Zakaj otroci včasih tepejo, čeprav se počutijo varno in povezano?

Zakaj otroci včasih tepejo, čeprav se počutijo varno in povezano?

Dr. Laura – sledila sem vašemu nasvetu in več časa posvetila crkljanju s štiriletnim sinom, ki se po rojstvu dojenčka počuti odrinjeno in jezno. Sprva je bilo odlično, sin se je smehljal. Potem pa me je začel tepsti. Ni izgledalo kot igra, resnično je bil jezen name. Nisem vedela kaj storiti, zato sem ga prijela za roko in rekla, da vidim njegovo jezo, vendar ne dovolim, da me tepe. Začel je jokati. Zakaj je prišlo do tega, ko pa sva se tako lepo povezala?” Katie

Ravno tukaj tiči vzrok. Ko se resnično povežete, se otrok počuti dovolj varnega, da lahko izrazi svojo bolečino. Zakaj? Preden se je otrok uspel povezati z vami, je v sebi zakopal nevoščljivost, jezo in druga čustva, ki jih ni mogel izraziti. Ta boleča čustva prekinejo povezavo z ljubečimi odraslimi, tako da ne morejo prejeti ljubezni in topline. Otroci postanejo težavni in neznosni, ker so nesrečni. Ko se jim poskušate približati in vzpostaviti povezavo z njimi, končno dobijo tisto, po čemer hrepenijo. Po začetnem crkljanju in hihitanju pridejo na površje tudi močna čustva, ki so jih potisnili. Otroci lahko jezno izbruhnejo ali začnejo jokati. To ne pomeni, da ste naredili karkoli narobe. Nasprotno, otrok sprejema vašo ljubezen, razumevanje, podporo in potrebuje vašo pomoč, da se osvobodi tudi zatajenih čustev, ki so ga dušila.

Poglejmo, kaj se je zgodilo s Katieinim sinom:

  • Po rojstvu bratca je pogosto jezen. Počuti se žalostno in osamljeno, skrbi ga, če ga ima mama sploh še rada.
    • Rad se crklja in hihita z mamico.
    • Ko je mama ponovno vzpostavila povezavo z njim, se je počutil dovolj varno, da ji je lahko pokazal, kako se resnično počuti od rojstva dojenčka. To ji je pokazal z udarci.
    • Katie je ostala mirna. Ni vpila nanj ali ga kaznovala. Dala pa mu je jasno vedeti, da vidi njegovo vznemirjenost, vendar ne dovoli, da bi jo tepel.
    • Njeno razumevanje je pomagalo sinčku, da se je pod jezo, ki jo je izrazil z agresijo, dokopal do žalosti in strahu, ki sta bila resnični vzrok njegovih čustev.
    • Zajokal je in mami pokazal globino svoje bolečine.

Katie je bila presenečena. Zakaj otrok tepe in joka, ko pa sta se tako ljubeče povezala? Toda ravno njena ljubezen je bila tista, ki je pozdravila sina. Ljubezen namreč ni le crkljanje in hihitanje. Ljubezen je tudi izkazovanje podpore otroku, ko se ta počuti neskončno nesrečnega. Ljubezen sprejema. Ljubezen zdravi.

Ko je sin pokazal mami, kako se je počutil in ko ga je mama sprejela z razumevanjem in ljubeznijo, je postal srečnejši, pripravljen na sodelovanje. Njun odnos se je okrepil in sin ni več jezen na dojenčka.

Čas, ki ga posvetimo temu, da se povežemo s svojimi otroci in gradimo trden in globok odnos, je neprecenljiv. Tudi otroci se povezujejo z nami, zaupajo nam, kaj se z njimi dogaja, želijo našo pomoč. Počutijo se dovolj varne, da izrazijo svoje napetosti in skrbi in sprejmejo naše sočutje in nasvete.
Včasih svoje občutke izrazijo tudi z udarjanjem, kar je seveda nesprejemljivo. Toda nesprejemljivi so udarci, ne pa samo čustvo, ki udarce izzove. Katie je v tem primeru ravnala modro. Sina ni odrinila ali zatrla njegovih čustev. Postavila je mejo, vendar na sočuten in razumevajoč način. Prijela je sinovo roko in ubesedila njegova čustva. Sin se je počutil varnega in razumljenega, nakar je zajokal.

