21.spletni seminar
Gostja: Jasmina Robnik Poličnik
Originalni članek je bil objavljen tukaj: https://www.mindful.org/how-to-teach-your-kids-about-their-inner-critic/
Prevod: Sonja Čujovič
Zadnje čase se starši vse pogosteje srečujejo z izrazom čustveno inteligenten otrok, vendar ne vedo, kaj to sploh pomeni. Kako naj vzgojijo čustveno inteligentnega otroka? Kakšne so vrline takšnega otroka? Janja Urbančič, mentorica za osebno rast ter sočutno in avtentično vzgojo, nam je v intervjuju odgovorila na vsa vprašanja ter vsem položila na srce modre besede: ”Čustvene inteligence jih učimo predvsem z zgledom. Pot do čustveno inteligentnega otroka vodi preko čustveno inteligentnega starša in vseh ostalih odraslih okrog otroka (starih staršev, vzgojiteljev, učiteljev, trenerjev itd.).”
Kako lahko starši vzgojijo čustveno inteligentnega otroka? Kaj to sploh pomeni?
Ni lahko vzgojiti čustveno inteligentnega otroka, predvsem zato, ker starši večinoma ne obvladamo te veščine, saj tudi nas povečini nihče ni tega naučil. Zato da lahko otroke učimo, kako biti čustveno inteligenten, je najbolj pomembno to, da najprej tega naučimo sami sebe. Z delom na sebi, s predelovanjem preteklosti, z razreševanjem svojih travm in ranjenosti ter ozaveščanjem lastnih manjkov na tem področju.
Čustvena inteligenca pomeni, da otrok zna prepoznati svoja čustva, jih poimenovati, občutiti v svojem telesu in jih skozi telo tudi pretočiti. Otrok se postopoma torej nauči zavedati sebe. Z zavedanjem sebe se otrok nauči biti ves čas pozoren na svoja notranja stanja, kaj čuti, postopoma se uči prepoznavati dogodke, ki ga razburijo (sprožilce), itd. Čustveno inteligenten otrok čustev ob njihovem vznikanju ne potlači, prav tako pa jih ne ‘izlije’ na druge ljudi. Torej čustveno inteligenten človek svoja čustva izrazi tako, da nikogar ob tem ne poškoduje, oziroma rani – niti sebe niti drugih. Je empatičen, razume, kako njegova dejanja vplivajo na druge in nanj, prav tako pa je empatičen do sebe, ko naredi napako. Ve, da negativnih čustev ni, so samo prijetna in neprijetna. Ve, da so čustva njegovi vodniki, ki mu pomagajo prepoznati njegove potrebe: Torej, če sem jezen, to lahko pomeni, da je nekdo prestopil mojo mejo, zato se moram zaščititi … Če sem žalosten, potem sem nekaj izgubil in potrebujem čas, da prebolim izgubo (čeprav je to samo to, da ne morem dobiti sladoleda). Ko sem žalosten, potrebujem oporo in tudi prosim zanjo. Ko čutim krivdo, prepoznam, kdaj je krivda odraz nečesa, kar sem naredil narobe, in to poskušam popraviti.
Kaj s tem otrok pridobi?
Otrok s tem pridobi zaupanje v to, da je to, kar čuti, normalno in v redu. Da zaradi tega, ker čuti jezo, žalost, strah, sram itd., ni slab človek, ampak je to sestavni del človekovega življenja. Je telesno in duševno bolj zdrav, kajti čustva manj potlači. Potlačenje čustev je namreč eden najbolj škodljivih obrambnih mehanizmov, ki vodi v telesne in duševne bolezni.
Takšni otroci bolje razumejo sebe in druge (zakaj je nekdo ravnal tako kot je ravnal), torej so bolj empatični in sočutni. Zmorejo bolje braniti svoje meje, saj lažje prepoznajo, kdaj jih nekdo prestopa, bolj pa čutijo tudi svojo vrednost. Lažje prenašajo frustracije, saj jim čustveno inteligentni starši ne odvzemajo možnosti za občutenje le-te, niti je nepotrebno ne povečujejo, ampak jim ob težkih trenutkih stojijo ob strani ter so mu v oporo.
