Najin vikend konflikt

Najin vikend konflikt

Danes dopoldan sva imela s partnerjem konflikt.
Vikend– pri nama je to še vedno izziv. Ne vem točno, kaj se dogaja, ampak skoraj vsak vikend dopoldan sva napeta, vznemirjena in potem to eskalira v konflikt.

Danes pa sem dojela, v čem je bil tokrat keč.

S partnerjem sva hotela it pogledat nek avto. Sama dva. Priložnost za izlet in najin čas. Nato bi šli k mojim okrog 14-ih.

Medtem gre partner na kavico s kolegom. ‘Kmalu bom nazaj in greva.’, se poslovi.
Čakam, čakam, nič. Pokliče partner ob 12ih, če greva.
Jah, lej….zdaj je prepozno, dokler greva tja in prideva nazaj, bo prepozno, da gremo k našim, se ne splača več.

V meni se začne prebujati bolečina. Jeza, užaljenost, zamera.
Pride domov, jaz kuham mulo. Partner seveda opazi mojo jezo.
Vprašam ga, v čem je fora? Da reče, da greva, potem pa ga ni.
Pojasni mi, da je čakal tega fanta za avto, da nama da zeleno luč. In jo je dal šele prej. Tega nisem vedela, šum v komunikaciji. Ali mi ni povedal, ali pa sem preslišala.

Partner se opraviči, vendar moja užaljenost ne preneha. Jezno hodim po stanovanju. Partnerju je žal, vidim ga. Vpraša me, zakaj sem jezna. Ne vem.

Mine še nekaj minut, nato poskušam odpreti srce.

Janja, kaj te V RESNICI boli? Prepustim se odgovoru….

V tistem trenutku dojamem. Topla bolečina preplavlja moje telo…dovolim si čutiti.

Občutki nepomembnosti, zavrnjenosti, osamljenosti preplavljajo moje telo. Samo čutim. Solze tečejo in me zdravijo.
Partnerju povem, da ni on kriv za mojo jezo. Da čutim tako zelo znane občutke nepomembnosti. Moj oče je počel vse možno (konji, spanje, gledanje tv, prijatelji, itd), samo z mano se ni ukvarjal.
Ko je šel partner s prijateljem na kavo in ga toliko časa ni bilo, sem imela občutek, da mu prijatelj pomeni več kot pa najin izlet. Da sem mu nepomembna. Ker nisem vedela, da čakava na zeleno luč. Ki je prišla šele kasneje.

Objel me je in zjokala sem se še v njegovem objemu.
Bolečina je popustila, mir je naselil moje telo. ♥️

Hvaležna sem, da vsak dan izbiram več povezanosti in manj konfliktov. <3

Janja Urbančič,
vodja Sočutne akademije

https://socuten.si/socutna-akademija/

KAKO NAJ OTROCI SPOZNAJO SVOJEGA NOTRANJEGA KRITIKA?

KAKO NAJ OTROCI SPOZNAJO SVOJEGA NOTRANJEGA KRITIKA?

