Zakaj in kako otroka usmeriti vase

Zakaj in kako otroka usmeriti vase

Mami, sem pojedla dovolj, da lahko dobim sladico?
Ne vem. To ti veš, če si sita.

Oči, sem lepo narisala slikico?
Meni je zelo lepa. Všeč so mi lepe, močne barve. Kaj pa ti misliš o njej, ti je lepa?

Mami, katera obleka mi bolj paše, rdeča ali zelena?
Hm…bolj mi je všeč rdeča, ampak pomembno je, kaj o tem misliš ti. V kateri se počutiš bolje? V kateri si si bolj všeč?

Mami, Nejc mi je rekel, da sem bedak. Na smrt sva se skregala. Kaj naj naredim, da se pobotava?
Uh…vidim, da te je prizadelo. Kaj pa si želiš ti naredit? Imaš kakšno idejo?

Otroci nas velikokrat sprašujejo za naše mnenje in nasvet in mi jim velikokrat seveda z veseljem in dobrimi nameni postrežemo z njim in jih velikokrat tako tudi prikrajšamo za izkušnjo, kaj pa ONI sami želijo, kaj ONI čutijo ob tem, kako ONI razmišljajo o neki stvari…Samo oni so namreč tisti, ki vedo, kaj si želijo, kaj jih osrečuje, v čem in ob čem, oziroma kom se počutijo dobro, itd.
Ko jim postrežemo z nasvetom, namesto da jih usmerimo vase, jim ne damo možnosti, da ostanejo v stiku sami s sabo, zato se bodo čedalje težje zanesli nase, na svojo lastno pamet in predvsem na svojo lastno intuicijo.

Revija Sensa- Za uspešno vzgojo otrok je nujno ozaveščanje vzorcev staršev

Revija Sensa- Za uspešno vzgojo otrok je nujno ozaveščanje vzorcev staršev

Pred šestimi leti se je v mojem življenju zgodil pomemben preobrat. Srečanje s samo sabo je bilo precej boleče. In učinkovito. S takrat triletno hčerko (ki je ravnokar dobila bratca) sva se zvečer odpravljali pod tuš, vendar nikakor ni hotela sodelovati. Najino pregovarjanje je trajalo toliko časa, da sem popolnoma izgubila nadzor nad sabo in jo udarila. Obstala je v popolnem šoku, nato pa začela glasno jokati in se umikati nazaj. V njenih očeh sem prvič videla strah pred svojo lastno mamo. In bolečino ob tem, da sem jo jaz, ki naj bi ji predstavljala varen pristan, v tem trenutku predstavljala grožnjo. Takrat sem se prvič zavedla. Da je glavna težava najinega odnosa v meni in ne v njenem nesodelovanju. Da sem ta hčerka pravzaprav jaz. Da stoji pred mano moj otrok, prestrašen prav tako, kot sem jaz stala mnogokrat prestrašena pred svojo mamo. V tistem trenutku sem se odločila – trudila se bom, da bom v teh segmentih vzgoje delala drugače.

In tako sem stopila na pot sočutnega starševstva. Prebrala sem ogromno knjig, obiskala mnogo delavnic in predavanj ter se vpisovala v tuje spletne programe, ki učijo spoštljive in sočutne vzgoje otroka. Vsak trenutek sem se trudila, da bi teoretične vsebine prenesla v prakso. In res so kmalu prišli konkretni rezultati. S hčerko sva imeli precej bolj povezan odnos, veliko več sva se smejali in veliko bolj je sodelovala z mano. Občutno lažje mi je bilo postavljati meje tako, da nisem vedno znova prizadela nje ali zatajila sebe. Sočutna vzgoja namreč temelji na dejstvu, da je dober odnos z otrokom glavni vzgojni mehanizem, ki ga imamo starši. Ko smo z otrokom povezani, ko čutimo, kaj se dogaja v otroku, ko zmoremo razumeti, kaj se dogaja za njegovih obnašanjem in ubesediti njegovo stisko, takrat nam otrok zaupa in se lažje preda našemu vodstvu. Postavljamo osebne in spoštljive meje, kar pomeni, da namesto tega, da zamejimo otroka, zamejimo sebe. Govorimo torej predvsem o sebi, o tem, kaj si želimo mi, česa dovolimo in česa ne. Kaj nam je všeč in kaj nam ni všeč in tako dalje. ‘Nočem, da skačeš po kavču.’ Ali pa ‘Ni mi všeč, da me tepeš, to me boli in hočem, da nehaš.’ Na takšen način otrok spoznava starša, hkrati pa starš spoznava samega sebe. Sama sem mnogokrat na takšen način ugotovila, da nekatere meje postavljam preprosto zato, da vzdržujem dobro zunanjo podobo kot mama. Sama pa tiste meje nisem zares čutila, torej nisem bila avtentična.