V podobnih primerih tudi sami odreagirajte z razumevanjem: »Av! Kar naenkrat si postal jezen. Ne dovolim, da me tepeš, lahko pa mi pokažeš, kako si jezen tako, da stisneš mojo roko … in lahko mi poveš z besedami. Poslušam te.«

Potem res samo poslušajte, pa naj otrok govori z besedami, solzami ali stiskanjem pesti. Mogoče se bo otrok hotel boriti z vami, kar mu bo pomagalo, da se preko jeze dokoplje do strahu, ki ga čuti. Ostanite sočutni, poskusite pogledati z njegove perspektive, morda boste celo sami zajokali. V tem ni nič slabega – ko svoja čustva uglasite z otrokovimi, se bo počutil varnega. Lažje bo izrazil vse tiste zakopane občutke in začel celiti rane. Ko se bo otrok dobro zjokal, se bo počutil olajšano, srečnejše, bolj povezano in spet bo pripravljen na crkljanje in objemanje.

Članek je bil originalno objavljen tukaj:
https://zastarse.si/vzgoja/zakaj-otroci-vcasih-tepejo-ceprav-se-pocutijo-varno-in-povezano/

Varna navezanost otroka- članek

Varna navezanost otroka- članek

Zadnjič sem pravzaprav ugotovila, da imamo več ali manj težave v odnosih zato, ker nismo bili varno navezani na naše starše. In vsa ta osebna rast, predelovanje naše preteklosti, vzorcev, itd. je pravzaprav učenje vzpostavljanja novih možganskih povezav, ki skrbijo za to, da se v odnosih ponovno ali celo prvič počutimo varne, sprejete, ljubljene in pomembne.

Bolj kot smo kot otroci bili ne-varno navezani, večje težave imamo kot odrasli in več napora moramo vložiti v izgradnjo novih možganskih povezav. 

Ampak mi se ne damo, ane?  Čeprav je včasih videti (še bolj pa občutiti) brezupno, verjamem v to, da nam z veliko truda, volje, dobrih tehnik in terapij, predvsem pa z medsebojno podporo, lahko uspe.
Sama vidim pri sebi, da sem uspela zgraditi že veliko novih možganskih povezav, tudi takšne, za katere sem mislila pred leti, da jih je nemogoče zgraditi.

In naj poudarim še za konec- To je PROCES. zato bodimo potrpežljivi sami s sabo in ko se bomo čez leta ozrli nazaj, bomo opazili, kako velike korake smo že naredili. 

Hvaležna, da sem na tej poti prav z vami. 

Z vami danes delim članek na temo varne navezanosti, ki mi je bil zelo všeč. Preberete si ga lahko tukaj: https://siol.net/trendi/varna-navezanost-otroka-185381?fbclid=IwAR09v5l2vBiIxRqtkKv2dBE1fqQvgv1ZPy0kd0p8qBEvHwyu4AWmGBFox1w

Zakaj v sočutni vzgoji ne uporabljamo KAZNOVANJA?

Zakaj v sočutni vzgoji ne uporabljamo KAZNOVANJA?

Zakaj v sočutni vzgoji ne uporabljamo KAZNOVANJA?

To je dejansko tema, s katero ima res ogromno staršev izzive. Sprejmejo marsikaj v zvezi s sočutnim starševstvom, vendar kaznovanja velikokrat niso pripravljeni opustiti, predvsem zaradi velike bojazni, da bo njihov otrok razvajen, da ne bo poznal odgovornosti, da se ne bo zavedal posledic svojih dejanj, da ne bo samostojen, itd. In realna nevarnost v bistvu obstaja. Če SAMO prenehamo kaznovati, ne naredimo pa nič drugega, potem dejansko postanemo permisivni. Zato bom v naslednjem prispevku napisala tudi, kaj lahko naredimo namesto kaznovanja, za danes pa menim, da bo tale prispevek več kot obširen.

