IZOGIBAJOČI stil navezanosti

IZOGIBAJOČI stil navezanosti

#temameseca #maj #varnanavezanost

Obstajajo 4-stili navezanosti. Eden izmed njih je tudi izogibajoči se stil navezanosti.

Nekateri starši so čustveno nedostopni in so zaradi tega neobčutljivi ali se sploh ne zavedajo otrokovih potreb. Ti starši se pogosto ne odzivajo, ko je otrok prizadet ali v stiski, ter ne dovolijo, da bi otroci jokali; spodbujajo otrokovo samostojnost, ko otrok na to še ni pripravljen. Pogosto se taki otroci razvijejo v »male odrasle«, ki sami skrbijo zase. Navidezno od drugih ničesar ne potrebujejo in so samozadostni. Razvili so izogibajoči se stil navezanosti z odsotnim staršem.

Osebam s tem stilom navezanosti je bližina neprijetna, težko zaupajo in/ali se zanesejo na druge. Bojijo se intimnosti, ne radi prejemajo ali dajejo skrb in podporo. V odnosih do ljudi so distancirani in osamljeni, kažejo višjo sovražnosti (od drugih dveh stilov), njihova ego moč pa je šibka. Zanj je prav tako značilna disfunkcionalna jeza, ki je za njih najpogosteje obrambni mehanizem pred aktivacijo sistema navezanosti.
Na jezo drugega reagirajo z lastno jezo, prav tako pa izražajo več jeze, ko so odvisni od nekoga drugega in ne sebe. Avtorja delita ta stil na dva ‘podstila’, plašljivo-izogibajočega in odklonilno-izogibajočega. Razlika med njima je, da si plašljivo-izogibajoči želi bližine, vendar se je boji, medtem ko odklonilno-izogibajoča oseba deluje samozadostno in ne priznava potrebe po bližini. Vzrok naj bi bil v različnem družinskem ozadju, starši plašljivih odraslih naj bi direktno izražali negativna čustva do njih, medtem ko je pri odklonilnem stilu to prikrito.

a. Plašljivo-izogibajoči stil navezanosti: pri navezovanju tesnejših stikov so ti ljudje nesproščeni, bojijo se, da bodo prizadeti, če se jim bo kdo preveč približal. Zaradi strahu pred zavrnitvijo se izogibajo socialnim situacijam. Po drugi strani pa si želijo biti bolj odprti in zaupljivi. Sebe doživljajo kot nevredne ljubezni, druge kot nevredne zaupanja. Izogibanje jih obvaruje pred pričakovano zavrnitvijo drugih. Počutijo se, da v prijateljske odnose dajejo več kot prijatelji, medtem ko se težko zaljubijo in spustijo v partnerski odnos. Zanje je značilna čustvena odvisnost in ljubosumje. Navadno prevzamejo pasivno vlogo in so bolj vpleteni v njihov odnos kot partnerji. Te osebe imajo razvit negativni model sebe in drugega, starši so jih pogosto zavračali.

b. Odklonilno-izogibajoči stil navezanosti se dobro počutijo brez tesnih odnosov z drugimi, pomemben jim je občutek svobode in samozadostnosti. Zmanjšujejo pomembnost odnosov in se osredotočajo na neosebne aspekte življenja. Ne želijo se zanašati na druge in ne marajo, ko se drugi zanašajo na njih. Primanjkuje jim introspekcije, sebe vrednotijo pozitivno, druge negativno. Prijateljstva gradijo na vzajemnih interesih in ne toliko na čustvenih aspektih. V partnerskem odnosu se malo samorazkrivajo, značilno je pomanjkanje intimnosti, bližine ter so manj vpleteni v odnos kot njihovi partnerji

Kako se pogovoriti z otrokom, da me bo (končno) upošteval

Kako se pogovoriti z otrokom, da me bo (končno) upošteval

POGOVORI SE Z NJIM!