Dr Hazel Harrison pravi, da potrebujejo otroci pri soočanju s težavnimi nalogami kot je negativni samogovor, lahkotno in zabavno obravnavo. V ta namen uvaja pri  seznanjanju s samokritičnimi mislimi pri otrocih termin “Kritični godrnjavec” (the Critical Critter)
Svojega otroka ste gotovo kdaj slišali reči “pri tem nisem dober”, “tako sem neumen”,” za vse sem jaz kriv” ali celo “tega se sploh ne bi smel lotiti”. Morda nekateri  tega ne povedo na glas, se pa v šoli ne oglasijo ali ne udeležijo določenih  aktivnosti, ker so prepričani,, da niso dovolj dobri. Vemo, da sčasoma takšno vedenje prerase v “notranjega kritika”. Pri obravnavi otrok namesto izraza “notranji kritik” raje uporabljam izraz “kritični godrnjavec”, saj prvemu odvzame nekaj teže.Preučevanje samokritičnih misli je namreč težko in utrujajoče delo, zato raba igrivejšega  pristopa vnaša lahkotnost  in uravnoteži  težavno delo prepoznavanja  nekoristnih  navad  ter predvsem soočanja z njimi na različne načine.
Poimenovanje notranjega kritika kot “Godrnjavca” pomaga otrokom do razumevanja  v primerih, ko so prestrogi do sebe; nauči jih  odločilne lekcije, da misli se niso dejstva. Samo zato, ker mislimo, da smo pri nečem neuspešni ,se ne pomeni, da je to res.
Kako torej začeti pogovor z otroki o njihovih samokritičnih in malodušnih mislih, ki se nam vsem vrtijo v ozadju uma?
Naj vam pojasnim, kako pomagam otrokom in njihovim staršem razumeti notranjega kritika.
PREDSTAVITEV KRITIČNEGA GODRNJAVCA
V prejšnjem članku sem pisala o predstavi, da so možgani kot hiša s stopnicami, ki vodijo navzgor in navzdol. Ta primerjava je deloma vzeta iz knjige Dr Dana Siegela in Tine Payne Bryson ” Otrok s celovitimi možgani” in je zares enostaven način, da pomagamo otrokom razumeti, kaj se dogaja v njihovi glavi.
Ko otrokom pojasnim predstavo o možganih kot o hiši, jim povem, da bom vanjo dodala precej zastrašujoče, kosmato in prav nič lepo bitje. Svojega otroka poznate, zato se potrudite, da bo povedano imelo smisel, da bo razumel.Nekateri otroci bodo ob tem potrebovali večkratno zagotovilo, da gre le za domišljijsko igro  in da  ” v resnici v naših možganih ni nobenih bitij”, medtem ko bodo drugi uživali in sprostili svojo domišljijo.
KRITIČNI GODRNJAVEC V MOŽGANSKI HIŠI
Kritični godrnjavec (v nadaljevanju Godrnjavec) prebiva v zgornjem delu možganske hiše, v neokorteksu, skupaj z misleci, učinkovitimi reševalci problemov, načrtovalci, regulatorji čustev, ustvarjalci – skratka, s samimi fleksibilnimi in empatičnimi tipi. Sprva Godrnjavca v tej druščini sploh ne opazimo, oglasa se cisto po tihem, včasih ima kakšen kritičen samogovor. A bolj ko poslušamo njegove besede, večji in glasnejši postaja. Godrnjavec se hrani z negativnim samogovorom in neprijaznimi, kritičnimi besedami drugih .Kadarkoli glodamo ostre in neupravičene kritike, je, kot bi dajali Godrnjavcu nove burgerje, da poteši svojo lakoto. Lepega dne ugotovimo, da je  Godrnjavec razpakiral vso svojo prtljago ter postal tako obilen in močan, da lahko zapoveduje vsem ostalim. Veliki Godrnjavec je postal veliki nasilnež (buly), ki v kali zatre vsakršno sočutnost in prijaznost zgoraj stanujočih razmišljujočih bitij. A s tem ni zadovoljen: ta podli dvomljivec pogleduje tudi navzdol po stopnicah v spodnja nadstropja naših čutečih možganov (limbični sistem) in prepričuje groznega Freda, da je prav, da panicira in utripa z vekami, saj bo slo vse po zlu. In ko potem gre vse narobe zatuli, da je kriv grozni Fred saj je neuporaben. Mi smo neuporabni.
OPAZUJTE GODRNJAVCA V AKCIJI
Spomnite se nekaj primerov o tem,kaj vse lahko stori Godrnjavec in jih povejte otroku. Izberite primere, ki niso preveč stresni; če bo otrok preveč zaskrbljen, bo dodatno nahranil svojega Godrnjavca.