Izzivi nastanejo tudi zato, ker večina staršev še vedno ni presegla stare paradigme – bodisi permisivne bodisi avtoritarne. Morda se zavedajo, da obstaja še tretja pot, vendar je v glavi, predvsem pa v srcu, res težko narediti premik, da je možno postavljati meje brez kaznovanja IN da je to (poleg še nekaterih drugih stvari) popolnoma dovolj za to, da se otrok nečesa nauči.

Poleg tega je po mojem mnenju izziv naslednjih generacij staršev ta, da stopijo iz paradigme ubogljivosti v paradigmo osebne odgovornosti.

Torej cilj vzgoje ni ubogljivost (poglejte, kam nas je ubogljivost brez razmišljanja z lastno glavo pripeljala kot narod, pravzaprav kot raso!), ampak to, da vsak pozna in deluje v skladu z osebno odgovornostjo in počne neke stvari zato, ker je tako prav in moralno odgovorno, in ne zato, ker se boji avtoritete, kazni itd.

Naj osvetlim še nekaj razlogov, zakaj kazen ni učinkovita in je celo kontraproduktivna. Naslednjič napišem več o tem, kaj lahko naredimo namesto kaznovanja.

Zapis bo dolg, zato predlagam, da si vzamete nekaj časa, saj gre za pomembno temo.

Torej, zakaj NE kazen?

 

