, ki je zadolžen za racionalno, analitično, umirjeno razmišljanje, ne deluje. Zato v času izbruha čim manj govorimo, morda uporabljamo samo kratke, pomirjujoče stavke (Tukaj sem. Vem, težko ti je. Kar daj ven iz sebe. Vem, ljubček, vem…)
  • Če nas otrok ob izbruhu podi stran, se umaknemo na razdaljo, ki ga več ne ogroža, vendar mu tudi ne povzroča občutkov zapuščanja. To je ponavadi okrog 1,5- 2 metra. Preprosto se lahko usedemo na tla, gledamo stran od otroka in počakamo, da se otrok začne umirjati in preide v drugo fazo, kjer občuti predvsem žalost. Takrat ponavadi pride v naše naročje in je pripravljen na crkljanje, božanje, objemanje.
  • Če ste na javnem prostoru (igralnica, trgovina, ipd.) lahko otroka zaradi lažje pomiritve (ne kazni!) odnesete v mirnejši prostor ali kotiček, kjer lahko svoja težka čustva na varen način odloži.
  • Ignoriranje otroka ob čustvenem izbruhu ni prava pot (čeprav starši včasih to naredimo, ko nam je pretežko zdržati z otrokom in se izklopimo). Znak, da otroka ignoriramo, je vklop naše jeze ali pa občutek, da postanemo čustveno hladni in nedostopni.
    Nekateri starši sicer ugotovijo, da gre izbruh najhitreje mimo, če z otrokom ne govorijo, ga pustijo pri miru, ipd, vendar to ni ignoriranje, temveč umirjeno držanje prostora otroku (jeza ali čustvena hladnost se ne vklopita, temveč se vklopi empatija ter pripravljenost otroka objeti in potolažiti, ko bo na to sam pripravljen).
  • Ko je otrok popolnoma umirjen, se lahko z njim tudi pogovorimo (kaj se je zgodilo, zakaj je izbruhnil, kako se je počutil). Poskusimo čimveč poslušati in čim manj pridigati ter moralizirati.
    Vendar tega ne rabimo početi za vsako ceno (otroci velikokrat ne znajo povedati, kaj se je dogajalo v njih in zakaj).

O čustvenih izbruhih se pogovarjamo tudi v SOČUTNI AKADEMIJI.
V spletni učilnici, ki je del akademije, lahko najdeš še več takšnih zapisov.
Poleg tega pa v sklopu akademije deluje tudi FB skupina, kjer se podpiramo in vzpodbujamo v družbi več kot 20-ih strokovnjakov s področja osebne rasti in vzgoje!

Ali so tudi vaši otroci kdaj UŽALJENI?

Ali so tudi vaši otroci kdaj UŽALJENI?

Saj vem, nimaš me rada! Pusti me, pojdi stran! Ne maram te več! Saj vem, da me nimate radi. Raje grem kar stran. Ali pa se samo užaljeno umaknejo in se skrijejo vase.

Starši v takšnih primerih ponavadi odreagiramo na dva načina: Ali nas take besede zabolijo, začutimo KRIVDO (Kaj sem narobe naredil? Kako lahko to popravim?), zato s tem občutkom stopimo k otroku in ga poskušamo potolažiti. Večinoma ta pristop ne deluje, ker nas še vedno odrivajo stran, mi pa ne vemo, kaj narediti. Včasih otroka enostavno pustimo pri miru in odidemo.

Ali pa starši odreagiramo z JEZO (ker nam je pretežko čutiti krivdo, raje izberemo jezo, ki je za nas v tistem trenutku lažja). Namesto tega, da obsodimo sebe, da smo nekaj naredili narobe, obsodimo otroka, da se obnaša kot kakšna užaljena princeska, mu rečemo, da naj neha s to svojo užaljenostjo ali pa smo užaljeni tudi mi in ga ignoriramo. Morda pa občutimo nemoč in samo nemočno gledamo, kaj se dogaja ter ne vemo, kako odreagirati.

Kaj pa se V RESNICI dogaja?

Otrok v takih trenutkih doživi PREKINITEV STIKA. Občutek, da ni ljubljen. Da je sam. Da ni varen. Občutek, da je zavrnjen, zapuščen. Včasih tudi osramočen. In ker NE ZNA ali NE ZMORE tega povedati s temi besedami, odreagira z užaljenostjo.

Užaljenost je nekakšen obrambni mehanizem pred bolečino. Pred tem, da bi nam ranljivo povedal, kaj ga v resnici boli in da nas potrebuje. Da nujno potrebuje ponovni stik z nami. Tega torej ne počne zanalašč ali zato, da bi iz nas izsilil ljubezen, temveč zato, ker ne zna povedati drugače, da vas potrebuje, da mu pomagate priti nazaj v čustveno ravnovesje.

V trenutkih, ko se vaš otrok torej užaljeno zapre vase, ne vrtajte vanj z vprašanji, kaj je narobe, kaj vi ste narobe naredili ali mu zabrusite, da se naj kar kuja. Bolj učinkovito je, če poskusite ostati mirni (zavedanje, da tega ne počne zanalašč, vam lahko pri tem močno pomaga). Lahko pristopite do otroka in mu rečete npr.: Čutim, da ti je težko. Se počutiš odrinjenega? Oprosti, če si dobil tak občutek. Ko boš želel, da te objamem, mi kar reci. Tukaj sem zate, ko boš pripravljen.

Pomembno je, da mu damo vedeti, da smo tam zanj, ko bo pripravljen pokukati iz svoje lupine. Več kot bo čutil varnosti in več kot mu boste dali občutka, da ima dovolj časa (ne pritiskate nanj), hitreje se bo prišel stisniti k vam. Na tak način mu boste pomagali, da se bo naučil stopiti iz svoje lupine nazaj v odnos, kar mu bo prišlo prav tudi v odrasli dobi (če imate težave z užaljenostjo kot odrasla oseba, potem sedaj veste, da vam vaši starši žal niso znali/zmogli nuditi varnega prostora, da pridete iz svoje lupine in svoj vzorec prenašate v vaše odrasle, predvsem partnerske odnose).

Janja Urbančič,
vodja Sočutne akademije