Primer, ki bi ga sama uporabila:
– pri 7letih: Godrnjavec  bruhne v samoobtoževalno hihitanje , ko se med tekmo spotakneš;
– pri 16 ih: skrije se pod izpitno mizo in šepeta “tole bos pogrnil “;
– ob koncu šolanja, ko je čas za razmislek o karieri, začne Godrnjavec z refrenom  “Nikoli ne bos uspel, tega ne bos naredil, nikoli ne bos ničesar dosegel”.
Na kratko: Godrnjavec nas spravi v situacijo, ko o sebi razmišljamo slabo ter se čustveno in mentalno počutimo povsem nesposobne za spopad z ovirami ali za začetek česa novega. Če se otroci naučijo utišati svojega Godrnjavca, jim to  pomaga razviti odpornost in sočutje do samega sebe.
5 NAČINOV KAKO ZMANJŠATI OBSEG  GODRNJAVCA
Če je Godrnjavec vašega otroka postal večji in grozljivejši, mu je potrebno predpisati ostro prehransko dieto.
Kako pomagati,da otrok prepozna delovanje Godrnjavca in ustaviti njegovo nekoristno brbljanje:
 1. Prosite otroka, naj svoj Godrnjavec poimenuje. Na prvi pogled je to malce neumno, vendar  ponudi otroku možnost, da loči besede in dejanja Godrnjavca od svojih in lažje opazi, kdaj deluje Godrnjavec, kdaj pa on sam. S tem ublaži ostre Godrnjavčeve besede (in katastrofične misli), ki sčasoma prerastejo v nekoristne tuhtajoče navade. Kako ga otrok poimenuje, ni pomembno, pomembno je le da  razume za kaj gre.
2. Naredite test BFF/NPZV (BFF- Best Friend for Ever, NZPV- najboljsi prijatelj za vedno): V težavnejsih dneh lahko opazite, kako se Godrnjavec potika po otrokovi glavi, ta pa postaja vedno strožji do sebe:  “Moja krivda je, da smo igro izgubili”. Ko to opazite, ga vprašajte: ” Bi se rad pogovarjal s svojim najboljšim prijateljem” če odgovori z “ne”, je čas, da njegov notranji negativni samogovor poteptate in ga spodbudite, da postane svoj lastni najboljši prijatelj/NPZV. Naj pomisli,  kaj bi sam rekel svojemu prijatelju v podobni situaciji in tudi, KAKO bi to rekel. Če to vajo redno ponavljate, bo otrok lažje sprejel odgovornost za svoja dejanja in ob tem izgradil sočutje do samega sebe.
3. Odgovoriti nazaj, zabrusiti: Otrok naj sicer ne bi jezikal nazaj, a v primeru Godrnjavca  mora storiti prav to: ostro mu odgovoriti, zabrusiti  nazaj. Kadarkoli opazite, da Godrnjavec otroku zahrbtno ponavlja”To ne bo nikoli delovalo, vedno si bil nesposoben” ga spodbudite, da mu ostro odgovori .Uporabite naslednje stavke in njegov Godrnjavec teden dni jedel samo brokoli:
– Dovolj, izgini Godrnjavec-trudim se po najboljših močeh!
– Ne slišim te Godrnjavec, nimam časa za te, preveč dobro se imam!
– Mogoče mi tokrat ni slo Godrnjavec, a poskusil bom znova!
4. Prošnja za podporo: Godrnjavec se pogosto oglasi v primerih, ko se vas otrok trudi obvladati nekaj novega, recimo težak matematični problem ali nov skejterski trik . Takrat navadno zatuli “v tem si zanič” ali “najbolje, da kar takoj odnehaš”. Spodbudite otroka, da dokaze da Godrnjavec nima prav tako, da poišče nasvet in podporo pri osebah, ki so jim te reci že uspele. Če se obda z ljudmi, ki mu pravijo ” to zmoreš”, bo Godrnjavec težko vztrajal pri  omalovažujočem kričanju, hitro bo prenehal z “ne moreš” in tiho obsedel v kotu.
5. Ustvarite izkušnjo pozitivnega trenutka: Napadi Godrnjavca so za otroka težki, občutij jih kot kruto neizprosne, hitro  začnejo dvomiti vase in v svoje sposobnosti. Da bi napade lažje prenesel je pomembno, da  poišče pri sebi lastnosti, ki so mu všeč. Otroku pomagajte, da si vsaki dan vzame čas za iskanje svojih pozitivnih lastnosti, četudi majhnih, a mu je zaradi njih nekaj uspelo. Vprašajte ga, kaj mu je danes dobro šlo in mu pomagajte najti pozitivne trenutke. Spodbujanje te redne pozitivne izkušnje hvaležnosti (za dobre trenutke) pomaga otroku zgraditi odpornost in sočutje do samega sebe ter utišati Godrnjavca.