  • S kaznovanjem ne rešimo izvora težave. Izvor je v nezadovoljenih osnovnih potrebah: potreba po varnosti (tudi meje so varnost), ljubljenosti, biti viden, slišan, sprejet …Torej ko zadovoljimo otrokovo potrebo, ki leži pod njegovim neprimernim obnašanjem, se vedenje velikokrat samodejno umiri.
    Pogosto je razlog za obnašanje, ki moti okolico, tudi v tem, da nam otrok s svojim neprimernim vedenjem budi naša nepredelana občutja, ki jih kot starš/vzgojitelj/učitelj nismo predelali, torej je to vsekakor potencialna točka rasti, če seveda zmoremo iskreno pogledati vase.
  • Pravzaprav kazen še doda občutke neljubljenosti, nesprejetosti, nerazumljenosti, nevidenosti in tako še poglobi občutek, da je otrok slab, da je z njim nekaj narobe itd., zato se vedenje ob pogostem kaznovanju velikokrat še stopnjuje. To velja zlasti pri neuklonljivih otrocih, ki imajo dober občutek zase in za svojo integriteto. Prilagodljivi otroci pa lahko postanejo še bolj prilagodljivi, kar povzroči izgubo občutka zase in posledično pretirano ugajanje drugim, kar se lahko nadaljuje skozi celotno življenje – posebej je to značilno za mirne in senzitivne deklice.
  • Ker se otrok zaradi kazni namesto na to, kaj je naredil narobe in kaj lahko naslednjič naredi drugače, osredotoči predvsem na občutke pomilovanja sebe (»ubogi jaz«), kako mu je hudo, ker je kaznovan, lahko občuti tudi sovraštvo/jezo/maščevanje do odraslega ipd. Posebej škodljiva sta krivda in toksični sram, ki globoko zaznamujeta njegovo življenje.
    Kaznovanje torej, namesto h krepitvi občutka osebne odgovornosti, pelje v samopomilovanje in v egocentrizem – namesto na drugega, se otrok osredotoča predvsem nase.
  • Poleg tega otroci, ki vedo, da bodo kaznovani, večkrat prevalijo krivdo na drugega.
  • Otroci si včasih tudi mislijo, da so odslužili svojo kazen in je zdaj vse v redu, da je zadeva pozabljena, popravljena itd. S tem jim odvzamemo priložnost za iskreno obžalovanje in hkrati tudi za zaznavanje občutka stiske in bolečine drugega – torej za empatijo.
    Eden od ciljev vzgoje je torej ta, da se otrok do drugih obnaša prijazno in spoštljivo, ker tako v resnici čuti – ne ker se boji, da bo kaznovan.
  • Otroci, ki se bojijo kazni, večkrat lažejo, da bi se izognili kazni. Torej kazen pri otroku krepi neiskrenost, namesto iskrenosti.
  • Kazen nas oddaljuje od otroka in ruši stik med nami in njim. Stik, bližina oziroma odnos pa so glavni vzgojni element. Otrok, ki je v stiku s staršem/vzgojiteljem/učiteljem, mu bo veliko verjetneje samoiniciativno želel slediti, saj ga dojema kot pozitivno avtoriteto. Otroci, ki z nami niso povezani, se ravno zaradi tega velikokrat vedejo neprimerno, saj ne čutijo osnovne varnosti. Kazen je torej kontraproduktivna tudi iz vidika bližine.
  • Kazen povzroči potlačitev občutkov, ki so pripeljali do neprimernega vedenja. Potlačitev občutkov pa je eden najbolj škodljivih mehanizmov, ki jih zgradimo v otroštvu.
    Potlačeni občutki so glavni vzrok za psihosomatske in psihične bolezni. Ko kot odrasli sprostimo ujeta in potlačena čustva, šele lahko resnično zacelimo rane preteklosti.
  • Ob kazni se otroci počutijo manjvredne, nesposobne, imajo občutek, da so slabi kot osebe, da niso dovolj dobri itd.
    Več je teh občutkov, slabše se otrok počuti in bolj je njegovo vedenje »neprimerno« oziroma zanj škodljivo (zapiranje vase, potlačitev občutkov, samokaznovanje itd.).
  • Otroci počnejo nekaj samo zato, ker se bojijo kazni – ne zato, ker je tako prav oziroma moralno. Otroci se zato ne naučijo razmišljati s svojo glavo. Zaradi strahu pred izgubo starševske ljubezni (otrok, posebej zelo majhen, je namreč popolnoma odvisen od staršev in strah pred izgubo ljubezni zanj velikokrat predstavlja največji strah) vodi v strah pred izgubo ljubezni sovrstnikov. Otrok, ki je kaznovan, bo bolj verjetno sledil nezdravim zahtevam vrstnikov zaradi strahu pred izgubo njihove ljubezni, pripadnosti …
  • Kazen (in prav tako nagrada) je zunanja motivacija. Cilj vzgoje je krepiti notranjo motivacijo. Kazen povzroči, da se (upogljivi) otroci obnašajo primerno samo takrat, ko je v bližini avtoriteta, ki se jo bojijo – je ne spoštujejo, ampak se jo bojijo! Ko te avtoritete, ki bi ga lahko kaznovala, ni, otrok (ali odrasli) krši pravila.
  • Otroci kazen, posebej fizično, večinoma dojemajo kot nepravično. Naučijo se torej, da če imaš moč, lahko to moč zlorabiš. Obstaja večja verjetnost, da bodo naslednjič, ko bodo sami v situaciji s šibkejšim od sebe, pri reševanju problemov zlorabili svojo premoč.
  • Otroci odrastejo v ljudi, ki potrebujejo neko negativno avtoriteto, da nadzira njihovo vedenje (nimajo samomotivacije in samokontrole). To je opazno predvsem na delovnem mestu (kadar vemo, da nismo nadzorovani, smo veliko manj učinkoviti in motivirani), v prometu (kadar vemo, da v bližini ni policistov, vozimo prehitro) itd. Gre za pomanjkanje odgovornosti.
  • Otroci, ki so kaznovani, doživljajo starše kot »bulije«, sebe pa kot žrtev. Lahko se s starši tudi poistovetijo in sami postanejo »buliji«. Torej kazen spodbuja vlogi Napadalca in Žrtve v dramskem trikotniku (tretja vloga v tem trikotniku je Reševalec).
  • Otrok, ki ga starš kaznuje, svojemu staršu ne zaupa popolnoma, ker se nezavedno neprestano boji, da ga bo prizadel. Torej obstaja večja verjetnost, da se bo v kritičnih situacijah otrok obrnil k nekomu drugemu (k vrstnikom, drugim staršem ali odraslim osebam, ki ne kaznujejo; k drogi, alkoholu itd.), namesto da bi po pomoč prišel k tistemu staršu, ki ga kaznuje.
    Zaupanje pa je ključ vsakega kakovostnega odnosa – ne samo z otrokom, ampak z vsemi ljudmi (partnerji, sodelavci, prijatelji …).
  • Kazen ne uči, kaj JE prav, ampak samo utrjuje v otroku zavedanje, kaj NI prav. Kazen se torej osredotoča predvsem na negativno namesto na pozitivno plat. Otrok ve, česa ne sme, vendar s kaznijo otroku ne povemo, kaj pa sme. Otroka torej ne učimo osredotočanja na rešitve, ampak na težavo.
  • Naloga nas staršev torej je, da otroke naučimo, da se obnašajo moralno in etično sprejemljivo zato, ker tako v resnici čutijo in ne zato, ker se nas bojijo. Spoštovanja do drugih ne moremo naučiti z nespoštljivostjo.
    Naša naloga je, da otroke naučimo kontrolirati njihova čustva. Zaradi še nerazvitega frontalnega korteksa (ki se razvija vse do 25. leta), je naša naloga precej težka, naporna in dolgotrajna.
  • Kazen otroku ne pomaga krepiti razvoja frontalnega korteksa, saj je otrok ob kaznovanju zaradi strahu ali jeze v t. i. plazilskih možganih, ki izzovejo odziv »fight/flight/freeze« (beg/boj/otrplost) Ob tem pa se izklopi frontalni korteks, ki je zadolžen za učenje, razmišljanje, sprejemanje odločitev, kontrolo čustev itd. Kazen torej ZAVIRA učenje, namesto da bi ga spodbujala.
  • Če otroku za kazen naložimo gospodinjska dela, počepe, pisanje stavkov itd., se mu lahko dejavnosti, ki so povezane s kaznijo, uprejo. Mislim, da nobenemu staršu ni v interesu, da se otroku upre pospravljanje (to se jim že brez kazni ;-)), gibanje, pisanje itd.
  • Prav tako kaznovanje z odvzemom materialnih privilegijev (računalnik, telefon, igrače itd.), še spodbuja famo in navdušenost nad temi predmeti. Saj veste, prepovedano je najslajše.