Ste že bili deležni kdaj takšnega nasveta?
Oziroma ste si sami mislili, da se morate nujno pogovoriti s svojim otrokom,
ker je (že spet) naredil nekaj, kar je za vas nesprejemljivo?
In potem ste se pogovorili z njim (morda že desetič) in…..bili (ponovno) razočarani.
Ker ne deluje.
In potem se seveda odločimo za ukrepe, ki naš odnos še bolj skrhajo
in otroci nas potem še manj poslušajo
(predvsem pa nam manj zaupajo in nas manj spoštujejo…se nas pa zato malo bolj bojijo…).
Ampak čutimo, da to ni to.
Sprašujemo se, zakaj nas otrok ne upošteva, če pa smo se že tolikokrat pogovorili z njim.

Rešitev?

Ne, odgovor največkrat ni v kaznovanju, posledicah in trdih prijemih…
ampak v AVTENTIČNEM POGOVORU.
Ki ni monolog. To, o čemer pišem zgoraj, je namreč monolog.
Otroci poslušajo, mi govorimo. Moraliziramo. Dajemo nasvete. Sramotimo.
Naveličano obsojamo. Grozimo. Ali pa prosimo brez učinka. 
In nič ali zelo malo poslušamo. Ne zanima nas, kaj misli ali čuti otrok.
Zanima nas samo, kaj želimo mi. Ne zanima nas (ISKRENO zanima), kaj se dogaja z otrokom.
Mi hočemo doseči svoje- to, da se otrok začne obnašati drugače.
Vendar to ne prinese rezultatov. SKRHA PA NAŠE ODNOSE. To pa. 
Kaj pa prinese rezultate? In kaj ne skrha odnosov?Avtentični pogovor.


Kaj natančno je avtentični pogovor?
Zakaj ima skoraj čudežne učinke na naše otroke (in nas)?
Kaj NI avtentični pogovor?
Zakaj moraliziranje ne deluje?
Kako se pogovoriti z otrokom, da nas bo končno upošteval? 
Kaj je namen dialoga?

Ko si preveč sočuten…

Ko si preveč sočuten…

 

Uf, ja….Točno to mi dela še vedno preglavice. Se tega še učim. In vidim, da kar napredujem. Včasih sem vedno znova izključila odgovornost in se je vklopila samo empatija….Posledica: Poteptali so me. Vedno na zadnjem mestu. Vedno iskala izgovore za druge.
Sedaj vem in velikokrat tudi čutim, da je pomembno oboje, oziroma da eno ne izključuje drugega. <3

Pospravljanje, pospravljanje….

Pospravljanje, pospravljanje….

Pospravljanje je moja šibka točka. Čisto ravnodušno priznam. Zaradi tega znam svojima otrokoma zatežit tako, da se na koncu skregamo in se vsakič znova zapletemo v isti konflikt.

Zadnje čase pa ugotavljam, da tudi tukaj napredujem.  Včeraj dopoldan je bilo stanovanje v razsulu. Včasih bi me že samo pogled na to razburil, v sebi bi začela čutit nemir, začela bi godrnjat in seveda, otroka bi se temu uprla, sledil bi moj izbruh…Saj veste, kako se to konča, ane?

Včeraj pa sem ostala precej mirna. Otrokoma sem povedala, da bomo čez 5 minut začeli pospravljati, ker odhajamo k mojim staršem.
Ko je minilo teh 5 minut in ko sem naznanila začetek pospravljanja, so se začele težave. Hčerka se je uprla, da ona nečesa ne bo, da to vedno naredi ona, njen brat pa ne, itd.itd.
Meni je ob tem začel naraščati pritisk (A ste res mislili, da je šlo tako na izi?  )…In seveda, začela sem težit. Da nočem slišat izgovorov, da naj začne že enkrat pospravljat, itd.itd. Nakar se ustavim in ugotovim, da tole spet pelje v isti konflikt kot vedno.