Originalni članek je bil objavljen tukaj: https://www.mindful.org/how-to-teach-your-kids-about-their-inner-critic/
Prevod: Sonja Čujovič

Ali otroci izsiljujejo?

Ali otroci izsiljujejo?

Ali otroci izsiljujejo?

Velikokrat preberem, da otroci izsiljujejo. Moje mnenje glede tega pa je takšno:

Izsiljevanje pomeni, da otrok načrtuje (!) zavestno, da bo nekaj dosegel s svojim vedenjem. Tega otroci ne znajo in ne zmorejo. Nimajo še dovolj razvitih možganov za kaj takšnega.
Je pa seveda res, da si otroci nekaj želijo in so za to pripravljeni biti zelo vztrajni in domiselni. Še vedno so namreč močno usmerjeni v zadovoljevanje lastnih želja in potreb. Vendar tega ne načrtujejo, v to jih vodi njihov nagon.

Ponavadi je za vedenjem, ki si ga starši razlagamo kot izsiljevanje skrita stiska ali pač običajna frustracija in odziv nanjo, ko otroku rečemo ne. Ampak to ni izsiljevanje, to je pač izražanje čustev tako kot jih zna izraziti 3 letnik (s tem, da se vrže ob tla, da joče, da prosi, itd.)

Se pa strinjam, da lahko ČUTIJO, da bodo z nekim svojim vedenjem nekaj dosegli. Ampak to se naučijo iz izkušnje. Ko smo enkrat ali večkrat popustili ob njegovem joku (ker nam je bilo hudo, ker joče, npr.), potem otrok čuti, da morda pa bo sedaj dosegel isto, samo dovolj dolgo mora jokati).

Torej problem ni v otrocih, da izsiljujejo, ampak v nas starših, ki ne zdržimo otrokove frustracije. In ni na nas, da popravljamo otroke, temveč da starši malce pogledamo, zakaj ne zmoremo zdržat otrokovega joka (ponavadi se za tem skriva neka naša rana).
Tako da tudi temu ne moremo reči izsiljevanje v tem pomenu, kar zares pomeni- zavestno doseči nekaj na nasilen način.

Velja razmisliti tudi o tem: Če smo mnenja, da nas otrok izsiljuje, bomo odreagirali popolnoma drugače kot pa če menimo, da je otrokova reakcija normalen odziv na postavljeno mejo ali da je otrok v stiski.
Nekateri starši imajo pogosto občutek, da jih otroci izsiljujejo, nekateri pa tega občutka nimajo (vsaj ne tako pogosto). Torej tudi to kaže na to, da je veliko odvisno od tega, kako vidimo situacije. Morda so naše vedenje v otroštvu velikokrat ožigosali za izsiljevanje in potem to nezavedno vidimo v svojih otrocih tudi sami?

In še odrasla perspektiva: Ko sem jaz včasih ob partnerju jokala, je vedno imel občutek, da ga s svojim jokom izsiljujem, meni pa ni bilo jasno, od kje je potegnil take zaključke, ker sem dejansko bila v stiski in sem potrebovala samo njegov objem, da se pomirim. Je preteklo kar nekaj let, da je zamenjal ta vzorec za drugega. Verjetno je v otroštvu večkrat slišal, da naj neha izsiljevati ali kaj podobnega.

Si želiš manj še bolj razumeti svojega otroka in se naučiti, kako mu sočutno držati prostor, ko doživlja svoja velika čustva?
Potem se pridruži SOČUTNI AKADEMIJI, v kateri boš lahko celo leto raziskoval-a, kako lahko izboljšaš svoj odnos z ljudmi, ki jih imaš najraje.  <3

Kaj čutim o svojem otroku?

Kaj čutim o svojem otroku?