Zna takšen otrok bolje obvladati čustva, kot so jeza, strah, krivda, razočaranje, osamljenost itd.?
Obvladovati svoja čustva ne pomeni potiskati jih navznoter, potlačiti jih. To pomeni samo, da zmore bolje obvladovati čustvene reakcije. Ko otroku dovolimo, da izraža svoja čustva tako, da jih pretoči skozi svoje telo (torej jih ne potlači in hkrati ne rani nikogar zunaj sebe), se njegova ‘čustvena posoda’ za tisto določeno čustvo poveča. Ob naslednjem čustvovanju bo tako imel večjo kapaciteto, da bo to čustvo zmogel čutiti tako, da bo obvladal svoje reakcije.
Starši, ki otroku ne dovolijo, da čuti žalost (da joče), da ga je strah, da čuti zdravo jezo itd., otroku ne pomagajo bolje obvladovati čustvenih reakcij, ampak pripomorejo k temu, da otrok čustva potlači. Učenje ravnanja s čustvi zahteva od starša torej to, da otroka nauči, da so vsa čustva v redu, samo izražati jih je treba tako, da nikogar s tem ne ranimo (niti sebe niti drugih).
Kako pa je s pozitivnimi čustvi? Jih zna brzdati, kontrolirati ali sprostiti, ko je to treba?
Prav tako je s prijetnimi čustvi. Čustveno inteligenten otrok ve, da se npr. na pogrebu ni vljudno smejati, ker s tem prizadenemo tiste, ki žalujejo. Ve, da v restavraciji običajno ne vriskamo (razen ob praznovanjih) in navdušeno tekamo, ker s tem motimo druge, ki jedo, prav tako pa je tekanje nevarno, itd. Nekatere stvari so sicer kulturno in sociološko pogojene, kar moramo upoštevati. Italijani so recimo veliko bolj glasni kot npr. Angleži. Kaj je bolj prav? Seveda smo otroku največji zgled mi sami, prav tako pa ga učimo tudi z besedami, razlaganjem in mejami.
Se nauči tudi tehnik sproščanja?
Najboljša tehnika sproščanja je to, da čustvom pustimo prosto pot (ne pa tudi čustvenim reakcijam). Ko sprostimo svoja čustva, jih pretočimo in spustimo iz svojega čustvenega sistema, se avtomatsko povrnemo v ravnovesje. Tlačenje čustev vodi v polnjenje ‘čustvenega nahrbtnika’, kar pomeni, da se čustva nabirajo in ob prvi priložnosti (ko je preveč ali ko je dovolj varno) izbruhnejo na dan (velikokrat v nekontrolirani obliki ali kot neprimerno vedenje).
Seveda se čustveno inteligenten otrok nauči tudi ostalih tehnik sproščanja, predvsem tistih, ki mu jih pokažejo starši ali drugi učitelji. Če se starši načrtno ne sproščajo, ne moremo pričakovati, da bo to naredil otrok.
Ena od pomembnih stvari, ki se jih lahko poslužimo v vsaki situaciji, ki je za nas stresna, je dihanje. Počasi, globoko in z zavedanjem dihamo v trebuh in tako svojim možganom sporočimo, da je vse v redu, da smo lahko umirjeni, da ni panike. Ko smo v stresu namreč nezavedno dihamo hitro in plitko, z zavestnim in počasnim ter globokim dihanjem pa telesu sporočamo, da je vse v redu.
Lahko jih naučimo tehnik avtogenega treninga, čuječnosti ali z njimi meditiramo.
Na tak način z zgledom učimo svoje otroke, kako se umiriti, ko smo v stresu. Takšno učenje je tudi najbolj učinkovito. Velikokrat pa straši pričakujemo od svojih otrok umirjene reakcije, sami pa tega niso zmožni. Ob tem se je treba zavedati, da se otroci učijo iz zgleda in ne iz besed.
Ali je čustveno inteligenten otrok tudi bolj samozavesten in odprt?