Kaj pa torej namesto kazni? To nas pravzaprav zanima vse, ane?
Več o tem si lahko pogledate v spletnem seminarju Ker nisi bil priden, danes ne bo risanke, ki sva ga posneli skupaj z Dejano Dejanovič.
Ogledate si ga lahko tukaj: Ker nisi bil priden, danes ne bo risanke!

 

 

IZOGIBAJOČI stil navezanosti

IZOGIBAJOČI stil navezanosti

#temameseca #maj #varnanavezanost

Obstajajo 4-stili navezanosti. Eden izmed njih je tudi izogibajoči se stil navezanosti.

Nekateri starši so čustveno nedostopni in so zaradi tega neobčutljivi ali se sploh ne zavedajo otrokovih potreb. Ti starši se pogosto ne odzivajo, ko je otrok prizadet ali v stiski, ter ne dovolijo, da bi otroci jokali; spodbujajo otrokovo samostojnost, ko otrok na to še ni pripravljen. Pogosto se taki otroci razvijejo v »male odrasle«, ki sami skrbijo zase. Navidezno od drugih ničesar ne potrebujejo in so samozadostni. Razvili so izogibajoči se stil navezanosti z odsotnim staršem.

Osebam s tem stilom navezanosti je bližina neprijetna, težko zaupajo in/ali se zanesejo na druge. Bojijo se intimnosti, ne radi prejemajo ali dajejo skrb in podporo. V odnosih do ljudi so distancirani in osamljeni, kažejo višjo sovražnosti (od drugih dveh stilov), njihova ego moč pa je šibka. Zanj je prav tako značilna disfunkcionalna jeza, ki je za njih najpogosteje obrambni mehanizem pred aktivacijo sistema navezanosti.
Na jezo drugega reagirajo z lastno jezo, prav tako pa izražajo več jeze, ko so odvisni od nekoga drugega in ne sebe. Avtorja delita ta stil na dva ‘podstila’, plašljivo-izogibajočega in odklonilno-izogibajočega. Razlika med njima je, da si plašljivo-izogibajoči želi bližine, vendar se je boji, medtem ko odklonilno-izogibajoča oseba deluje samozadostno in ne priznava potrebe po bližini. Vzrok naj bi bil v različnem družinskem ozadju, starši plašljivih odraslih naj bi direktno izražali negativna čustva do njih, medtem ko je pri odklonilnem stilu to prikrito.