Sama pa sicer ugotavljam, da je še bolj od naših besed pomembno to, kar v resnici nekje globoko v sebi mislimo in ČUTIMO  o naših otrocih. Tisto, česar se morda niti ne zavedamo, oziroma pride ven v trenutkih, ko pritisnejo na naše gumbe.

Zadnje čase sem začela ozaveščat ta svoja nezavedna prepričanja…in se še kar zalotim, da o njiju kdaj mislim, da sta razvajena, nesamostojna, pretiravata, da sta lena (tole prepričanje me je zadnjič prav pretreslo, ko sem se ga zavedla, ker sem se spomnila, kako je moj oče včasih znal zabrusit mojemu najstniškemu bratu, ko je šel popoldan spat, okrog hiše pa je bilo veliko dela…), da sta neorganizirana, razpršena (nefokusirana), itd.

In bolj malo pomaga, če jima govorim drugače, ker verjamem, da otroci bolj čutijo to, kar globoko v sebi mislimo o njih kot pa to, kar jim govorimo.
No, pravzaprav to mislimo o nas samih (verjetno ker so odrasli mislili to o nas, ko smo bili otroci in sedaj to prenašamo naprej na svoje otroke).

Če si eden tistih staršev, ki ugotavljaš, da preveč kritiziraš svoje otroke, potem ti lahko samo čestitam . Ker se tega sploh zavedaš.
Tisti, ki smo odraščali s kritiko, je le-ta tako zelo zažrta v naše telo, da se pretirane kritičnosti velikokrat sploh ne zavedamo (v tistem trenutku smo namreč prepričani, da je otrok/partner RES takšen, kot ga mi vidimo in da mu enostavno MORAMO povedati na takšen način, da njegovo vedenje ni primerno, ker kako se bo drugače sploh naučil?).

Počasi, potrpežljivo in vztrajno z delom na sebi  (= zdravljenjem svojih lastnih ran) postajamo čedalje bolj ljubeči in sočutni do sebe in s tem naravno tudi do svojih otrok/partnerjev.  <3

Si želiš manj kritizirati sebe, svoje otroke in partnerja?
Potem se pridruži SOČUTNI AKADEMIJI, v kateri boš lahko celo leto raziskoval-a, kako lahko izboljšaš svoj odnos z ljudmi, ki jih imaš najraje.  <3

Ko se s partnerjem ne strinjava

Ko se s partnerjem ne strinjava

Ko partner v odnosu do otrok naredi nekaj, s čimer se ne strinjam, si včasih ne morem pomagati, da se ne vmešam in izstrelim nekaj ostrih besednih puščic ➡. Zavedam se, da to ni prav nič konstruktivno, vendar si v tistem trenutku ne morem pomagati. Vem, da mora partner graditi SVOJ odnos z otrokoma (tako kot jaz), da mora delati svoje napake (tako kot jaz), da mu ne smem odvzeti možnosti za svoje aha momente….pa vendar mi še vedno včasih ne uspeva, da se v tistem trenutku ne vmešam. Poznano? Ko sem se nekega dne odločila, da tega več ne bom počela, sem naletela na globoko spoznanje. O sebi, kakopak.  🙂  😉 Umaknila sem se v kuhinjo in poslušala, kaj se dogaja v dnevni sobi. Čedalje bolj me je stiskalo v prsih, bolečina je bila čedalje močnejša. V nekem trenutku pa me je prešinilo: Vmešavam se zato, ker me v resnici partnerjeve besede, ki jih nameni otrokom, BOLIJO. Jaz v tem trenutku ne branim samo otrok pred njim, ampak branim predvsem SEBE. Svojo malo deklico, ki je poslušala podobne besede, ko je bila majhna…in ki je ob tem čutila NEVREDNOST, NESPREJETOST IN ŽALOST. Takrat sem si dovolila čutiti tisto bolečino in jo spustiti iz svojega telesa. Solze so tekle, spomini so se prebujali, občutki pa so se pretakali skozi moje telo. Od tega dne dalje lažje sprejemam dejstvo, da partner gradi SVOJ odnos z otrokoma in da dela SVOJE napake ob tem. In če se vmešavam, ga v bistvu oropam za to, da mu je lahko žal za svoja dejanja in se iz svojih napak nekaj nauči (ker gre ob mojem vmešavanju v obrambo, namesto v učenje). In obratno seveda. Če se vmešava on, mene oropa za obžalovanje in popravljanje mojih napak. Še vedno pa moram priznati, da imam na tem področju še veliko dela sama s sabo.   <3 Ko si bom dovolila prečutiti še več bolečine, ki se jo partner nevede in nehote dotika, mu bom lažje umirjeno in IZVEN situacije razložila, zakaj se mi njegovi vzgojni ukrepi ne zdijo primerni. In lažje bova našla neko skupno rešitev. Lažje bova skupaj ozavestila, kaj se dogaja, brez da bi napadala drug drugega. Janja Urbančič, vodja Sočutne akademije https://socuten.si/socutna-akademija/
Se hitro razburiš, veliko kričiš in nasploh težko nadzoruješ svoja čustva?