Da. Odprt je predvsem zato, ker zaupa, da je svet varen in da so ljudje varni. Vse to izvira iz varne navezanosti na starša, ki se gradi že od rojstva dalje (oz. še prej). Od tega je odvisen ves nadaljnji človekov čustveni razvoj. Če otrok v otroštvu ni prejel dovolj prijetnega telesnega stika, čustvene bližine ali odzivanja na njegove potrebe (ki jih je izražal predvsem z jokom), je otrok zgradil temeljno nezaupanje v svet in v to, da zmorejo odrasli okrog njega poskrbeti za njegove temeljne potrebe po varnosti, stiku, ljubezni in sprejetosti.
Kakšni so pravzaprav otroci, ki niso čustveno inteligentni, in kakšni so otroci, ki to so?
Čustveno inteligenten otrok je takšen, kot sem ga zgoraj opisala. Dodajam pa še:
zaveda se sebe, svojih čustev. Zna jih poimenovati, ve, da z njim ni nič narobe, ker čuti določena čustva, ampak ve, da so čustva njegovi vodniki, ki mu sporočajo, katere njegove potrebe niso zadovoljene. Razume, da je njegovo vedenje (in vedenje ljudi v okolici) samo posledica občutenja nekaterih čustev. Da bi se lahko lepše obnašal, potrebuje, da se najprej bolje počuti. Pri tem mu velikokrat lahko pomagajo starši in drugi odrasli. Otroci se namreč samoregulacije čustev in samopomiritve naučijo tako, da jih v začetku pomirijo njegovi starši, šele nato zmore to pomiritev sčasoma ponotranjiti. Vsekakor pa se otrok samoregulacije ne nauči tako, da ga puščamo samega v njegovi žalosti, strahu itd. Veliko odraslih namreč še vedno meni, da se bo otrok naučil pomiriti tako, da ga npr. pustimo jokati. Takšno ravnanje ima sicer za učinek res to, da otrok več ne bo prosil za našo podporo, vendar samo zato, ker čuti, da je pri nas nima. Prav tako bo svojo ranljivost in svoja čustva potlačil, odrezal se bo od nekaterih delov sebe, izražal bo samo še čustva, za katera čuti, da jih njegova okolica sprejema. Postal bo priden in nemoteč. Znotraj sebe pa čedalje bolj to, kar hočejo drugi, in čedalje manj to, kar je v resnici sam. Ne bo več vedel, katere potrebe in želje so njegove, kdo sploh je on, kaj mu je všeč in kaj ne. Takšni otroci so bolj nagnjeni k zlorabam vseh vrst, prestopanju meja s strani drugih, v odrasli dobi k depresijam, anksioznosti in izgorelosti. Druga posledica pa je lahko tudi obratna: otrok bo ob takšnem ravnanju odraslih (nezmožnosti pomiritve ob močnih čustvih in zahtevanju, da se otrok pomiri sam) čedalje bolj vznemirjen, čutil bo, da ni varen, da ni slišan, da ni sprejet takšen, kakršen je … Zahteva starša, da se pomiri sam, ga spravlja v neznosno stisko, kar vodi v izredno moteče vedenje. Vedenje je torej v vsakem primeru samo simptom tega, da se otrok v sebi ne počuti dobro.