a. Plašljivo-izogibajoči stil navezanosti: pri navezovanju tesnejših stikov so ti ljudje nesproščeni, bojijo se, da bodo prizadeti, če se jim bo kdo preveč približal. Zaradi strahu pred zavrnitvijo se izogibajo socialnim situacijam. Po drugi strani pa si želijo biti bolj odprti in zaupljivi. Sebe doživljajo kot nevredne ljubezni, druge kot nevredne zaupanja. Izogibanje jih obvaruje pred pričakovano zavrnitvijo drugih. Počutijo se, da v prijateljske odnose dajejo več kot prijatelji, medtem ko se težko zaljubijo in spustijo v partnerski odnos. Zanje je značilna čustvena odvisnost in ljubosumje. Navadno prevzamejo pasivno vlogo in so bolj vpleteni v njihov odnos kot partnerji. Te osebe imajo razvit negativni model sebe in drugega, starši so jih pogosto zavračali.

b. Odklonilno-izogibajoči stil navezanosti se dobro počutijo brez tesnih odnosov z drugimi, pomemben jim je občutek svobode in samozadostnosti. Zmanjšujejo pomembnost odnosov in se osredotočajo na neosebne aspekte življenja. Ne želijo se zanašati na druge in ne marajo, ko se drugi zanašajo na njih. Primanjkuje jim introspekcije, sebe vrednotijo pozitivno, druge negativno. Prijateljstva gradijo na vzajemnih interesih in ne toliko na čustvenih aspektih. V partnerskem odnosu se malo samorazkrivajo, značilno je pomanjkanje intimnosti, bližine ter so manj vpleteni v odnos kot njihovi partnerji

Kako se pogovoriti z otrokom, da me bo (končno) upošteval

Kako se pogovoriti z otrokom, da me bo (končno) upošteval

POGOVORI SE Z NJIM!

Ste že bili deležni kdaj takšnega nasveta?
Oziroma ste si sami mislili, da se morate nujno pogovoriti s svojim otrokom,
ker je (že spet) naredil nekaj, kar je za vas nesprejemljivo?
In potem ste se pogovorili z njim (morda že desetič) in…..bili (ponovno) razočarani.
Ker ne deluje.
In potem se seveda odločimo za ukrepe, ki naš odnos še bolj skrhajo
in otroci nas potem še manj poslušajo
(predvsem pa nam manj zaupajo in nas manj spoštujejo…se nas pa zato malo bolj bojijo…).
Ampak čutimo, da to ni to.
Sprašujemo se, zakaj nas otrok ne upošteva, če pa smo se že tolikokrat pogovorili z njim.

Rešitev?

Ne, odgovor največkrat ni v kaznovanju, posledicah in trdih prijemih…
ampak v AVTENTIČNEM POGOVORU.
Ki ni monolog. To, o čemer pišem zgoraj, je namreč monolog.
Otroci poslušajo, mi govorimo. Moraliziramo. Dajemo nasvete. Sramotimo.
Naveličano obsojamo. Grozimo. Ali pa prosimo brez učinka. 
In nič ali zelo malo poslušamo. Ne zanima nas, kaj misli ali čuti otrok.
Zanima nas samo, kaj želimo mi. Ne zanima nas (ISKRENO zanima), kaj se dogaja z otrokom.
Mi hočemo doseči svoje- to, da se otrok začne obnašati drugače.
Vendar to ne prinese rezultatov. SKRHA PA NAŠE ODNOSE. To pa. 
Kaj pa prinese rezultate? In kaj ne skrha odnosov?Avtentični pogovor.


Kaj natančno je avtentični pogovor?
Zakaj ima skoraj čudežne učinke na naše otroke (in nas)?
Kaj NI avtentični pogovor?
Zakaj moraliziranje ne deluje?
Kako se pogovoriti z otrokom, da nas bo končno upošteval? 
Kaj je namen dialoga?