Se hitro razburiš, veliko kričiš in nasploh težko nadzoruješ svoja čustva?

Potem ti bo morda tale zapis v pomoč:

Ali veš, da obstajajo PRIMARNA in SEKUNDARNA čustva?

Primarno čustvo je tisto, ki se skriva globoko v nas in pod njim ni nobenega čustva več (zelo poenostavljeno)…Sekundarno čustvo pa je čustvo, ki je prekrivno, pod njim pa se ponavadi skriva čustvo, ki ga težje občutimo, ker je za nas preveč ranljivo in boleče.

JEZA je mnogokrat sekundarno čustvo. Torej obrambni mehanizem pred tistimi čustvi, ki so za nas ranljivejša, bolj boleča.
Pod jezo pa se velikokrat skriva STRAH. Strah pred razvajenostjo, nesamostojnostjo, nespoštljivostjo…
Ko otroka npr. udarimo ali kričimo nanj, ker smo mu že desetič razložili, da naj ne tepe sestre, nas je v resnici strah, da bo morda nasilen…da se ne bosta dobro razumela (tako kot vi z vašim bratom ali sestro), itd.
Ko se jezimo na otroka, ker noče pojesti zelenjave, nas je včasih strah, da bo izbirčen, razvajen.
Ko nam popustijo živci, ker otrok nekaj zanalašč razbije, nas je strah, da ne bo spoštljiv, da bo brezbrižen…
Ko otrok ne zaspi sam, nas je strah, da bo nesamostojen, da bo preveč navezan na nas. In se zato jezimo nanj, v resnici nas je pa strah.

Sekundarno čustvo je lahko tudi SRAM. Ko se otrok v trgovini vrže na tla, nismo jezni nanj, ampak nas je večinoma sram. in ker nam je sram težje čutiti, nas ‘vrže’ v jezo, ki je za nas v tistem trenutku sprejemljivejša, varnejša…

Pod jezo se marsikdaj skriva tudi ŽALOST, občutek ZAPUŠČENOSTI, OSAMLJENOSTI…. Ko nas otrok udari, lahko občutimo žalost…Ko se obrne od nas in nas noče niti pogledati, lahko občutimo občutke zapuščenosti, osamljenosti, ki nam je iz našega otroštva tako zelo domača. Seveda pa je lažje čutiti jezo in zato se nanj preprosto jezimo, brez da bi vedeli, da so resnična čustva skrita pod jezo. In dokler ne bomo naslovili TEH ranljivejših čustev, se preprosto ne bomo mogli premakniti iz jeze.

Zato je zelo pomembno, da se začnemo zavedati teh čustev in jih izražati: Strah me je…Skrbi me…Prizadane me, če…Tako govorimo o sebi (prevzamemo lastništvo nad svojimi občutki), namesto da krivdo za svoje občutke zvalimo nanj.
Tako ostanemo v stiku s samim sabo in hkrati z otrokom, ki je takrat ob nas. Na tak način ohranjamo odnos, ki je naše glavno vzgojno orodje.

Janja Urbančič,
vodja Sočutne akademije