Članek je bil objavljen kot moj prvi članek na portalu Bibaleze (http://www.bibaleze.si/clanek/malcek/vzgoja/custveno-inteligenten-otrok-janja-urbancic-vzgoja-starsi-custva.html?fbclid=IwAR00L5eqhjygr1AEek8KLzRbMCQ1wKPLdx4XSTKnTzqA-e7o5j45tzcw5q4)
Dr. Laura – sledila sem vašemu nasvetu in več časa posvetila crkljanju s štiriletnim sinom, ki se po rojstvu dojenčka počuti odrinjeno in jezno. Sprva je bilo odlično, sin se je smehljal. Potem pa me je začel tepsti. Ni izgledalo kot igra, resnično je bil jezen name. Nisem vedela kaj storiti, zato sem ga prijela za roko in rekla, da vidim njegovo jezo, vendar ne dovolim, da me tepe. Začel je jokati. Zakaj je prišlo do tega, ko pa sva se tako lepo povezala?” Katie
Ravno tukaj tiči vzrok. Ko se resnično povežete, se otrok počuti dovolj varnega, da lahko izrazi svojo bolečino. Zakaj? Preden se je otrok uspel povezati z vami, je v sebi zakopal nevoščljivost, jezo in druga čustva, ki jih ni mogel izraziti. Ta boleča čustva prekinejo povezavo z ljubečimi odraslimi, tako da ne morejo prejeti ljubezni in topline. Otroci postanejo težavni in neznosni, ker so nesrečni. Ko se jim poskušate približati in vzpostaviti povezavo z njimi, končno dobijo tisto, po čemer hrepenijo. Po začetnem crkljanju in hihitanju pridejo na površje tudi močna čustva, ki so jih potisnili. Otroci lahko jezno izbruhnejo ali začnejo jokati. To ne pomeni, da ste naredili karkoli narobe. Nasprotno, otrok sprejema vašo ljubezen, razumevanje, podporo in potrebuje vašo pomoč, da se osvobodi tudi zatajenih čustev, ki so ga dušila.
Katie je bila presenečena. Zakaj otrok tepe in joka, ko pa sta se tako ljubeče povezala? Toda ravno njena ljubezen je bila tista, ki je pozdravila sina. Ljubezen namreč ni le crkljanje in hihitanje. Ljubezen je tudi izkazovanje podpore otroku, ko se ta počuti neskončno nesrečnega. Ljubezen sprejema. Ljubezen zdravi.
Ko je sin pokazal mami, kako se je počutil in ko ga je mama sprejela z razumevanjem in ljubeznijo, je postal srečnejši, pripravljen na sodelovanje. Njun odnos se je okrepil in sin ni več jezen na dojenčka.
Čas, ki ga posvetimo temu, da se povežemo s svojimi otroci in gradimo trden in globok odnos, je neprecenljiv. Tudi otroci se povezujejo z nami, zaupajo nam, kaj se z njimi dogaja, želijo našo pomoč. Počutijo se dovolj varne, da izrazijo svoje napetosti in skrbi in sprejmejo naše sočutje in nasvete.
Včasih svoje občutke izrazijo tudi z udarjanjem, kar je seveda nesprejemljivo. Toda nesprejemljivi so udarci, ne pa samo čustvo, ki udarce izzove. Katie je v tem primeru ravnala modro. Sina ni odrinila ali zatrla njegovih čustev. Postavila je mejo, vendar na sočuten in razumevajoč način. Prijela je sinovo roko in ubesedila njegova čustva. Sin se je počutil varnega in razumljenega, nakar je zajokal.
V podobnih primerih tudi sami odreagirajte z razumevanjem: »Av! Kar naenkrat si postal jezen. Ne dovolim, da me tepeš, lahko pa mi pokažeš, kako si jezen tako, da stisneš mojo roko … in lahko mi poveš z besedami. Poslušam te.«
Potem res samo poslušajte, pa naj otrok govori z besedami, solzami ali stiskanjem pesti. Mogoče se bo otrok hotel boriti z vami, kar mu bo pomagalo, da se preko jeze dokoplje do strahu, ki ga čuti. Ostanite sočutni, poskusite pogledati z njegove perspektive, morda boste celo sami zajokali. V tem ni nič slabega – ko svoja čustva uglasite z otrokovimi, se bo počutil varnega. Lažje bo izrazil vse tiste zakopane občutke in začel celiti rane. Ko se bo otrok dobro zjokal, se bo počutil olajšano, srečnejše, bolj povezano in spet bo pripravljen na crkljanje in objemanje.