Umaknem se v drugo sobo, upočasnim, pridem v stik s sabo in si dovolim čutiti. Čutim izkoriščanost. Dovolim, da me preplavi….dovolim si jo čutiti. 

Ko je ta občutek odvaloval iz mojega telesa, sem začutila v sebi mir. Odšla sem nazaj k hčerki in se ji opravičila za teženje. Povedala sem ji, da se je vklopil moj občutek izkoriščenosti in da zaradi tega potem kar nekaj težim, namesto da ostanem potrpežljiva. Objeli sva se in nadaljevali v mirnem tonu.

Sedaj ni bilo več nobenega problema s pospravljanjem. Nihče se ni upiral. Pospravljeno je bilo v nekaj minutah in čisto normalne volje smo se odpravili k mojim.  

Ja, tudi jaz imam še veliko dela sama s seboj. Veliko mojih gumbov se še vklopi in vsak dan se jih učim prepoznavati in zdraviti. 

Za vse, ki dojite…

Za vse, ki dojite…

Za vse, ki dojite, v razmislek (ne v obsodbo). Saj vem, da kdaj ne zmoreš ali si preveč utrujena….ali pa ti paše malo odklopit…Vendar naj ti to ne bo stalna praksa.

Otrok čuti našo prisotnost, četudi je še dojenček. Dojenje ni samo hranjenje. Je tudi dajanje ljubezni, crkljanje, grajenje odnosa. Ljubezni ne moremo dajati in vezi ne moremo stkati medtem, ko gledamo v telefon. 

#bodiprisotna

p.s.: Objava ni namenjena obsojanju, čeprav sem se v trenutku, ko sem jo objavila, zavedala, da lahko in verjetno bo vzbudila v kakšni mami neprijetne občutke.
Objava je namenjena razmisleku o tem, koliko nismo prisotni tudi pri dojenju, niti na splošno v življenju ( s tem se borim tudi sama).

Povsem logično je, da ne moremo biti vedno prisotni, vendar vem, da nekatere mame priklopijo otroka in rutinsko odprejo telefon, fb, maile in tako iz dneva v dan, iz podoja v podoj in je res škoda, da niso polno prisotne v takih trenutkih, ko se tke tako pomembna vez med njimi in otrokom. <3

Zakaj in kako otroka usmeriti vase

Zakaj in kako otroka usmeriti vase

Mami, sem pojedla dovolj, da lahko dobim sladico?
Ne vem. To ti veš, če si sita.

Oči, sem lepo narisala slikico?
Meni je zelo lepa. Všeč so mi lepe, močne barve. Kaj pa ti misliš o njej, ti je lepa?

Mami, katera obleka mi bolj paše, rdeča ali zelena?
Hm…bolj mi je všeč rdeča, ampak pomembno je, kaj o tem misliš ti. V kateri se počutiš bolje? V kateri si si bolj všeč?

Mami, Nejc mi je rekel, da sem bedak. Na smrt sva se skregala. Kaj naj naredim, da se pobotava?
Uh…vidim, da te je prizadelo. Kaj pa si želiš ti naredit? Imaš kakšno idejo?

Otroci nas velikokrat sprašujejo za naše mnenje in nasvet in mi jim velikokrat seveda z veseljem in dobrimi nameni postrežemo z njim in jih velikokrat tako tudi prikrajšamo za izkušnjo, kaj pa ONI sami želijo, kaj ONI čutijo ob tem, kako ONI razmišljajo o neki stvari…Samo oni so namreč tisti, ki vedo, kaj si želijo, kaj jih osrečuje, v čem in ob čem, oziroma kom se počutijo dobro, itd.
Ko jim postrežemo z nasvetom, namesto da jih usmerimo vase, jim ne damo možnosti, da ostanejo v stiku sami s sabo, zato se bodo čedalje težje zanesli nase, na svojo lastno pamet in predvsem na svojo lastno intuicijo.