Nato sem ustanovila tudi FB skupino Sočutno starševstvo (ki se danes imenuje Sočutno in avtentično starševstvo ter osebna rast), v kateri sem začela deliti svoja spoznanja. Danes (po dobrih dveh letih) ima skupina že več kot 15.000 članov. Vmes pa je v meni naraščala želja po tem, da svoje znanje in predvsem izkušnje delim z drugimi starši, zato sem začela tudi predavati. Pa vendar je kljub vsemu mojemu trudu ves čas nekaj manjkalo…Kaj to je, sem ugotovila nekega dne, ko sem reševala spletni vpašalnik o tem, kakšni starši smo (permisivni, avtoritarni ali avtoritativni/sočutni). Pričakovala sem super rezultat (kako samovšečno, ane? ☺) , namesto tega pa se mi je na zaslonu izpisalo Perfect mother syndrom.

Začela sem brskati po spletu in naletela na članke o perfekcionizmu, ki so me postavili na realna tla. Perfekcionistka sem. Tako zelo se trudim, da bi pri vzgoji svojih dveh otrok naredila vse prav, da pozabljam nase. Na to, kdo v resnici sem jaz. Kaj čutim v resnici. Kaj si želim v resnici. Strah me je bilo delati napake. V glavi sem imela samo to: Nočem poškodovati svojih otrok! Če jih poškodujem, sem slaba mama. Zato ne smem delati napak. V tem obdobju sem spoznala Ivano Gradišnik, vodjo Familylab Slovenija, ki mi je po mnogih pogovorih pomagala, da sem začela presegati svojo potrebo po popolnosti. Predvsem me je osvobodil njen stavek: ‘Dovolj dobri starši naredijo tudi do 25 napak dnevno.’ In ‘Perfekcionizem škoduje našim otrokom, saj jim s tem prenesemo sporočilo, da je delanje napak nekaj nedopustnega.’ Ko sem uspela dojeti, da so ravno napake tiste, s pomočjo katerih se učimo in napredujemo, pomembno je samo, da prevzamemo odgovornost za njih, mi je odleglo in zmogla sem napredovati hitreje kot kdajkoli prej.

Pridružila sem se Familylabu in začela bolj podrobno spoznavati filozofijo Jesper Juula, ki mi je pisana na kožo in s katero se lahko precej identificiram. Pri Familylabu sem še bolj ozavestila dejstvo, da so naši otroci naša ogledala in da je za uspešno vzgojo nujno potrebno ozaveščanje lastnih vzorcev in spuščanje lastne pretekle bolečine. Sama večkrat staršem povem, da lahko imajo teorijo v mezincu leve roke, vendar če ne bodo uspeli spustiti in sprostiti čustvenih blokad, ki jih nosijo s seboj, bodo v situaciji z otrokom vsakič znova odreagirali popolnoma enako kot vedno. Sama osebno rastem že več kot 15 let, torej sem ves čas vključena v osebni psihoterapevtski proces, hodim na razne delavnice in predavanja, itd. Rezultati so do danes neverjetni. Včasih še sama težko dojamem, koliko sem uspela transformirati svojo duševnost v teh 15ih letih. Pa vendar me življenje vsakič znova preseneča.