Članek je bil originalno objavljen tukaj:
https://zastarse.si/vzgoja/zakaj-otroci-vcasih-tepejo-ceprav-se-pocutijo-varno-in-povezano/
Zadnjič sem pravzaprav ugotovila, da imamo več ali manj težave v odnosih zato, ker nismo bili varno navezani na naše starše. In vsa ta osebna rast, predelovanje naše preteklosti, vzorcev, itd. je pravzaprav učenje vzpostavljanja novih možganskih povezav, ki skrbijo za to, da se v odnosih ponovno ali celo prvič počutimo varne, sprejete, ljubljene in pomembne.
Bolj kot smo kot otroci bili ne-varno navezani, večje težave imamo kot odrasli in več napora moramo vložiti v izgradnjo novih možganskih povezav. 
Ampak mi se ne damo, ane? 
Čeprav je včasih videti (še bolj pa občutiti) brezupno, verjamem v to, da nam z veliko truda, volje, dobrih tehnik in terapij, predvsem pa z medsebojno podporo, lahko uspe.
Sama vidim pri sebi, da sem uspela zgraditi že veliko novih možganskih povezav, tudi takšne, za katere sem mislila pred leti, da jih je nemogoče zgraditi.
In naj poudarim še za konec- To je PROCES. zato bodimo potrpežljivi sami s sabo in ko se bomo čez leta ozrli nazaj, bomo opazili, kako velike korake smo že naredili.
Hvaležna, da sem na tej poti prav z vami.
Z vami danes delim članek na temo varne navezanosti, ki mi je bil zelo všeč. Preberete si ga lahko tukaj: https://siol.net/trendi/varna-navezanost-otroka-185381?fbclid=IwAR09v5l2vBiIxRqtkKv2dBE1fqQvgv1ZPy0kd0p8qBEvHwyu4AWmGBFox1w
Zakaj v sočutni vzgoji ne uporabljamo KAZNOVANJA?
To je dejansko tema, s katero ima res ogromno staršev izzive. Sprejmejo marsikaj v zvezi s sočutnim starševstvom, vendar kaznovanja velikokrat niso pripravljeni opustiti, predvsem zaradi velike bojazni, da bo njihov otrok razvajen, da ne bo poznal odgovornosti, da se ne bo zavedal posledic svojih dejanj, da ne bo samostojen, itd. In realna nevarnost v bistvu obstaja. Če SAMO prenehamo kaznovati, ne naredimo pa nič drugega, potem dejansko postanemo permisivni. Zato bom v naslednjem prispevku napisala tudi, kaj lahko naredimo namesto kaznovanja, za danes pa menim, da bo tale prispevek več kot obširen.
Izzivi nastanejo tudi zato, ker večina staršev še vedno ni presegla stare paradigme – bodisi permisivne bodisi avtoritarne. Morda se zavedajo, da obstaja še tretja pot, vendar je v glavi, predvsem pa v srcu, res težko narediti premik, da je možno postavljati meje brez kaznovanja IN da je to (poleg še nekaterih drugih stvari) popolnoma dovolj za to, da se otrok nečesa nauči.
Poleg tega je po mojem mnenju izziv naslednjih generacij staršev ta, da stopijo iz paradigme ubogljivosti v paradigmo osebne odgovornosti.
Torej cilj vzgoje ni ubogljivost (poglejte, kam nas je ubogljivost brez razmišljanja z lastno glavo pripeljala kot narod, pravzaprav kot raso!), ampak to, da vsak pozna in deluje v skladu z osebno odgovornostjo in počne neke stvari zato, ker je tako prav in moralno odgovorno, in ne zato, ker se boji avtoritete, kazni itd.
Naj osvetlim še nekaj razlogov, zakaj kazen ni učinkovita in je celo kontraproduktivna. Naslednjič napišem več o tem, kaj lahko naredimo namesto kaznovanja.
Zapis bo dolg, zato predlagam, da si vzamete nekaj časa, saj gre za pomembno temo.
Torej, zakaj NE kazen?
Kaj pa torej namesto kazni? To nas pravzaprav zanima vse, ane?
Več o tem si lahko pogledate v spletnem seminarju Ker nisi bil priden, danes ne bo risanke, ki sva ga posneli skupaj z Dejano Dejanovič.
Ogledate si ga lahko tukaj: Ker nisi bil priden, danes ne bo risanke!