Lansko leto septembra sem obiskala delavnico breathworka, ki jo je vodil ameriški šaman kubanskih korenin Christian de la Huerta. Ta delavnica je bila zame eno najmočnejših izkustev v vsem mojem življenju. Popolnoma je spremenila moj pogled na osebno rast in me vrnila nazaj v telo in v moja čutenja. V dveh seansah breathworka sem se osvobodila toliko preteklih vzorcev, kot se jih nisem v desetih letih skupaj (končno sem predelala spolno zlorabo, ki sem jo neuspešno predelovala vseh 15 let). Začela sem raziskovati ali v Sloveniji obstaja kaj podobnega breathworku in našla rebirthing ter Tadejo Kern iz društva Bindu. Začela sem hoditi k njej na individualne ter skupinske seanse rebirthinga in navdušenje nad to terapevtsko tehniko se je samo povečevalo. Vedno znova sem bila presunjena nad tem, kakšno moč ima moj dih. Kako globoko vase in v svoje vzorce lahko pridem s svojim dihom ter kako lahkotno spuščam preteklo bolečino in hkrati prepuščam ta prostor ljubezni, sreči, obilju, zadovoljstvu in miru. In vedno znova sem presunjena nad tem, kako dobro me Tadeja vodi na moji poti in mi pomaga s svojim razmišljanjem. S Tadejo sva se odločili, da združiva znanje s področja sočutne vzgoje ter rebirthing in ostale tehnike za samospoznanje.

Članek je bil objavljen v reviji Sensa in si ga lahko preberete tudi TUKAJ.

 

 

Čustveni izbruh na kvadrat

Čustveni izbruh na kvadrat <3

Danes smo imeli doma dva čustvena izbruha.
Najprej je začela Doris, ker je delala nek slime (sluz) in ji ni ratala…celo kepo je uničila, ker ji je soseda rekla, da naj ga zmeša z vodo in je imela cel meltdown na hodniku…
Pridružil se nama je Jonas, ki je najprej samo sedel z nama, nato je prišel naš Odi, Jonas ga je začel neki vlečt in Odi ga je malce prijel za roko…Jonas je začel tulit, da je Odi ugriznil (nič ni bilo hujšega in ponavadi ne joka za take stvari)…In sta tulila oba naenkrat…

Jst sem bila v izredno dobri psihični kondiciji in sem obema naenkrat držala prostor, v miru, v centru….samo bila sem zraven in vsake toliko časa dodala kakšno besedo…pobožala…
Vmes je bilo še malo smešno, ker je na stopnišču v bloku začel jokat še en otrok in smo se vsi trije spogledali in bruhnili v smeh (kao, še eden joka).

Mislim, da sta čutila, da sem v izredno dobri psihični kondiciji in da lahko dasta ven, kar ju muči (verjetno sploh ni imelo povezave s tisto situacijo, ampak z nečim od prej). Sem že nekajkrat ugotovila, da to intuitivno naredita. Ker čutita, da lahko. Ker čutita, da bom takrat res tam zanju in da je varno.
Ste tudi ve opazile, da to počnejo vaši otroci? Da imajo meltdown, ko ste ve zelo psihično stabilne.

Mislim, da se sploh ne zavedam čisto dobro, kako velik blagoslov sem zanju. Jaz tega kot otrok nisem dobila skoraj nikoli…onadva precej pogosto (večkrat kot pa da ju ustavim v njunem čustvovanju).
A ve se zavedate, kako veliko daste svojim otrokom, če vsaj kdaj pa kdaj takole zmorete držat prostor svojim otrokom (Ali pa prijateljici, partnerju, itd.)?

Kako pa zmorejo vaši partnerji? Vam ali otrokom? Mojemu gre čedalje bolje in prav čudovito ga je opazovati, kako dovoljuje Doris in Jonasu, da jočeta…jima pove, da ju razume, itd. Seveda mu ne uspe vedno, ampak veliko večkrat kot pred leti.
Do mene pa je tudi velikokrat precej podporen. In sem mu izredno hvaležna, če samo je ob meni v takih trenutkih. Nič ne govori, nič…samo JE. <3